RAZGLED PRIPADA POGUMNIM

piše KATARINA VISINTIN

Živimo v času, ko se pogum meri drugače kot nekoč. V gorah ga preizkušamo z vsakim korakom navkreber, v življenju pa z odločitvijo, da ne obrnemo pogleda stran. Pogum ni več le v tem, da premagamo strm klanec, temveč v tem, da si upamo pogledati resnici v oči. Pogum pomeni vztrajati tam, kjer je lažje obrniti hrbet, pomeni poimenovati stvari takšne, kot so. Pomeni vprašati tisto, kar večina raje zamolči in pomeni vstati, tudi kadar veš, da boš morda stal sam.

Udobno je živeti, kot da se nič ne dogaja. A tako kot v gorah ne moremo do razgleda, če obsedimo na pol poti, tudi v družbi ni spremembe, če ostanemo tiho in pri miru. Zato je pomembno, da se na glas reče dovolj tistim, ki izkoriščajo moč, da se zahteva odgovornost od politikov, ki govorijo o miru, a vlagajo v orožje. Kot v gorah, kjer nagrade ni brez napora, tudi v življenju ni resnične svobode brez tveganja.

Seveda je lažje obrniti pogled stran in verjeti, da nas to ne zadeva. Kot bi na poti v gore obstali v dolini, v topli koči, in ob prvem strmem klancu rekli: tukaj je dovolj udobno. A razgleda ni v dolini, tako kot pravičnosti ni v tišini. Pogum danes pomeni jasno in glasno reči: vojna ni rešitev. Pomeni zahtevati, da se spoštuje življenje pred močjo, človek pred kapitalom, resnica pred propagando. Če hočemo resničen mir, moramo imeti pogum vzpenjati se naprej, tudi ko je pot naporna, in se ne zadovoljiti z lažnim občutkom varnosti.

Ob tem pa mi še naprej živimo vsakdan, v katerem se vse zdi samoumevno: topla postelja, skodelica kave, knjiga v knjižnici, smeh s prijatelji. A prav te drobne stvari, ki jih komaj opazimo, so drugje za mnoge le nedosegljive sanje. In tu je nevarnost, da pozabimo, kako krhke so, da jih začnemo jemati kot dano, dokler jih ne izgubimo. Prav zato je apatija tako nevarna. Je kot megla, ki prekrije pot in zakrije vrh. Nehumano, nesprejemljivo dogajanje lahko vsakdo vidi na zaslonu in vsakdo ima izbiro: obrniti pogled stran ali pa si upati pogledati resnici v oči. A zgolj pogledati ni dovolj. Pogum pomeni tudi odreagirati, dvigniti glas, ko drugi molčijo, stopiti na trg, ko se drugi umaknejo v tišino, stati ob strani tistim, ki jih družba potiska na rob. Če tega ne storimo, postanemo soudeleženi v tišini, ki omogoča, da se nasilje nadaljuje. Apatija ni nevtralna; je aktivna stran pasivnosti, ki daje prostor vojnam, lažem in zlorabam moči.

Upanje je zapisano v očeh tistih, ki si drznejo, v ljudeh, ki gredo na trge in s svojim glasom zahtevajo konec vojn in nasilja, v študentih, ki se ne pustijo utišati in pogumno opozarjajo na krivice družbe, v novinarjih, ki tvegajo svoje življenje zato, da bi druge ozaveščali o resnici ter v prostovoljcih, ki stopajo v nevarnost, da bi pomagali tistim, ki so ostali brez vsega. Oni so kot pohodniki, ki kljub megli vztrajno stopajo proti vrhu, ker vedo, da se bo obzorje prej ali slej razjasnilo. Njihova pot je dokaz, da razgled obstaja, a le, če si ga upamo iskati. In prav zato je danes pogum več kot osebna vrlina, je skupna naloga. Če molčimo, smo del problema. Če pa se odločimo vstati, spregovoriti in vztrajati, postanemo del rešitve. Tako kot v gorah, kjer razgled pripada samo tistim, ki si drznejo do vrha, tudi v življenju prihodnost pripada tistim, ki si upajo več. Pogum danes ni izbira, je dolžnost.