KLEMENT JUG IN NJEGOV PADEC V VEČNOST

piše MARKO KLAVORA

»Brezskrbno izpostavljanje svojega življenja naravnim silam mi vrača dvojno življenje in moč, da me nestanovitna množica ne more pogoltniti. Moje srce je tedaj dostopno edino volji za delo in ljubezni.« (Klement Jug, 1922)

Alpinist in filozof Klement Jug (1898–1924) se je rodil v Solkanu in pripada generaciji, ki je v mladosti doživela prvo svetovno vojno in spremembe po njej, dve obdobji, ki sta delovali s povsem različno dinamiko. Na to se mi zdi pomembno opozoriti saj poskušam na Klementovo in življenje njegovih sodobnikov gledati tudi skozi perspektivo teh sprememb, še posebej skozi zarezo med obema „časoma”, prvo svetovno vojno.

Ko je 23. maja 1915 Italija napovedala vojno Avstro-Ogrski, Klement še ni imel sedemnajst let. V Gorici je dokončal četrti letnik Cesarsko kraljeve državne gimnazije. Šolanje je nadaljeval v Ljubljani, medtem ko so ostali člani družine ostali še v Solkanu, saj izstrelki italijanskih granat še niso bili tako pogosti. Skozi Klementove dnevniške zapise se čuti stisko, ki jo je preživljal, saj ga okolica v težkih vojnih razmerah dojema kot njej sovražnega in nepotrebnega. Tukaj najbrž tiči njegov odnos do Ljubljane in njenih meščanov v nasprotju s po njegovem bolj preprostim, a tudi zdravim okoljem ob Soči v rodnem Solkanu. V dnevniku zapiše: »Šel bi bil v Ljubljanico, da ni bila voda tako umazana, tako sem si pa želel Soče, domače ljubezni in vsa Ljubljana se mi ni zdela vredna moje žrtve.«

12 februarja 1917 je predčasno končal šesti razred gimnazije, nato pa takoj odšel k vojakom, kot enoletni prostovoljec prostak (ter pozneje desetnik) pri 27. deželnobrambnem pešpolku. Osmi letnik realne državne gimnazije je uspešno zaključil 5. julija 1919. Mogoče še najbolje opiše tisti čas in vzdušje hrbtna stran spričevala, kamor je Klement dan po maturi nalepil dve znamki, takrat že ne več obstoječe Države SHS, ki upodabljata moškega, ki se je osvobodil okov.^[1] Klement je čez pripisal: „V svobodi”. Vendar je bil državljan Kraljevine Italije, saj je bilo Avstrijsko Primorje po londonskem sporazumu iz leta 1915 dodeljeno Kraljevini Italiji. Odločil se je, da bo svoj študij nadaljeval v Ljubljani. Vpisal je filozofijo in naravoslovje.

Med vojno se je izoblikoval, odrasel, vendar je ta pustila v njem tudi dvom v človeka in človeštvo. Posledično s tem tudi v samega sebe in svojo vlogo v svetu. Hotel je služiti narodu. A kateremu narodu? To ni bila več tista idealistična predstava iz časov goriške gimnazije. Izkušnja begunca na domačih tleh je še preveč živa in grenka. Sedaj je spet neke vrste begunec v lastni domovini, saj mora, če želi priti iz Solkana v Ljubljano, preko državne meje, ki je odrezala približno četrtino slovenskega nacionalnega ozemlja.

21- letni mladenič je hlastno iskal Arhimedovo točko, s pomočjo katere bi razumel svet in sebe. Našel je gore.

V gore ga je prvič popeljal njegov univerzitetni sošolec in prijatelj Zorko Jelinčič, ki je kasneje postal eden izmed voditeljev slovenske ilegalne antifašistične organizacije TIGR. Leto 1922 je bilo za njegovo planinsko kariero prelomno. V januarju je opravil zimsko turo na Grintovec, ki jo je kasneje tudi opisal in poslal uredniku Planinskega vestnika. To je bil začetek njegovega planinskega pisanja ali bolje: vzgajanja. Isto leto se je včlanil tudi v Turistovski klub Skala. Klub so ustanovili drzni mladeniči, katerim ni ugajala okostenelost že uveljavljene SPD^[2], ki se je v tistem času ukvarjala predvsem z upravnimi in gospodarskimi zadevami. Njegovi opisi planinskih tur v Planinskem vestniku so postali, predvsem med mladimi, izjemno brani. Skozi te spise se je ob opisovanju tur, ki so v poletju 1923 postale vedno bolj zahtevne, izkristaliziral njegov odnos do udejstvovanja v gorah. Kot na drugih področjih tudi tukaj ni poznal kompromisov in umika. Če se za nekaj odločiš, moraš to tudi izpeljati. Drznost, obvladovanje samega sebe in telesno utrjevanje, vse to naj bi imelo izredno vzgojno silo. Vse skupaj pa je vodila njegova volja, ki je bila volja do zmage, prvenstva.   

Plezal je praktično samo dve sezoni: poleti leta 1923 in poleti leta 1924 do nesreče v Severni triglavski steni 11. avgusta 1924. V tem času je plezal sam ali pa s tovariši Skalaši, ki so bili večinoma še mlajši od njega in jim je postal vzor.

