NEVIDNA KRIZA: SUDAN OD AL-BASHIRA DO DANES

piše IRENE PANOZZO

Ob zori 3. junija 2019, ko je država začenjala zadnji dan posta pred praznikom Eid al-Fitr, ki zaznamuje konec ramazana in naj bi se začel tisti večer, so sudanske vojaške sile napadle protestniško zasedbo pred vojaškim poveljstvom v središču Kartuma, ki je trajala skoraj dva meseca. April in maj sta najbolj vroča meseca v Sudanu, drugi mesec protestnega tabora pa se je prekrival z ramadanom, kar je pomenilo dolge ure popolnega posta pod žgočim sudanskim soncem. Kljub temu so protestniki za demokracijo – predvsem mladi obeh spolov – vztrajali na območju, ki se je od 5. aprila spremenilo v nekakšno obsežno, pisano in miroljubno taborišče, prostor umetniškega izražanja in velike solidarnosti ne le med udeleženci protestov, temveč tudi s prebivalci prestolnice, ki so jim neprenehoma nosili vse potrebno za preživetje.

V šestih letih, ki so minila od tistega krvavega zadnjega dne ramazana, se je v Sudanu zgodilo veliko. Nekatere stvari so bile pozitivne in polne upanja, druge – preveč številne – pa izredno nasilne in tragične. Spremljanje sudanskih novic, že samo tistih iz dneh okoli nedavne obletnice pokola protestnikov, je naporno in zahteva močno srce. V pokrajini Kartum, geografskem, političnem in gospodarskem središču države, kjer se nahajajo prestolnica in njeni dvojni mesti Omdurman in Bahri, divja huda epidemija kolere, ki terja številna življenja. Po podatkih humanitarnega oddelka EU (ECHO) je bilo maja uradno zabeleženih 7000 primerov, kar pomeni 400-odstotno povečanje v primerjavi s prejšnjim mesecem. Medtem ko Zdravniki brez meja, druge mednarodne organizacije in maloštevilni ostanki nacionalnega zdravstvenega sistema skušajo obvladati hitro širjenje bolezni, sta se v začetku junija zgodila dva huda napada s številnimi civilnimi žrtvami v Darfurju, najbolj zahodni regiji Sudana. V prvem primeru je zračni napad sudanske vojske (SAF) na tržnico v mestu Al-Koma v Severnem Darfurju povzročil več deset mrtvih in še več ranjenih. Dva dni kasneje je bil konvoj Unicefa in Svetovnega programa za prehrano tarča napada z brezpilotnim letalom – še vedno ni jasno, kdo ga je izvedel – kar je povzročilo požar več tovornjakov s humanitarno pomočjo in smrt petih sodelavcev. Konvoj je potoval proti mestu El-Fašer, glavnemu mestu Severnega Darfurja – edinemu izmed petih darfurških prestolnic, ki je še vedno pod nadzorom SAF, a je že več kot leto dni pod obleganjem paravojaške skupine RSF (Rapid Support Forces), ki vodi nasprotni vojaški fronti v neusmiljeni vojni, ki se je začela 15. aprila 2023.

SAF in RSF sta dolgo časa predstavljali dva stebra varnostne strukture režima Omarja al-Baširja, generala, ki je 30. junija 1989 s podporo Islamske nacionalne fronte – takratne sudanske islamistične stranke, povezane z egiptovskimi Muslimanskimi brati – prevzel oblast s vojaškim udarom. Med svojo dolgo vladavino je Bašir formaliziral politiko »protiuporniškega gospodarjenja«, ki so jo začeli njegovi predhodniki za spopadanje z državljansko vojno v južnem Sudanu: lokalne milice, rekrutirane na plemenski osnovi, je oborožil in jim dovolil izvajanje vsakršnih zločinov, ob tem pa jim je nudil zračno podporo z nacionalnim vojnim letalstvom. Ta pristop ni bil uporabljen le na območju, ki je leta 2011 postalo neodvisni Južni Sudan, temveč tudi v Darfurju, kjer je leta 2003 izbruhnila vojna. V tem primeru so bile to predvsem arabske milice, znane kot džandžavidi (»hudiči na konju«), ki jih je Bašir sredi 2010-ih preoblikoval v uradno paravojaško enoto RSF in jo pripeljal v Kartum kot svojo pretorijansko gardo za zaščito pred morebitnimi državnimi udari.

