ANNIBEL CUNOLDI ATTEMS. PREHODI / PREHAJANJA

avtorica CRISTINA FERESIN

Soočenje med kulturami, odnos do simboličnih krajev, premagovanje fizičnih in simbolnih meja, ideja prehoda iz ene države v drugo, iz ene oblike obstoja v drugo. To so koordinate, na katerih se razvija Traversmenti / Prehajanja, najnovejša razstava umetnice iz Gorice Annibel Cunoldi Attems, ki jo gosti ekipa Spazio SDAG SpA a socio unico, na nekdanjem mejnem prehodu Sant’Andrea v Gorici, od 15. maja do 9. oktobra 2026.

Razstava je del širšega konteksta projekta Crew – Crossing Views, Interreg projekta, ki je opredelil čezmejna območja Gorice in Šempeter-Vrtojbe kot svoj osrednji točko, z namenom obnoviti in prenoviti kraje z močno simbolno in kulturno vrednostjo ter jih vrniti skupnostim kot prostore za srečanja in povezovanja. Projekt vodi SDAG SpA, družbeno enota, in kot partnerje občina Šempeter-Vrtojba, IUAV Univerza v Benetkah, Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani, Kulturni dom Nova Gorica ter kot pridruženi partner GECT GO/EZTS GO.

Ekipa Spazio se nahaja na kraju, globoko zaznamovanem z zgodovino: na križišču, ki so ga skozi čas prečkale različne populacije, ki so pustile sledi, spomine in izkušnje. Njegova prenova ponuja priložnost, da temu prostoru da novo funkcijo, ohranja se živ odnos s kulturno stratifikacijo, ki ga zaznamuje.

Tema “Prekrižanih vizij”, ki je osnova pobude, je koncept meje, razumljen ne kot geografska meja, temveč kot spreminjajoče se stanje in prostor prehoda. Prav na tej dimenziji temelji raziskave Annibel Cunoldi Attems: v Traversmenti / Prehajanja postane prehod ključ za raziskovanje odnosa med identiteto, pripadnostjo in spremembo, skozi pogled v preteklost, a globoko zasidrano v sedanjosti in odprto za prihodnost.

Umetnikova dela tako vstopajo v dialog s krajem in njegovo zgodovino ter pomagajo reinterpretirati njegov pomen skozi jezik sodobne umetnosti.

Annibel Cunoldi Attems, aktivna na mednarodni sceni, že desetletja razvija raziskave, ki prepletajo jezik, prostor in spomin ter prečkajo različne izrazne medije: od grafike do slikarstva, od fotografije do instalacij. Po študiju umetnosti v Parizu in diplomi iz nemškega jezika in književnosti je svojo kariero začela sredi sedemdesetih, pri čemer se je posebej posvetila graviranju.

V osemdesetih je uvedel temo »duševnih zaporov« in se osredotočil na meje, ki pogojujejo prostor in mišljenje. V rimskem obdobju (1983–1990) se je slikarstvo razširilo v velikih dimenzijah in pridobilo močno arhitekturno vrednost; kasneje je umetnik prišel do tridimenzionalnih in instalacijskih del, pri čemer je uporabljal materiale, kot so les, kovina, beton in kamen.

Od leta 1990 živi in ustvarja v Berlinu, mestu, ki predstavlja odločilno prelomnico v njegovi karieri: tukaj je njegovo delo obogateno s fotografijo, predmeti in predvsem z besedo, ki postane osrednji element instalacij. Njegova lokacijsko specifična dela, ustvarjena v pomembnih muzejih in institucijah, vključno z Neue Nationalgalerie, Martin-Gropius-Bau, Akademie der Künste (sedež akademikov), pričajo o stalnem dialogu z arhitekturnim prostorom ter z zgodovinskim in kulturnim kontekstom. Tema meje se prepleta skozi vso njegovo ustvarjanje in najde poseben odmev na čezmejnem ozemlju Gorice in Nove Gorice.

