POTOVANJE JE ŽE CILJ

avtor NEVIO COSTANZO

“Trije možje na kolesu”, ki so jo napisali Paolo Rumiz, Emilio Rigatti in Francesco Altan, pripoveduje zgodbo o kolesu kot drugačnem načinu bivanja v svetu. V “Kolesarskih dnevnikih” pa David Byrne, glasbenik, pisatelj in zgodovinski vodja skupine Talking Heads, to preoblikuje v orodje za razumevanje mest in ljudi. In če ostanem blizu doma, ne morem pozabiti “Okoli Gorice” Daria Stasija, zbirke kolesarskih poti v našem kraju. Morda so prav takšna branja tista, ki so me občasno spodbudila, da svoje izlete na dveh kolesih delim na družbenih omrežjih.

Obstajajo ljubezni, ki pridejo nenadoma, in druge, ki rastejo počasi, skoraj neopaženo.

Kolo spada v drugo kategorijo. Ne izhaja iz želje po lastništvu predmeta, temveč iz užitka v tem, kar ta predmet omogoča. Sprva je preprosto prevozno sredstvo. Nato pa nekega dne ugotoviš, da je postalo veliko več.

Kolo spreminja ritem stvari. Ni počasno, kot pogosto pravijo; preprosto je s pravo hitrostjo, da opazimo, kaj nas obdaja. Omogoča ti, da zavohaš vonj velikega lipovega drevesa ali katerega koli drugega cveta, da se ustaviš pred panoramo, ki bi že izginila v vzvratnem ogledalu v avtu, da opazuješ odsev voda Soče, Soče, da pozdraviš neznanca na poti ali zaviješ po stranski cesti zgolj zato, ker vzbuja radovednost, morda do te mere, da odkriješ star mejnik, skrit ob cesti.

Med poganjanjem odkriješ, da tudi kraji, za katere mislimo, da jih poznamo, ohranjajo nekaj skrivnostnega. Svetloba se spreminja, menja se letni čas, naš pogled se spreminja. In ta pot, ki smo jo prehodili že desetkrat, še vedno pripoveduje nekaj novega.

Morda je prav to razlog, zakaj toliko kolesarjev skoraj nikoli ne govori o utrujenosti. Govorijo o srečanjih, pokrajinah, tišinah, kratkih postankih za lokalno hrano, fotografijah, posnetih brez naglice. Kolo postane diskreten spremljevalec: ne želi biti protagonist, ampak naredi tisto, kar je okoli nas, protagonista.

To je ljubezen, ki se skoraj nevede širi. Od kolesa pelje do mirnih cest, do dreves, rek, vasi, ljudi. Na koncu gledamo na ozemlje z drugačnimi očmi, ne več kot prostor, ki ga je treba čim hitreje prečkati, ampak kot kraj za življenje, kjer je potovanje že cilj.

In tu ta ljubezen dobi še večji pomen.

Vsakič, ko izberemo kolo, ko nam fizične razmere in življenjske potrebe to dopuščajo, sprejmemo odločitev, ki nas ne zanima le nas. To je majhen gest, a sposoben vsaj malo izboljšati okolje, ki ga delimo.

Okolje pišem z veliko začetnico. Ne zaradi slovnične izbire, ampak iz spoštovanja. Ker Okolje ni nekaj, kar nas obdaja: je nekaj, česar smo del mi. Vsi mi, brez izjeme.

Ker, navsezadnje, vsakič, ko izberemo kolo, izberemo tudi svet, ki bi ga radi zapustili tistim, ki bodo prišli za nami. Morda je ljubezen do kolesarjenja prav to. Ne le užitek poganjanja, ampak zavedanje, da lahko preprosta dnevna izbira pusti lažji pečat na svetu in hkrati naše življenje nekoliko obogati.