Med prvomajskimi počitnicami leta 1921 je Jug začel ljubezensko zvezo z učiteljico Milko Urbančič. Ker sta kasneje živela na različnih krajih, sta si začela dopisovati, vseh pisem pa je do Jugove smrti leta 1924 preko 700. Ona je bila leta 1921 učiteljica v Šempetru pri Gorici in ni si težko predstavljati, kako jo je prvič zagledal ob študijskih počitnicah in se zagledal v njene „sanjave oči”. Milka je bila izbranka, ki je bila edina vredna pojmovanja ljubezni, kot jo je razvil v svoji etiki. Kmalu zatem ji je zapisal: »Planine so kakor ženske: ne moreš jih vzljubiti, če pri njih ne najdeš odpora. Šele ko jih ukloniš, ti postanejo drage in tem bolj drage, čim več žrtev so zahtevale od tebe … In ko jim enkrat prek vseh ovir zavladaš s svojo pošteno in krepko voljo, se ti zazdi, kakor da so tudi one tebe vzljubile in da zaupajo tvoji odgovorni samozavesti.«  

V nekem smislu torej projekt, ki pa mu je zaradi svoje utopičnosti in neomajnosti spodletel. Maja 1924 jo je namreč obiskal na Otlici, kjer je službovala kot učiteljica, kjer jo je našel v vaški gostilni v družbi karabinjerjev in učitelja. Zakaj ga je, nam danes tako nedolžen pripetljaj na Otlici, tako vrgel s tira? Njega, njegov ponos je zbodlo dejstvo, da se njegovo dekle druži z Italijani, še več, z vojaki Italijani – karabinjerji in učitelji – ki so kot predstavniki tuje oblasti ne samo osvajali in zidali po vrhovih (slovenskih) primorskih hribov, ampak osvajali tudi njihova (slovenska) dekleta. V tem času se je fašistični pritisk izjemno ostril in preko t. i. Gentilejeve reforme se je to pri slovenski skupnosti najbolj odražalo prav v osnovnem šolstvu, na področju, kjer je delala Milka.

In čeprav tega ni želel, je bil sedaj na točki, kjer je bil že ob vstopu na univerzo: »Zvezde se utrinjajo in blato jih požira«, je zapisal v pismu Milki. S to razliko, da je imel sedaj izdelan koncept materialne etike. Zato ni mogel in ni hotel popustiti za nobeno ceno. Preprosto moral je iti pa začrtani poti naprej. Mnogi sodobniki so domnevali, da je v Severni triglavski steni nekaj mesecev kasneje storil samomor, vendar vsa njegova dejanja pred smrtjo pričajo o nasprotnem.

16 julija 1924 je zadnjič ilegalno prestopil mejo med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS. Še istega dne je bil v Aljaževem domu. Njegovi zadnji planinski zapiski in pisma nam kažejo veliko odločnost s katero se je lotil novih podvigov, ki so bili še zahtevnejši in nevarnejši kot leto poprej. Pisal je razglednice svojim plezalskim tovarišem in jih po vojaško razporejal, kdo in kateri dan bo plezal z njim.

11 avgusta se je smrtno ponesrečil, medtem ko je sam »iskal v Triglavski steni zveze od poti čez Prag na desno v silnih stminah do Bambergove poti.« Po stometrskem padcu je bil na mestu mrtev.

Klement Jug je bil pokopan 17. avgusta 1924 na Dovjem pri Mojstrani na majhnem vaškem pokopališču. Župnik na Dovjem Jakob Aljaž, je v mrliški list v predalček vzrok smrti zapisal: »padel 100 metrov v Triglavski severni steni in se ubil, mrtev najden 15. 8. od tovarišev Skalašev, akademikov in orožnikov.«^[3]  Kaj si je dovški župnik, simbol in starosta slovenskega planinstva, mislil o Klementu, njegovih plezalskih podvigih in mlajši generaciji alpinistov, o tem še najbolje priča odlomek iz časopisnega članka, ki ga je napisal isti dan, ko so našli Klementa in ga je poslal časopisu Slovenec: »Podpisani pristavim svoje osebno mnenje: ‚Omne nimium nocet’ – ne pretiravati – vse kar je prav. To naj bi veljalo tudi pri turistiki.«^[4]

Profesor France Veber, najboljši prijatelj in sošolec Zorko Jelinčič ter univerzitetni kolega Vladimir Bartol so pri posredovanju Klementovega izročila, vsaj v začetnem obdobju, igrali največje vloge. Vsak s svojega zornega kota: Veber kot učitelj – znanstvenik, Bartol kot sošolec – zavistni  občudovalec in Jelinčič predvsem kot žalujoči prijatelj, planinec, antifašist. Največ oni so nam oblikovali podobo, ki jo imamo danes o njem. Ta podoba pa je na mnogih mestih ogledalo njihovih osebnosti in življenj in ne Klementovega življenja in mišljenja: Veber spobudi imaginarij Klementa filozofa, Jelinčič mit Klementa antifašista, Bartol v svojih novelah mit skrivnostnega demoničnega preizkuševalca volje.  

Vendar se je po mojem mnenju tragiki življenja (in smrti) Klementa Juga še najbolj približal primorski pisatelj Alojz Rebula: »Da, Resnico in Žensko, oboje z veliko začetnico, oboje je iskalo mlado srce, dokler na koncu prevarano ni zavpilo kakor človek, ki naleti na mrtveca! […] Le samotni krokarji bodo zaznali zamahe rok v praznini in tiho padanje telesa in udarec v vlažno globel in spet izravnano tišino …«

—————–

Viri in literatura

^[1] „Verigar”, redna poštna znamka Države SHS, izšla 1919. Podobo sužnja, ki trga verige je zasnoval Ivan Vavpotič in izraža občutenje velike večine Slovencev ob prehodu iz avstro-ogrske monarhije v Državo SHS in mesec dni kasneje v Kraljevino SHS. 

^[2] Slovensko planinsko društvo, op.a.

^[3] PANG, ZKJ, Klement Jug, mrliški list.

^[4] Jakob Aljaž, Tretja letošnja nesreča na Triglavu, Slovenec, 16. 8. 1924.