”DUNAJSKE KAVARNE” IN KAVARNA BRATUŽ

piše KARLO NANUT

Kavarne so imele v Gorici, že od časa Avstro-Ogrske, vedno važno vlogo. Tudi dandanes, ko se zapirajo vse trgovine, je mogoče ostalo upravljanje barov še edini donosni posel. V avstrijskih časih smo v Gorici imeli kar veliko število ”dunajskih kavarn”. Nekatere so se ohranile tudi pozneje. Dunajska kavarna ni bila le kraj za kavo, temveč simbol počasnosti, druženja in kulturne tradicije,  leta 2011 je bila celo razglašena za kulturno dediščino pri UNESC-u. Neka legenda pravi, da so poljsko-habsburški vojaki, po obleganju Dunaja leta 1683, našli vreče čudnih zrn, za katera so sprva mislili, da so hrana za kamele. Te je prejel Jerzy Kulczycki, ki je iznašel recept z dodatkom mleka in sladkorja in po legendi odprl prvo dunajsko kavarno.  V 19. in začetku 20. stoletja so se kavarne na Dunaju razvile v intelektualna središča: pisatelji, umetniki, filozofi in politiki so jih redno obiskovali. Značilnost teh tradicionalnih kavarn predstavljajo tudi mize iz belega marmorja, stoli tipa Thonet, kristalni lestenci, nabiralniki časopisov, klavirji in prijetno vzdušje, ki daje občutek domačnosti. Malokdo se še spominja kavarne, ki je do leta 1967 ohranila dunajski čar in ki jo je leta 1922 odprl v Gorici Rudi Bratuž. Ta je bil bratranec zborovodje in skladatelja Lojzeta Bratuža, ki so ga fašisti usmrtili, tako da so mu dali piti motorno olje z zdrobljenim steklom. Skupaj s soprogo Marijo je Rudi najprej najel prostore v ulici Mameli, potem sta se preselila v večji prostor v sosednjo stavbo. S časom sta kavarno razširila. Imela sta tudi sobo z biljardom, kasneje pa mizice za kvartopirce. Bratuževa kavarna je kmalu zaslovela daleč naokrog. Kot številni goriški Slovenci je tudi Rudi izkusil surovost fašističnega režima. Večkrat so ga pretepli, nato pa internirali v manjšem kraju v pokrajini Macerata. Po določenem času so ga izpustili na prostost, vendar je ostal pod nadzorom policijskih agentov. V letih pred drugo svetovno vojno in med njenim trajanjem je moral pogosto molčati ter prenašati ponižanja, ko so fašisti ali četniki v njegovem lokalu počeli, kar jim je bila volja. Sam je pozneje pripovedoval, kako so fašisti ugašali cigaretne ogorke kar v skodelice kave, pri čemer je nesrečni gost, ki je kavo naročil, moral to »okuženo« pijačo popiti. Po vojni, še zlasti v letih neposredno po koncu druge svetovne vojne, je njegova kavarna postala živahno zbirališče. Bila je edini kraj, kjer so se ob isti mizi znašli slovenski Goričani, tako imenovani »beli« in »rdeči«. A njen sloves ni segal le med domačine; obiskovali so jo tudi številni Tržačani ter begunci, ki so začasno živeli v Gorici, preden so odšli v Ameriko ali v druge kraje sveta. Med gosti je bilo nemalo starejših gospodov italijanske narodnosti, potomcev starih goriških meščanskih rodbin, ki niso odobravali nacionalnega razdvajanja. Ob njih so sedeli dalmatinski in istrski begunci, ki so z domačini ohranjali iskrene in prijateljske stike. Ta posebna mešanica ljudi je privabljala tudi vohune iz vseh mogočih krajev, ki so zbirali informacije za ameriško, britansko ali jugoslovansko vojsko. Februarja 1947 je uvedba tako imenovane »francoske črte« pretrgala vezi mesta z njegovim zaledjem. Prav tedaj se je kavarna Bratuž spremenila v zbirališče tihotapcev, ki so čez mejo pretihotapili marsikaj, največkrat pa ameriške cigarete, ki so prihajale iz Jugoslavije. Med znanimi gosti je bil denimo dalmatinski begunec Enzo Bettiza, sin tovarnarja iz okolice Splita, ki je pozneje postal eden najvidnejših italijanskih novinarjev. Ko so oblasti uvedle prepustnice, so se v Bratuževo kavarno znova vračali tudi njegovi nekdanji obiskovalci z jugoslovanskega območja, ki jih je privabljalo vzdušje, kakršnega ni bilo nikjer drugje v mestu. V kavarni Bratuž se ni le srkalo kavo in listalo časopise, tam so se rojevale ideje, prijateljstva in celo športne strasti. Nekega dne so stalni gostje ustanovili »Šahovski klub kavarne Bratuž«. Tako so se začeli odvijati napeti dvoboji z nasprotniki drugih mestnih kavarn. Med mojstri igre so sedeli Vilko Cotič, Elo Merkuža in Josip Bitežnik, možje mirne roke in ostrega uma. Ko je kavarna zaprla vrata, se šahovska vnema ni razblinila. Danilo Nanut, zvesti obiskovalec in strasten igralec, jo je prenesel v štandreško društvo Oton Župančič, kjer je zbral otroke in mladince ter jih navdušil nad to igro. Bil sem med njimi, dvanajstletni deček, ki se je tistega dne naučil, da šah ni le igra, ampak nekaj več. Od tedaj sem šah igral vedno in povsod, tudi s svojimi otroki. Kavarna pa ni bila znana le po šahu. Bila je križišče kultur in narodov. Ob istih mizah so sedeli slovenski in italijanski kulturniki, časnikarji, profesorji, trgovci. Med njimi so bili Max Fabiani, Emil Komel in Lipizer, ki so se tam redno srečevali. Na policah so se bohotili časopisi iz vseh vetrov: Primorski dnevnik, Soča, Katoliški Glas, ljubljanski Slovenski poročevalec, Il Piccolo, Gazzettino, avstrijski Kurier, švicarski Weltwoche. Ob uri branja je zavladala tišina; le šelestenje papirja je polnilo prostor. Če je kdo preglasno spregovoril, je Rudi stopil k njemu in z resnim pogledom ter dvignjenim prstom poskrbel, da se je tišina povrnila. Rudi je bil človek besede in dejanj. Rad je razpravljal o politiki. Leta 1948 in 1952 so ga volivci izbrali v občinski svet, leta 1951 pa tudi v pokrajinskega. Po dolgih petinštiridesetih letih dela, je skupaj z ženo Marijo 19. novembra 1967 zaprl kavarno. Odpravila sta se čez ocean, v kanadski London, kjer je živela njuna hči Damjana Bratuž, profesorica glasbe. Rudi je umrl leta 1981 v Kanadi, njegova hčerka Damjana pa je umrla maja letos. Spomin na Rudija in na kavarno Bratuž, v kateri je utripalo srce stare Gorice, ostaja pa še vedno živo, kot spodbuden zgled za današnje težke čase, kjer nimamo več časa za sproščeno druženje v miroljubnem in kulturno bogatem okolju.