Razstava izhaja prav iz odnosa do krajev križanja, prostorov, ki presegajo svojo prvotno funkcijo in postanejo simboli spomina in preobrazbe. V tem smislu prostor CREW, ki se nahaja prav med Italijo in Slovenijo, predstavlja idealen kontekst za gostovanje njegovih del.

Razstava združuje črno-bele fotografije in instalacije, v katerih sta podoba in beseda prepleteni v razmišljanju o krajih, njihovi zgodovini in vrednosti skozi čas. Posnetki, posvečeni Staremu trstskemu pristanišču, vračajo arhitekturne podrobnosti kraja, ki je suspendiran iz veličastne preteklosti, vzet kot metafora za prostore, ki čakajo na nove odnose. Klasični stebri, železne strukture in mestni fragmenti se pojavljajo skozi močan svetleči kontrast pleksi steklenih odtisov ter se preoblikujejo v sledi zgodovine in identitete.

Anhovo, majhno slovensko mesto, ki ga zaznamuje nekdanja tovarna azbesta, danes cementarna, je prizorišče dela z močnim vizualnim učinkom, ki razmišlja o odnosu med okoljsko ozaveščenostjo in gospodarskim razvojem. Predstavljeno v negativni in spekularni obliki, delo Anhovo: problematično ravnovesje (2025) množi poglede in nakazuje branje realnosti, ki presega preprosto upodobitev.

Med raziskovanimi kraji sta Glienicker Brücke, znameniti “Most vohunov” med Berlinom in Potsdamom, simbol hladne vojne in danes simbol nemške enotnosti, ki ga je umetnik reinterpretiral z nove perspektive, ter Diversité, instalacija posvečena nevrologu Jean-Martinu Charcotu (1825–1893), ki je združil sodobno nevrologijo s psihiatrijo ter uvedel risanje in fotografijo kot metodo raziskovanja, v “Loges de Viel” znamenite bolnišnice Pitié-Salpêtrière v Parizu. Projekt je bil del kulturnega programa ob dvajseti obletnici pariško-berlinskega bratstva (1987–2007).

Nazadnje je osrednji del razstave beseda, skrbno izbrana, preučena in postavljena ob bok drugim, da ustvari pomene, ki presegajo običajno rabo. V instalaciji Freiklang / Kontrolle / Provocation (“prost zvok / nadzor / provokacija”) je koncept svobode primerjan z pojmom nadzora, medtem ko se umetnikova poglobljena študija Franca Basaglie (1924–1980) oblikuje skozi fotografije zgodovinskih stavb v parku Basaglia v Gorici, zlasti “Palazzina delle agitate”, katere podrobnosti se prepletajo s koncepti samega Basaglie.

Osrednja podoba instalacije je emblematična, vhodna vrata stavbe so prikazana v negativu: pred prestopom praga posameznik še vedno poseduje svojo identiteto, medtem ko mu je prečkanje odvzeto. Podoba, ki močno obnovi popačenje bivanja in izgubo individualnosti.

To so dela, ki naj bi v obiskovalcu vzbudila razmislek o tanki meji, ki ločuje raznolikost od tistega, kar običajno opredeljujemo kot »normalnost«, in vsakemu omogoča, da to izkušnjo razširi. To je raziskava, ki jo Annibel Cunoldi Attems izvaja že nekaj časa in postavlja pod vprašaj vprašanja, povezana z Basaglijevo refleksijo.

Posnetki, natisnjeni na ogledalu in prepleteni z izrazi in konceptualnimi fragmenti, vzetimi iz psihiatrovih besedil, kot so »zanikana identiteta«, »napetosti/protinapetosti«, »red/nered«, vzbujajo prehod med notranjostjo in zunanjostjo, med različnimi stanji bivanja, med lastnim svetom (Eigenwelt), zunanjim svetom (Aussenwelt) in notranjim svetom (Innenwelt). Tako so oblikovani kot aktualna refleksija odnosa med jezikom in prostorom, sposobna preoblikovati mejo v priložnost za srečanje, dialog in deljenje.