»NOSITELJICA TEGA IZREDNEGA UPLIVA NA RAZNE KROGE ČLOVEŠKE DRUŽBE V GORICI IN V PRIMORJI«

piše ROBERT DEVETAK

Življenje in delo goriške dobrodelnice Angioline Ritter von Záhony.

Če se podrobneje osredotočimo na zgodovinska dela tako iz starejših, a tudi sodobnih obdobij, lahko hitro opazimo, da se ženske kot akterke v njih pojavljajo večinoma zelo redko, njihova vloga pa je ali pomanjkljivo upoštevana ali celo izpuščena. Do premika je postopoma prišlo šele v drugi polovici 20. stoletja, a vrzeli ostajajo še danes in zgodovinarke ter zgodovinarje čaka še obsežno delo, da bodo s svojimi raziskavami zapolnili številne bele lise (Verginella, Selišnik 2018: 10–14). Ta manko nam onemogoča poglobljeno razumevanje preteklih družbenih procesov. Natančnejši vpogled v vire pa nam pogosto odkrije nov svet, ki so ga pomembno sooblikovale tudi ženske. To velja tudi za prostor Goriške, kjer so ženske različnih narodnosti in družbenih slojev v preteklosti pustile pomemben pečat. Že leta 1888 je slovenski goriški časopis Soča objavil daljši članek z naslovom Goričanke, o goriških ženskah in med drugim izpostavil tudi njihovo družbeno vlogo: »Reči se mora, da njih upliv sega daleč daleč čez zibel in ognjišče, čez domačo hišo in mestne zadeve, da sega celo v državne in cerkvene reči« (Soča, 2. 11. 1888, št. 44).

Zapis je nastal v času, ko so ženske prvič začele aktivneje vstopati v javni prostor. Ta je bil v drugi polovici 19. stoletja zanje še precej omejen in osredotočen le na določene aktivnosti. Eno zgodnejših tovrstnih možnosti so predstavljala društva, v prvi vrsti predvsem raznolike dobrodelne organizacije, ki so se v 19. stoletju začele širiti predvsem v evropskih mestnih okoljih. Šlo je za eno glavnih možnosti, ki so jih ženske, predvsem tiste iz višjih družbenih slojev, imele za vstop v javni prostor na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Takratna družba je dobrodelnost dojemala kot podaljšano delovanje skrbstva za družino oziroma »javno materinstvo« (Dudeková 2017: 156). Po takratnih nazorih so bile ženske kot matere naravno usposobljene za tovrstno delo (Selišnik, Cergol 2016: 239). Njihov karakter je takratna družba povezovala in definirala s sočutjem, čustvenostjo, samožrtvovanjem in ljubeznijo do bližnjega. Dobrodelnost je ženskam odprla nova vrata in jim omogočila, da so postale »aktivne državljanke« (Porter 2002: 26).

Široka dobrodelna mreža se je v 19. stoletju postopoma oblikovala tudi v Gorici. V središču dežele Goriške in Gradiške je mestna oblast za socialno ogroženo prebivalstvo organizirala več oblik pomoči (npr. sirotišnice, ubožna hiša, fundacije, javne kuhinje). Lokalne institucije se same velikokrat niso uspele učinkovito soočiti s posledicami različnih socialnih kriz, zaradi česar je lajšanje tegob pogosto slonelo na zasebnih iniciativah, kjer so največ dela opravila predvsem dobrodelna društva. Med pomembnejšimi sta bili tudi gospejno društvo v podporo revežem (Associazione delle Signore Goriziane a sollievo dei poveri) in društvo Karitas (Caritas), ki so ju ustanovile in vodile ženske. Obenem lahko poudarimo, da je bila dobrodelnost v tem obdobju ena redkih dejavnosti, ki se je obdobju razmaha nacionalizma, uspela vsaj v določeni meri izogniti narodnostnim konfliktom in povezati ženske italijanske, slovenske, nemške in drugih skupnosti. Nekaterim članicam društev je angažma na področju dobrodelnosti odprl vrata v širši javni prostor ter jih postavil na vidno mesto v goriški družbi (Devetak 2025: 64–99). Več o pomembnih Goričankah, ženski dobrodelnosti in goriški družbi na prehodu iz 19. v 20. stoletje, si lahko podrobneje preberete v novi knjigi “In zopet kliče domovina ženo na pomoč”: ženska dobrodelna društva na Goriškem in Gradiškem v obdobju Avstro-Ogrske, ki je izšla pri Založništvu tržaškega tiska in Inštitutu za narodnostna vprašanja.
Na tem mestu bi želeli podrobneje predstaviti eno najpomembnejših takratnih dobrodelnic Angiolino Ritter von Zahony.

