GRAD LOŽE

piše EVA ŠUŠNIK

Jugozahodno od kraja Vipava v zgornji Vipavski dolini, na terenu, ki se dviga proti Krasu, se na prehodu med zeleno dolino in rdečo kraško zemljo nahajajo slikovite vasičke: Goče, Slap, Lože. Slednja je gručasto naselje, sestavljeno iz treh delov: Srednja vas, Zadnja vas in Jamški. Tvorijo jo tipične domačije z značilnimi kamnitimi okenskimi okvirji in portali ter ograjenimi dvorišči – borjači, ki so zaščiteni pred burjo. Proti vaškim potem so obrnjene zadnje strani hiš in tvorijo značilne ulice – gase.

Zahodno od zaselka se na rahli vzpetini dviga posebna stavba, pomembnejša in večja od vseh vaških objektov. Gre za Grad Lože, imenovan tudi Dvorec Cobenzl, Leitenburg. Stavba je v registru kulturne dediščine varovana kot spomenik lokalnega pomena, kot dvorec z vrtom, katerega začetki segajo v 12. stoletje. Opis spomenika navaja, da je bil na mestu „srednjeveškega dvorca v sredini 17. stoletja zgrajen baročni dvorec, ki je služil kot rezidenčno poslopje z dvema zasukanima vogalnima stolpoma in kapelo.“ Dvorišče obrobljata delno porušena gospodarska objekta iz 19. stoletja, v osi dvorca pa se je nekdaj raztezal vrt s terasami.

Danes še vedno impozanten objekt nad vasjo težko kljubuje zobu časa, vendar pod svojim odpadajočim ometom nosi skoraj 1000 let zgodovine, družinskih zgodb, družbenih sprememb, pomembnih osebnosti in naprednih idej. Zgodovina celotnega območja se zrcali na privatni zgodovini vile in priča o vlogi in pomenu, ki jo je nekdaj imela za naš prostor.

Strnjeno o zgodovini vile zapiše arhitekt in umetnostni zgodovinar prof.dr. Igor Sapač: „Stavba je bila kot neutrjen srednjeveški dvor zgrajena že v 12. stoletju. Sezidati naj bi ga dali grofje Bogenski. V 16. stoletju pa je posestvo prešlo v posest koroške rodbine Cobenzl. Vilo je dal (pred letom 1675) zgraditi Janez Filip Cobenzl, poročen s Katarino Lanthieri; pri zasnovi glavne stavbe se je verjetno zgledoval po beneškem tipu. Po izumrtju rodbine Cobenzl leta 1810 je vila skupaj z vsemi posestmi izumrle rodbine prešla v last rodovine Coronini-Cronberg, ki so jo pa leta 1822 prodali zdravniku dr. Jožefu Mayerju. Zadnji lastnik vile pred 2. svetovno vojno je bil pravnuk Evgen Mayer, diplomirani agronom, sadjar in vinogradnik, ki je do leta 1940 uspešno opravljal posestvo. Med obema vojnama so se v vili Mayerjev zbirali številni znani kulturni delavci, med njimi slikarji Veno Pilon, Rihard Jakopič, Avgust Černigoj in pisatelj France Bevk. Veno Pilon je o podobi dvorca v svoji avtobiografiji takole zapisal: »Takrat sem se najbolj veselil družbe prijatelja Franceta Mesesnela, ki je često prihajal na svoj dom v Vipavi. Vpeljal me je v Loško vilo h Mayerjevem, kjer sem pogostoma užival gostoljubnost in občudoval veliko Cobenzlovo zbirko starih slik.“ (vir: I. Sapač: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji, Zgornja Vipavska dolina, Ljubljana 2008)

Družina Cobenzl, ki je dala zgraditi vilo, je delovala v službi Habsburžanov in s svojo doslednostjo in vztrajnostjo postala znana po celi Evropi na področju politike, diplomacije, filozofije in umetnosti. Pomembno je vplivala tudi na številne naselbine na našem območju, predvsem Štanjel. V Gorici je Janez Cobenzl dal leta 1587 zgraditi Palačo Cobenzl oziroma današnjo nadškofijo. Gre za plemiško palačo, ki jo je učenjak Carlo Morelli v 18. stoletju opisal kot »najlepšo hišo, ki je bila v tistem času v našem mestu«.

