PEDOĆIN

piše MARCEL ŠTEFANČIČ, JR.

Meje v Evropi so izginile. Ni jih več. Obstaja le še ena meja – v Trstu. Poslednja meja. Meja, ki noče stran. In Trst se je panično oklepa. Muzej te ultimativne meje pa je Pedočin, alias La Lanterna, slovito javno kopališče.

V čudovitem dokumentarcu Poslednja plaža (L’ultima spiaggia), ki sta ga leta 2016 posnela Thanos Anastopoulos in Davide Del Degan, je bil Pedočin videti precej dotrajano in razpadlo, otožno in zapuščeno, med utrujenimi horizonti, sredi ustavljene prihodnosti, v nedokončanem svetu – distopično. Vidimo celo insert iz starega filma, v katerem Američani potegnejo demarkacijsko črto, ki je cono A ločila od cone B in hitro mutirala v hladnovojno mejo, del »železne zavese«, toda ta meja je izginila. Ni pa izginila metameja: sredi kopališča namreč že vse od odprtja leta 1890 stoji betonski zid, ki ločuje kopalke in kopalce. Ženske se sončijo in kopajo na svoji strani, moški pa na svoji.

Tako je bilo nekoč in tako je zdaj.

Zid še vedno stoji in še vedno razmejuje moške in ženske – preživel je v imenu »dobrih starih časov«, v imenu ritualne tradicije, v imenu nostalgije za utopičnim časom, ko so bili ljudje skupaj ločeni in ko je spolna razlika ljudi osamljala. Tudi druga kopališča so imela zidove, ki so ločevali moške in ženske, a so izginili – pedočinski zid pa je preživel. In se »normaliziral«.

Lacan je glede spolne razlike na nekem svojem seminarju podal ilustrativen primer: dvoje vrat, na enih piše »moški«, na drugih »ženske«, to je to — bistveno je kaj piše, ne pa organi, ki noter vstopajo — spolna razlika kot označevalna razlika, ki ločuje, razporeja, segregira. Spolna razlika kot ultimativna ontološka razlika, ki na podlagi enostavne označevalne operacije razlikuje moške in ženske, se vpisuje ne samo na vrata, pač pa tudi v sam jezik, v katerem spolna razlika zaznamuje ne samo ljudi, pač pa tudi kraje, predmete in vse ostale »besede«.

Pedočin je utelešenje tega, še več, utelešenje presežnega užitka, ki izvira natanko iz vrzeli razlike. Tukaj, na tej plaži, ki uteleša spolno razliko, vidimo, da nudizem (aha!), lenobni truizmi (»Bolje, da sediš, kot pa da stokrat vstaneš«) in pikantni vici (recimo o ženski, ki …) nikogar ne motijo, toda povsem očitno je bilo, da tesnoba že krepko stiska te ostarele kopalce in kopalke, upokojence s konca sveta: tržaško narečje je izginilo, stokajo, spolne meje so izginile (»Zdaj so ženske celo v vojski«), identitetne meje so izginile, državne meje so izginile, kakor so izginile tudi meje med patrioti in nacionalisti ter »pritepenci« in Tržačani. Z vsako mejo so po malem umrli. Sedanjost jim gre na živce, zato se toliko bolj oklepajo te svoje utopije. Bolj ko jih sedanjost izriva, bolj slavijo zid. Tu in tam kdo med njimi celo zasluti, kje je pravi problem: »Živiš, dokler živiš. Ko umreš, te vržejo ven in tvoje stanovanje potem z dobičkom oddajajo.«

Kapital ima prednost pred njimi. Izriva jih, razlašča in ponižuje. In preden jih po smrti upepelijo, niti ne razkužijo krematorija, dahne eden izmed kopalcev. Preveč se mudi. Pečejo jih kot pice. Če hoče krematorij delati z dobičkom, mora pač delati kot nekoč nacistični krematoriji. Dictum Margaret Thatcher, da družba ne obstaja, se je tu udejanjil na grotesken način – strjen v zid. Metafora spolne razlike postane metafora razredne razlike.

V svojem seminarju o Hrbtni plati psihoanalize je Lacan naslovil natanko tole zvezo, namreč, zvezo med Freudovo teorijo nezavednega, znotraj katere igra presežni užitek ključno vlogo, in pa Marxovo teorijo presežne vrednosti, iz katere se preko dela napaja kapital. Kaj je kapital drugega kot eksploatacija presežnega uživanja delavstva, ki se preko procesa kapitalistične produkcije pretvarja v presežno vrednost?
            Mimo kopalcev in kopalk, varuhov Pedočina, pa mirno, tiho in hladnokrvno – kot ladje duhov – plujejo čezoceanke, polne kontejnerjev, simbolov brezmejne in invazivne kapitalistične ekspanzije. Da bi ti kopalci in kopalke ustavili kapital, bi potrebovali res močno vero – takšno, kakršno so imeli revolucionarji, ki jim ob pogledu na kri ni bilo slabo.

Kapital jim je izsušil željo – strast, življenje, prihodnost. Ne slišijo klica slovitega Shelleyjevega verza: »Vas je mnogo – njih za pest.« Ko jih gledate, imate občutek, kot da so tam z nekom dogovorjeni – kot da čakajo svojega odrešitelja. Če bi živeli v petdesetih letih, bi čakali Godota. Videti so kot Vladimir in Estragon, ki sta v Beckettovi kultni drami Čakajoč na Godota (Waiting for Godot, 1953) z Godotom dogovorjena v soboto zvečer, toda ne vesta, katero soboto, to, naslednjo ali prejšnjo, ali sploh v soboto in ali sploh pod tem drevesom. Sploh pa ne vesta, ali je danes sobota in ali sobota sploh še obstaja. Odšla bi sicer drugam, a ne moreta, ker sta dogovorjena z Godotom. Kaj, če z njim sploh nista dogovorjena?

In kapitalizem, ki je vse te kopalce in kopalke prepričal, da je problem »v njih«, deluje tako gladko in fantomsko, da ga sploh ne opazijo več. Dela se nevidnega (»prosti trg«), da ne bi obstajala potreba po alternativi. Skril se je, da kopalci in kopalke ne bi imeli občutka, da so v resnici dogovorjeni prav z njim.