Angiolina je bila rojena 18, oktobra 1825 v pomembni tržaški družini Sartorio, ki se je v Trst preselila iz Sanrema leta 1775. Bila je tretji in najmlajši otrok Giovannija Guglielma Sartoria in Caroline Gobbi (Resciniti 2010: 94–96). Gorica je postala njen dom po poroki s Heinrichom Ritterjem von Záhonyjem, članom ene najpomembnejših goriških družin, aprila 1846. Poročni obred na posestvu Montebello v Trstu je izvedel njen oče, ker lokalni duhovnik ni želel poročiti para, zaradi protestantske vere ženina (Sartorio 1863: 178–179). Nemška družina Ritter von Záhony, ki je izhajala iz Frankfurta na Majni in se je na Goriško in Gradiško preselila leta 1819, je bila znana predvsem po vzpostavitvi industrije v deželi. S svojim delovanjem in projekti so si njeni člani pridobili pomembno mesto v goriški družbi, gospodarstvu in politiki (Marušič 2014: 64–67).

Angiolina Ritter se je hitro vključila v mestno javno življenje in spletla močne povezave z mestno in plemiško elito. Uveljavila se je kot ena najpomembnejših Goričank, kar je prepoznalo tudi časopisje, ki je o njenih aktivnostih pogosto poročalo: »Radi plemenitega mišljenja in neomejene radodarnosti zbira se v prostorih baronice Angeline Ritter veliko število odlične goriške gospode, katera ve pripovedovati o dobrotljivosti in prijaznosti visoke gospe. Vsled svoje zveze z visokimi krogi po krvi in svakovščini deli dobrote na vse strani ne le v gotovem denaru, ampak tudi z uplivno besedo, s katero doseže, da se izpolni marsikatera želja, ki bi sicer ostala vedno neizpolnena. Naravno je, da vsled tega je v njeni palači skoro vedno gorka kljuka, za katero prijemajo razni prosilci. Kdor želi za se ali za druge kako podporo, priznanje, imenovanje, dovoljenje, in kakor se imenujejo vse te reči v človeškem življenji, upa da pot k baronici Angelini mu ne more škodovati. /…/ V volilnih zadevah v mestno starešinstvo goriško dajala je včasih avtentične odgovore ter osmešila marsikoga, ki je mislil, da zna (Soča, 2. 11. 1888, št. 44).« Njeno ime je povezano tudi z občinsko zgradbo v Gorici. Leta 1908 je goriški občini podarila družinsko palačo, v kateri še danes domuje goriška občinska uprava (Gallarotti 1993: 52). Poleg političnih povezav in sodelovanja z vidnimi goriškimi italijanskimi in nemškimi političnimi predstavniki, je Angiolina Ritter glavno sled pustila na področju človekoljubne dejavnosti.

