PONOČI V BLIŽINI GORICE

piše ALDO RUPEL

Od številnih nočnih premikanj naj Vam opišem neko krajše a intenzivno. Pričnem neobičajno z vprašanjem: ali veste, kaj je strah? Ali poznate razne oblike strahu, na primer osnovnega pomešanega z nagonom preživetja? To ni strah pred siromaštvom, niti strah med vožnjo po prometni cesti, nimam v mislih niti strahu pred šolskim spraševanjem ali strah zaradi krvavitve ob nesreči. V mislih imam strah, ki ga doživi žival, ko jo napade mesojeda  vrsta.

Starejše generacije se spominjamo vojnih zgodb, bombardiranj, pokopaliških zgodb, ki smo jih nekoč poslušali ob večerih, spominjamo se prikazni iz knjig, ko smo jih še prebirali, saj smo po njih vsaj listali. Sedanja mladež ne ve, kaj je prava tema, kaj je gluha tišina, kot pravimo. Vse je vedno razsvetljeno, šumov in ropota pa je na pretek.

Zato vas vabim, da se vživite v pripoved o peš poti, na kateri bi se zavedeli, če bi jo slučajno poskusili, da se vam ne ježijo le lasje, temveč tudi dlake po rokah in na hrbtu. Spoznali bi, da se nismo glede tega kaj dosti oddaljili od svojih prednikov avstralopitekov v osrednji Afriki pred kakšnim milijonom let. Ni razlike med tedanjim strahom pred napadom tigra s sabljaškimi zobmi ali sedanjo možno okoliščino, da se vam prikaže med drevesi medved.

Z avtomobilom sem se ob 21.00 h odpeljal iz Gorice čez Preval in skozi Trnovo do Lokev. Nisem parkiral sredi vasi, temveč sem nadaljeval vožnjo do Zgornjega konca. Teman gozd krog in krog je molče počival. Oprtal sem se, namestil čelno svetilko, brez prižiganja seveda, potipal položaj plašilne pištole v ribiškem jopiča – z njim se redno premikam v naravi zaradi vseh tistih žepov, ki so tako pripravni za namestitev vrste potrebnih pripomočkov. Trdno sem stisnil palici v dlani ter stopil v breg in črno temo pravokotno v levo glede na gozdno cesto Lokve – Lazna – Predmeja.

Vzpon do prvega položnejšega predaha in zavoja v desno traja okrog četrt ure. Iz dnevnih izkušenj sem vedel, da hodim v rastlinskem predoru mešanega gozda s prevlado iglavcev. Dvakrat se njihov rob oddalji in obakrat sem začutil skozi širšo odprtino v rastlinski zavesi svežo novembrsko sapo, ki je napovedovala sneg v naslednjih dneh. V notranjosti Velikega gozda se sneg pojavi dokaj zgodaj. Zgodaj seveda za primorske razmere.

Po navedenem zavoju, kjer se tudi odcepi gozdna cesta v smeri Poldanovca, sem vedel, da stoji po približno pol kilometra tabla z napisom Območje medveda. Tabla sama na sebi ne pomeni prav dosti, saj se kosmatinec premika po gozdu ne glede na opozorilne table, na izletnika pa tisti trikotnik vpliva na prav poseben način. Podnevi mislim, kako je to ponoči, pa vemo le maloštevilni.

Table so namestili pred dolgimi leti na vseh pristopih in kakšen kilometer daleč od mrhovišča, zadaj za Ojsternico, najvišjim ostrim vrhom v tistem predelu, kamor so tedensko dobavljali kakšno poginulo ovco ali kozo. Mrhovišča baje ne oskrbujejo več, saj je svojo osnovno nalogo že opravilo,… namreč, da bi se medvedi ondod ustalili in ne le tranzitno prehajali na svojih stoletnih poteh iz Bosne v Karnijo in obratno. Spomnim se, da pred štiridesetimi leti v Trnovskem gozdu medvedov ni bilo, sedaj pa so. Okrog desetletje dolgo so se zaradi mrhovišča navajali na trajno kolovratenje, in hranjenje je bilo dovolj obilno, da so si nabrali tolščo za prezimovanje.

No, premikal sem se z napetimi čutili v smeri Turškega klanca in ga tudi dosegel po polurnem premikanju po eni izmed najsamotnejših grap tam za Ojstrnico. Postalo mi je tesno v prsih, ker teren ne dovoljuje odmika desno ali levo. Po Turškem klancu je bilo  bolj sproščeno, videti je bilo zvezdnato nebo in lunin sij je napovedoval, da bo po drugi jutranji uri v gozdu dokaj svetlo.

Smer sem odlično poznal, vse zavoje tudi in razdalje prav tako, saj sem tam leta in leta treniral tek na smučeh. Desno se je odpirala in spokojno ležala velikanska s smrekami poraščena globel, nato spet zoženje smeri in rahlo spuščanje do pomembnega križišča gozdnih cest in poti v smeri Golakov, Vojskega, Lokev in Smrekove drage.

Napotil sem se proti nekaj sto metrov oddaljeni Anini koči, kjer sem se nameraval ustaviti, spiti nekaj požirkov vročega čaja in se v loku mimo Vojkove koče vrniti na Malo Lazno in Lokve. Pičlih sto metrov pred Anino kočo me je spreletela zaznava, da na tistem ožjem območju nisem sam. Bila je ena po polnoči, torej zaključek ure strahov. A takšne prazne strahove sem že zdavnaj presegel. V gozdu se kadarkoli in kjerkoli čutim suveren. Drugače pa je, če dejansko nekaj v globini gozda lomasti in pokajo veje.

Je bil jelen? Je bil medved? Ne vem. Manjša žival ni bila. Podplate sem za pet sekund vkopal v tla. Lasje so se naježili in dlake po telesu tudi. Uhlji so se samodejno premaknili za dva, tri milimetre, desnica je segla in poiskala v žepu ročaj plašilne pištole. Nisem pa prižgal čelne svetilke, saj je to najbolj nespametna poteza tudi v primeru srečanja v gozdu s človekom slabih namenov, a ta zadnja možnost – verjemite mi – je samo v naših glavah. Kdo pa naj gre v gozd za tabo, da bi te napadel?! Toda strah ni razsoden in oblikuje neverjetne domišljijske akrobacije. Prižgana čelna lučka te pa povsem razkrije, določi tvoj položaj. No, noge so se polagoma in preudarno začele premikati v smeri izhodišča in sledilo je pospešeno korakanje, saj se cesta s tistega križišča  spušča do Lazne, kjer se svet razširi in je mogoče opaziti premike česarkoli tudi do sto metrov razdalje.

Dokaj hitro sem ozavestil celoten položaj in se prepričal še enkrat, da je človek v naših gozdovih suveren ali skoraj in ni vselej umesten preplah. No ja, v trdi pozimi in visokem snegu tam okrog Vremščice za samohodca ni povsem pametno krožiti.  Krdelo volkov se je doslej omejilo na drobnico, mogoče pa je, da kak volk samotar zaide v predele Trnovskega gozda.

Ne skrivam zadoščenja, ki me je prevevalo med povratno vožnjo proti domu, saj sem vedel, da bom v prihodnje še zašel v gozdove, na planote in vrtače – tudi ponoči.

Iskanje vzrokov za tako početje zahteva kakšno dodatno publicistično priložnost.

Vabimo k branju štirih knjig pisca prispevka:

• Goriška Gorska Gledanja
• Kuclji okrog nas
• Športno pohodništvo
• Nočitve pod zvezdami