PONTE A NORD EST – IZHODIŠČE ZA BODOČE MESTO

piše GIANCARLO VELLISCIG

Po dolgih letih sem se vrnil, da bi v Gorico prinesel glasbo in nadaljeval nit pogovora, ki je v 90. letih ustvaril deset zaporednih izdaj festivala »Incontri Jazz«, ki je v Gorico pripeljal glasbenike velikega državnega in mednarodnega nivoja (spominjam se Michela Petruccianija, Charlieja Handena, Richarda Galliana, Massima Urbanija, Johna Scofielda …), kar je ustvarilo pogoje za res živahno in intenzivno sezono za Gorico in celotno območje Soče. Pravzaprav je mesto sodelovalo na teh srečanjih z vsemi svojimi sestavnimi deli (tudi s podporo takrat brezbradega in bolj »dovzetnega« svetnika za kulturo Rodolfa Ziberne …), ki so napolnili gledališča in prostore, ne le kulturne, ampak tudi tiste, povezane z gostoljubnostjo in dobrodošlico (v klubih in avenijah mesta je bilo življenje do poznih časov …).  

V teh letih so se rodila nova društva in novi kulturni projekti, nekateri bolj ali manj aktivni še danes. 

Od takrat je minilo trideset let in mesto, ki sem ga našel, je zelo drugačno od tistega, ki sem se ga spomnil in ljubil (tam sem preživel tudi srednješolska leta in vzdrževal številne bratske prijatelje …). 

Zmagovalni projekt, ki je prepričal EU, da je sklenila zvezo med Novo Gorico in Gorico, tako da ju je poimenovala »Evropska prestolnica kulture«, je bil priložnost za novo sezono kulturne vitalnosti in aktivnega premagovanja starodavnih razdalj med tistimi, ki dejansko živijo dva metra od meje, v resnici pa so ostali kilometre stran.  

V tem kontekstu sem si predstavljal, da je treba ustvariti projekt, ki bo dal močan in pomemben znak ponovne prisotnosti Gorice na italijanski glasbeni sceni, na jazzovskem področju, na najvišjih ravneh. In prav zaradi glavne značilnosti jazza, ki je skupni jezik med glasbeniki različnih izvorov, kultur in generacij, smo ustvarili vrsto dogodkov, ki združujejo italijanske in slovenske glasbenike, ki so, kot vedno, veliko prej kot politika uspela najti fascinantne in ustvarjalne skupne dialoge.

Za “Ponte a Nord Est” smo si zato zamislili vrsto srečanj med lokalnimi glasbeniki z obeh strani, ki bodo potekala v mestu; nato pa sem, da bi projektu dal močno spodbudo in promocijsko vrednost, kar najbolje izkoristil neskončna prijateljstva, ki sem jih sklenil v več kot 40 letih dela v sektorju, in prepričal skupino zgodovinskih italijanskih jazz glasbenikov, da nekaj dni sodelujejo in pripravijo koncert / dogodek za Go!2025; prvi med njimi je bil moj stari prijatelj Stefano Bollani, ki je aktivno sodeloval pri iskanju dokončne zasedbe, vključno z Enricom Ravo, Paolom Fresujem, Robertom Gattom …, in pri oblikovanju umetniške poti izjemnega ansambla.

To je torej pot »Ponte a NordEst«, ki nas je več mesecev na organizacijski ravni angažirala pri iskanju krajev in prostorov, primernih za izpolnjevanje različnih tehničnih, funkcionalnih in estetskih potreb takšne produkcije.

Po dolgih letih sem potoval po središču Gorice in njenih predmestjih in iskal utrinke, ki bi lahko ponudili lepo in živahno podobo mesta (tudi v hipotezi, bolj kot konkretni, da se iz projekta rodi pomemben dokumentarni film …), in moram reči, da kljub izjemni naravi dogodka GO!2025 in razen gradbišč, ki so še vedno odprta, da označijo zamudo v zaključku del, si ne upam pridevnika …, Našel sem celo vrstp zaprtih prostorov, dejavnosti in trgovin za prodajo, tržnico s štirimi odprtimi stojnicami, zelo malo ljudi naokoli in na splošno malo življenja v glavnem mestu, ki paradoksalno kaže, da je utrpelo odprtje meje, namesto da bi uživalo njene prednosti.

Hotel sem preveriti, ali je to »skupno zlo« v obdobju, v katerem živimo, in da se enako dogaja »onkraj meje« … Vendar ni bilo tako.

V Novi Gorici, mestu, ki ponuja veliko manj zgodovine in mestne podobe, se tako izjemnost letošnjega leta kot normalnost, ki se bo vrnila v prihodnjih letih, doživljata zelo različno. Čuti se raznolikost in navdušenje, ki puščata svoj pečat in kažeta, kako doživljena je priložnost, ki GO!2025 predstavlja tej skupnosti.

Za Gorico imam pa vtis, da se je  za GO! 2025 mesto preprosto »oklepalo«, da bi pridobilo ogromna sredstva, s katerimi bi popravilo nekatera dekadentna območja in prostore, gostilo »impresivne dogodke« (običajno rezervirane za veliko večja in bolj osrednja metropolitanska območja), ki za nekaj ur zapolnijo strani medijev in morda mesta, vendar brez vizije, ki bi si zamislilo in načrtovalo prihodnost, odprto novimi možnimi in stabilnimi priložnosti. 

Za naše dogodke v mestu moram reči, da sem čutil zanimanje in aktivno pozornost odličnega občinstva in vpletenih operaterjev. Vtis, ki ga nosim v notranjosti, pa je, da je mesto in zagotovo tisti, ki mu vladajo, še vedno preveč zasidrano v svoji preteklosti in da se poleg retoričnega bratstva, ki se ponaša na uradnih dogodkih, še vedno obrača v napihnjen občutek superiornosti do svojega soseda, ohranja svojo nepremičnost, ziblja simbole in si pridržuje časti za neprimerne strani svoje novejše zgodovine, ob tem pa misli, da je to nepomembno, da to druga stran kar spregleda! Ampak ni tako!

Upam, da bo Gorica v prihodnosti kljub temu lahko našla svojo perspektivo vloge in razvoja, morda spodbujala nove dejavnosti in jezike, ki lahko iz ljudi priskrbijo, da inteligence in plodni projekti cvetijo in tečejo, tako kot sta to poskušala jazz glasba in “Ponte a Nord Est”.