Da gre za izjemno človekoljubno osebnost je izpostavil že omenjeni članek v Soči: »Ta gospa se odlikuje po svoji veliki milosrčnosti in radodarnosti, s katero hoče priklicati blagoslov božji na svojo rodovino. Kjer se začne v Gorici kako dobrodelno podjetje, je ta plemenita gospa gotovo poleg (Soča, 2. 11. 1888, št. 44).« Angiolino Ritter lahko najdemo v obeh osrednjih dobrodelnih društvih in pri glavnih dobrodelnih dogodkih tekom večine druge polovice 19. in začetka 20. stoletja. Že v 70. letih 19. stoletja se je zanjo uveljavil naziv »mati revežev« (L’Isonzo, 22. 12. 1875, št. 102). V tem obdobju se je najprej vključila v Gospejno društvo društvo v podporo revežem (Associazione delle Signore Goriziane a sollievo dei poveri), ki je združevalo več sto oseb, med katerimi so izrazito prevladovale ženske članice. Delovanje je bilo usmerjeno v več smeri in je okvirno obsegalo pripravo dobrodelnih sejmov (bazarjev), organizacijo javne kuhinje in javnih dogodkov, na katerih je članstvo, skupaj s podporo oblasti ter širše javnosti zbiralo sredstva in opozarjalo na tegobe revnega prebivalstva (Devetak 2025: 64–91). Angiolina Ritter je bila med bolj aktivnimi članicami in je več desetletij delovala kot odbornica društva. Poleg administrativnega dela je pomagala tudi s pogostimi in bogatimi donacijami, aktivnim delovanjem pri javnih pobudah, organiziranju dogodkov in pri spodbujanju sorodstva ter drugih goriških plemiških družin, da so se odzvali na pozive k darovanju. Bila je tudi med ustanoviteljicami društva Karitas (Caritas), ki je nastalo leta 1876 na pobudo družine Ritter von Záhony. Društvo si je za glavni namen zadalo skrb za revno prebivalstvo Gorice z iskanjem primerne zaposlitve zanje, materialno pomočjo z delitvijo oblačil in drugih uporabnih predmetov, predvsem ženskam (Devetak 2025: 92–98). V društvu je več deset let opravljala funkcijo odbornice. Obema društvoma je darovala večje vsote denarja, oblačila, hrano in druge uporabne predmete (L’Isonzo, 22. 12. 1879, št. 281).

Tako sama kot njena družina so se angažirali tudi izven dobrodelnih društev. Ob različnih priložnostih so darovali visoke zneske za socialno ogrožene v Gorici in deželi. Med drugim najdemo člane in članice družine med glavnimi podporniki goriške mestne sirotišnice (Alcuni 1903: 50). Dobrodelne dogodke je Angiolina Ritter prirejala tudi v lastni režiji. Na enem izmed njih, leta 1881, je zbrala sredstva za pomoč 80 revežem (L’Eco del Litorale, 22. 12. 1881, št. 102). Revne družine so se tudi same neposredno obračale nanjo in obiskovale njen dom, kjer so jim poskušali pomagati (Corriere di Gorizia, 11. 12. 1888, št. 148). Leta 1883 je bil na njeno pobudo in prizadevanja v Gorici ustanovljen azil San Giuseppe (Sv. Jožef), v katerem so vzgajali sirote in revne deklice ter skrbeli zanje. V njegovo delovanje je investirala velike finančne zneske (Gallarotti 1993: 52). Njena prizadevanja je prepoznala tudi državna oblast. Cesar Franc Jožef jo je ob obisku Gorice, novembra 1900, odlikoval z redom Elizabete drugega razreda. Šlo je za odlikovanje, namenjeno izkjučno ženskam za izredne dosežke na cerkvenem in karitativnem področju (Resciniti 2010: 95).