Vila v Ložah se je skozi zgodovino spreminjala, razvijala in dograjevala, glede na potrebe in zmožnosti lastnikov. Iz prvotne počitniške vile, ki so jo sestavljali osrednji objekt in hiša za nastanitev služničadi, se je začelo urejanje posesti širiti proti dolini s sistemom teras. Največji pečat so tod pustili prav zadnji lastniki Mayerjevi, ki jih omenjajo pomembni umetniki in literati iz obdobja med obema vojnama. Napredno misleča družina Mayer izvira iz Nemčije, med njihovim lastništvom je postalo posestvo prava mala vas: „Kompleks vile je bil sestavljen iz osrednjega reprezentančnega dela, v katerem je bilo stanovanje družine Mayer, in iz dveh stranskih kril, ki sta bili namenjeni za bivališča služinčadi in za konjske hleve. Zraven so bila še poslopja s kovačijo, garažo za vozove, mizarsko delavnico in prostori za živino. Do druge svetovne vojne sta se ohranila še bogata slikarska zbirka in bogato baročno pohištvo Cobenzlov. Ohranjena sta bila tudi velika knjižnica in družinski arhiv. Med 2. svetovno vojno je družina Mayer zapustila vilo, s seboj je odnesla tudi nekaj opreme in dragoceno Cobenzlovo zbirko slik. Po pričevanju domačina Jožeta Benčine so po vojni preostalo opremo raznosili domačini na svoje domove. Vojaki so imeli namen vilo celo požgati, vendar so se na upor domačinov odzvali s kompromisom. Odnesli so vsa okna in vrata.“ (vir: Manica Lavrenčič, diplomska naloga Središče gastronomije, 2013)

Kot zanimivost: na gradu v Ložah je bila leta 1895 rojena Ana Kansky, sestra zadnjega lastnika gradu Lože pred nacionalizacijo, Evgena Karla Mayerja, prva ženska z doktoratom znanosti (kemija in fizika) na Univerzi v Ljubljani. Kljub številnim predsodkom tistega časa je diplomirala z odliko, študij naj bi si plačala tudi tako, da je poleti organizirala nabiranje marelic iz loških sadovnjakov in jih prodajala v Trst in Gorico.

Po drugi svetovni vojni, ko se je ozračje v deželi spremenilo, je bil objekt nacionaliziran skupaj s celotnim posestvom, ki so ga tvorili vinogradi, sadovnjaki, gozdovi. Med letoma 1949 – 1961 je v vili delovala vinogradniška šola, kasneje so tu organizirali stanovanja za delavce. V 80. letih 20 stoletja je dvorec najemalo podjetje Mlinotest iz Ajdovščine, ki je želelo kompleks prenoviti v igralnico z restavracijo in hotelom.  Vseeno so ob počasnem propadanju vilo popolnoma zaprli leta 1987. Tak prostor je postal privlačen za razna zasebna srečanja domačinov, ki pa so končala s poškodovanimi stavbnim pohištvom, kamini in okrasjem. Brez sledu so izginila baročna Cobenzlova vrata s kovanim okovjem. Tudi vrt je povsem zarasel. Kasneje je bilo za vilo pripravljenih več idej, celo preureditev vile v muzej narodnoosvobodilnega boja za celo Primorsko.

Nedavno, leta 2013, je bil objekt denacionaliziran in vrnjen lastnikom, potomcem družine Mayer, ki s posestvom upravljajo in ga predvsem ohranjajo, vzdržujejo in branijo pred morebitnimi vandali in tujimi investitorji, ki vidijo v starem objektu samo možnost zaslužka, ne glede na pomen kulturne dediščine, tradicije. Isto leto je tedaj študentka arhitekture Manica Lavrenčič iz Vipave zagovarjala diplomsko nalogo z naslovom: Središče gastronomije – idejni načrt prenove gradu Lože pri Vipavi. V projektu arhitektka predstavi idejo obnove kompleksa na podlagi konservatorskega načrta Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Predvidi, da bi s programsko dopolnitvijo in vključevanjem lokalne kulinarike, nov center gastronomije zaživel v globalno gastronomsko središče, ki bi poleg izobraževanja in degustacij neposredno pripomogel k turistični in kulturni dopolnitvi širšega prostora. Razmislek iz naloge je pripomogel k ustanovitvi Kulturnega društva von Leitenburg s strani novih upravnikov. Namen društva je oživitev vile, vključevanje in povezovanje lokalne skupnosti zgornje vipavske doline, v tem duhu se organizira različne dogodke. Želijo tudi ozaveščati o morebitnih potencialih prenove ter uporabe posestva, kot naprimer najem gradu za snemanje filmov ali za poroke. Vendar gre počasi in za večje premike ni denarja. Leta 2023 so postavili Veliko klop ( Big Bench Community), na poti med gradom Lože in vasjo Slap, ki je del mednarodne mreže velikanskih klopi. Njeno postavitev je spodbudil KD von Leitenburg, da bi v dolino uvedel novo atrakcijo. Projekt je bil omogočen zahvaljujoč donaciji zasebnega podpornika. Gre za predimenzionirano klop, ki privablja pohodnike, od nje se odpre lep razgled na Vipavsko dolino.

S svojo materialno pojavnostjo, bogato zgodovino in izjemnimi osebnostmi, ki so z gradom povezani, objekt priča o pomenu za naš prostor, o naprednosti in o presežnosti v danem kontekstu. Ta je v lokalnem okolju včasih namenoma spregledana, kar je škoda, saj je kot nekoč, tudi danes zgodba gradu tesno povezana z Vipavsko dolino.