Ko se je sredi decembra 2018 začela sudanska revolucija – mlada, spontana, demokratična, organizirana v mestih preko krajevnih odporniških odborov, da bi zaobšla režimsko represijo – sta SAF in RSF sprva nastopili enotno. Najprej v bran Baširja, nato pa sta ga, 11. aprila 2019, žrtvovali in odstavili kot odgovor na začetek protestnega tabora. Ko so protestniki še naprej zahtevali, da vojska prepusti oblast civilni vladi in omogoči demokratičen prehod, sta združeni enoti odgovorili z nasiljem – z masakrom 3. junija ob reki Nil. A ker je odpor kljub temu trajal, sta se odločili za pogajanja s predstavniki civilne revolucionarne fronte (strokovna združenja, opozicijske stranke, sindikati ipd.), kar je septembra istega leta privedlo do oblikovanja prehodne oblasti: kolektivnega predsedstva, imenovanega Suvereni svet, v katerem so bili tako civilisti kot vojaki, ter tehnične vlade pod vodstvom nekdanjega ekonomista OZN, Abdallaha Hamdoka. V Suverenem svetu so si vojaki zadržali vodilne funkcije: general Abdel Fattah al-Burhan, vodja vojske, je postal predsednik, vodja RSF, general Mohamed Hamdan Dagalo – znan kot Hemedti – pa podpredsednik.

Šele takrat so se protesti umirili. A le do oktobra 2021, ko sta Burhan in Hemedti po dveh letih napornega sobivanja odstranila premierja Hamdoka, aretirala več ministrov in voditeljev civilne fronte ter s tem dejansko končala demokratični prehod z notranjim vojaškim udarom. Kljub ponovnim poskusom mednarodne skupnosti pod okriljem OZN in Afriške unije, da bi spodbudila dialog med stranmi, ter nadaljevanju protestov odporniških odborov, so notranje napetosti med SAF in RSF postajale vse bolj očitne. To je privedlo do izbruha odprte vojne 15. aprila 2023 – prvič v zgodovini Sudana sredi prestolnice.

V dveh letih vojne je Sudan postal največja in najhujša humanitarna kriza na svetu. Hujša kot Gaza ali Ukrajina. Od približno 50 milijonov prebivalcev jih je bilo 12 milijonov prisiljenih zapustiti svoje domove: približno 8 milijonov kot notranje razseljeni in 4 milijoni kot begunci v sosednjih državah – med njimi Južni Sudan in Čad, ki sta sama med najrevnejšimi in najranljivejšimi državami sveta. Po nekaterih ocenah je umrlo okoli 150.000 ljudi, a je ta številka verjetno podcenjena. V več območjih – zlasti tam, kjer so bili najhujši spopadi – so razglasili lakoto, milijonom pa grozi smrt zaradi podhranjenosti.

Po nedavni analizi Reutersa bo za obnovo civilne infrastrukture, uničene v teh dveh letih – zlasti v Kartumu in njegovih dvojnih mestih –, potrebnih več sto milijard dolarjev. Seveda pod pogojem, da se vojna kmalu konča. A za to trenutno ni nobenih znakov. Nobena od sprtih strani ne kaže pripravljenosti, da bi odložila orožje, prav tako tudi ne njihovi mednarodni podporniki – Egipt, Iran, Katar, Turčija in nekoliko bolj zadržana Savdska Arabija za SAF; Združeni arabski emirati in nekatere države, ki mejijo na Sudan in so pod vplivom Abu Dabija, za RSF. Frontna linija se nenehno premika. Marca so SAF ponovno zavzele Kartum, ki je bil od začetka konflikta v rokah RSF. Čeprav trenutno v prestolnici ni bojev, se spopadi nadaljujejo na zahodu, tako v regiji Kordofan kot v Darfurju. Nadaljujejo se tudi letalski napadi SAF in napadi z droni RSF, ki so v zadnjih mesecih zadeli celo infrastrukturo v Port Sudanu – obalnem mestu ob Rdečem morju, ki deluje kot začasna prestolnica od začetka vojne.

Prve in največje žrtve konflikta so civilisti. Ne le zato, ker številni napadi ciljajo brez razlikovanja, temveč tudi zato, ker je trenutna vojna v nekaterih delih države ponovno obudila stare konflikte in napetosti, tudi na etnični osnovi, kar je povzročilo ciljne poboje določenih skupin. In nenazadnje zato, ker imata tako SAF kot RSF skupnega sovražnika: raznoliko, pogosto razdeljeno, a odločeno civilno družbo, ki je bila motor revolucije in ki je danes oslabljena in razpršena. A še vedno obstaja – med drugim preko mreže nujnih odzivnih odborov, ki od začetka vojne skušajo zagotoviti humanitarno pomoč tja, kamor mednarodnim organizacijam ni dovoljen dostop.