Angiolina Ritter je umrla 23. julija 1910, v starosti 84 let. Nanjo še danes spominja ulica Via Angiolina, ki se nahaja v zahodnem delu Gorice. Goriška občina se je že leta 1895 na ta način želela pokloniti dobrodelnici. Antonella Gallarotti je ob tem izpostavila dve posebnosti. Prva je ta, da so ulico poimenovali po še živeči osebi, kot druga pa, da je bilo za poimenovanje uporabili le ime in ne tudi priimka, kar nakazuje na splošno prepoznavnost dobrodelnice ter njeno vlogo v goriški družbi (Gallarotti 1993: 52). Njeno samostojno in društveno dobrodelno delovanje je pozitivno vplivalo na razvoj dejavnosti v deželi, hkrati pa je močno pripomoglo k lajšanju vsakodnevnih tegob socialno šibkejšega mestnega prebivalstva. Svojo vlogo in družbeno moč je uporabila za več desetletna prizadevanja na področju socialnega dela ter s tem pridobila spoštovanje ter ugled tako pri oblastnih strukturah, različnih družbenih skupinah in v širši javnosti.

—————————————

Viri in literatura:

• Corriere di Gorizia, 11. 12. 1888, št. 148.
• L’Eco del Litorale, 22. 12. 1881, št. 102.
• L’Isonzo, 22. 12. 1875, št. 102
• L’Isonzo, 22. 12. 1879, št. 281.
• Soča, 2. 11. 1888, št. 44.
• Alcuni cenni storici intorno al Civico istituto per fanciulli abbandonati in Gorizia dall’epoca della sua fondazione fino al presente. Gorizia: Paternolli, 1903.
• Devetak, Robert: “In zopet kliče domovina ženo na pomoč”: ženska dobrodelna društva na Goriškem in Gradiškem v obdobju Avstro-Ogrske. Trst: Založništvo tržaškega tiska ZTT-EST; Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, 2025.
• Dudeková, Gabriela: Muncipal Social Welfare in Bratislava during the 19th and Early 20th Centuries: Examples and Modernisation Trends. Poverty, Charity and Social Welfare in Central Europe in the 19th and 20th Centuries (ur. Fejtová, Olga et al). Cambridge: Cambridge Scholars Publishing, 2017, str. 143–162.
• Gallarotti, Antonella (ur.): Donne per Gorizia. Monfalcone: Edizioni della Laguna, cop. 1993.
• Marušič, Branko: Poskus orisa industrije na Goriškem pred in po prvi svetovni vojni. Industrijska dediščina na Goriškem – prispevki in pričevanja: [Meblo, MIP, Tekstina, SIA, Salonit, Lipa, Remiza – in še mnogo drugih]: katalog razstave (ur. Inga Miklavčič Brezigar). Nova Gorica: Goriški muzej, 2015, str. 7–12.
• Porter, Dorothy: Health Care and the Construction of Citizenship in Civil Societies in the Era of the Enlightenment and Industrialisation. Health Care and Poor Relief in 18th and 19th Century Northen Europe (ur. Ole Peter Grell, Andrew Cunningham, Robert Jütte). Aldershot: Ashgate Publishing Company, 2002, str. 15–31.
• Resciniti, Lorenza: Silhouettes biografiche. Memorie biografiche: Giovanni Guglielmo cav. de Sartorio ai suoi figli, parenti ed amici (ur. Lorenza Resciniti, Simone Volpato). Trieste: Comune, Civici musei di Storia ed Arte, 2010, str. 61–118.
• Sartorio, Giovanni Guglielmo: Memorie biografiche: Giovanni Guglielmo cav. de Sartorio ai suoi figli, parenti ed amici. Trieste: Lloyd austriaco, 1863.
• Selišnik, Irena; Cergol Paradiž, Ana: Delovanje žensk od karitativnosti do socialnega dela: zgodovinski pregled razvoja dobrodelnosti in začetki idej socialnega dela v letih 1850–1941 na Slovenskem. Socialno delo, l. 55, št. 5/6. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, 2016, str. 239–251.
• Verginella, Marta; Selišnik, Irena: Vidnost in nevidnost žensk: zgodovina žensk in študije spolov v Sloveniji. Javnost, l. 25. Ljubljana: Evropski inštitut za komuniciranje in kulturo, 2018, str. 1–17.