GREGORČIČEVA ČEDRA

piše HARJET DORNIK

Gregorčičeva cedra na Goriščku – živeči spomin na priljubljenega pesnika Simona Gregorčiča v našem mestu. Slovenski ljudje so goriškemu slavčku izrazili svojo hvaležnost tako, da so na kraju njegovega zadnjega bivališča posadili drevo, ki je bilo že iz antičnih časov simbol veličine, moči, nepodkupljivosti in prilagodljivosti. Zaradi svoje počasne rasti se to drevo razvija močnejše in odpornejše, med ostalimi parkovnimi drevesi izstopa po veličastni mogočnosti debla in dekorativni piramidasti krošnji. Od nekdaj je bila cedra cenjena zaradi izredno trajnega, zdravega, lepo dišečega lesa in oživljajočega soka. V antiki so izbirali cedrovino za zaščito dragocenih kakovostnih spisov, ki bi si zaslužili trajen spomin, nesmrtnost, zato so zelo cenjeno stvar označili kot digna cedro – vredno cedre –. Podobno so slovenski ljudje čutili do pesmi svojega milega pesnika, zato so mu po njegovem slovesu, 24. novembra 1906, v trajen spomin posadili prav cedro.

Med Gorico in Gradiščem

Pesnik Simon Gregorčič je preživel skoraj tretjino svojega življenja v goriškem mestu. Njegovo šolanje se je po enorazrednici na Libušnjem nadaljevalo na goriški normalki (1852-1855), z enajstimi leti je jeseni 1855 prestopil na goriško gimnazijo, ki jo je zaključil z odlično maturo leta 1864, nato pa nadaljeval študij za duhovnika v goriškem bogoslovnem semenišču (1864-1868). Svojo prvo službo kaplana je najprej opravljal v Kobaridu do leta 1873, nato v Rihemberku – današnjem Braniku – do konca novembra 1881, nazadnje pa se je leta 1882 umaknil za vikarja na Gradišče nad Privačino, kjer je preživel kar enaindvajset let. V tem obdobju je izdal, ob pomoči prijateljev, vse tri zvezke svojih Poezij in dopolnjeni ponatis prvega. Ko pa sta mu nazadnje telo in srce močno opešala in so ga obdajale temne slutnje, se je odločil za povratek v Gorico, prodal svoj »hrib« in se umaknil na Gorišček, kjer je preživel svoja zadnja tri leta – od leta 1903 do 1906. Od kraja njegovega zadnjega doma ga je ljubeča večtisočglava množica peš pospremila v veličastnem sprevodu ob njegovi ljubljeni Soči do rodnih krajev. V vsaki vasici na poti se je sprevod ustavil in položil krsto s pesnikom na pripravljeni oltar, da so ga lahko domačini počastili in se priključili sprevodu.

Soči

Iz goriškega obdobja izstopa presenetljiva resničnost, da je Gregorčič že kot osemnajstletnik spesnil domovinsko odo svoji reki, Soči. Zamisel sega v njegova gimnazijska leta, v dunajskem Stritarjevem Zvonu pa jo je objavil šele sedemnajst let kasneje, leta 1879, s popravkom v zaključnem delu.

Njen glavni kompozicijski element je tek Soče v gorskem in ravninskem svetu. Pesnikova lirična ustvarjalnost sledi naravnim značilnostim ljubljene reke: je lahkotna, živahna in bistra v prvem delu, trpka in krvavo preroška v drugem, ko se rečni tok umirja, mogočna in silovita v zadnjem. Simbol lepote in zdravja, kot spomin na rodne kraje in ljudi, se preliva v podobo nacionalne ogroženosti in misel na temno prihodnost, ki se razraste v preroško vizijo in prepušča maščevalni grozi.

Kot so v toku Soče prisotne skoraj vse naravoslovno prvinske značilnosti neke reke, tako lahko v njej posvečeni pesmi občudujemo večino liričnih in strukturnih elementov, ki veličastno enokitično odo dvigajo na zavidljivo brezčasno raven. V svoj lirični jezik je Gregorčič vpletel vsakovrstne glasovne in besedne figure, njeno izredno strukturno razgibanost bogatijo številna pesniška sredstva:  raznovrstne rime, samoglasniški in soglasniški stih, prispodoba, personifikacija, anafora, mnogovezje, enakoglasje, podvojitev, pripev, govorniško vprašanje, anadiploza, hiperbaton in druge. Posebno lepa je tudi ponovljena vzklična apostrofa – krasna si, hči planin! 

Poleg njene lirične žlahtnosti je odlika ode nedvomno tudi preroška vizija, ki vsaj 35 let pred začetkom prve svetovne vojne upodablja strahote krvavih soških ofenziv. Pesnikova preroška jasnovidnost je verjetno unikum v evropski poeziji in v književnosti nasploh. V svoji izredno občutljivi naravi je Gregorčič že nekaj desetletij prej zaznaval stiske in napetosti na tem izpostavljenem ozemlju in jih preroško izpovedal v odi svoji ljubljeni reki.

Ljubezen vipavskih ljudi

Ko je Gregorčič deloval kot kaplan v Vipavski dolini, je vzljubil tamkajšnje vaščane – tako v Rihemberku kot na Gradišču – kot prej ljudi v rodnih krajih, oni pa so svojemu milemu pesniku to ljubezen hvaležno vračali. Globoko so cenili, da je živel med njimi pesnik, ki je v slovenski poeziji povzročil pravo eksplozijo melodioznosti ter preprostim in izbranim besedam vdihnil čudežno moč, da je dvigala iz vsakdanjih nižin v nadstvarni svet lepote. Počastili so ga na najlepši način, ki ga je mogoče izkazati pesniku – tako da so njegove pesmi globoko zapisali v svoja preprosta srca in te verze z ljubeznijo in ponosom prelivali v srca svojih otrok. Prav tako so domačini z ljubeznijo predajali iz roda v rod pesnikova življenjska doživetja, navade in posebnosti. Vrednost njegove pesmi je bila tolikšna, da jo je ves narod ljubil in poznal kot svojo.

Pesnikova odločitev za Gradišče

Ustvarjalni, obenem trpki čas v Rihemberku je pesniku prinesel prva javna priznanja zaradi številnih pesniških objav, hkrati pa sta ga v tem obdobju trla velika fara z napornim pastoralnim delom in težko sobivanje z župnikom Brezavščkom. Tako se je v božičnem času 1881, komaj sedemintridesetleten, zatekel v začasni pokoj. Njegova samosvoja občutljiva narava je iskala rešitev iz bivanjske stiske. Želela se je dvigniti nad temno dolino osebne nezadoščenosti, osamljenosti in otožnosti, utesnjene svobode, družbenega razočaranja in bližnje zavisti. Njegova duša je iskala odmaknjeno zavetje, kjer bi lahko mirneje zaživel. Pot ga je zvabila med preproste kmečke ljudi, v gričevnat svet, ki ga je vsaj malo spominjal na planinske obrise rodnega kraja pod Krnom. Želel si je sicer več, celo da bi spremenil svoj poklic, odšel na Dunaj ali vsaj med goriške intelektualne prijatelje in somišljenike, toda prevladala je njegova zvestoba do »višjih vzorov«. Sprejel je skromno mesto vikarja na Gradišču, postal »pastirček preproste čredice na deželi« in si s prihranki in posojili kupil kos posestva slikarja Josipa Tominca. Pred veliko nočjo 1882 se je priselil na novo domačijo in se v prisojnem zatišju prepustil priljubljenemu kmetovanju, vinogradništvu in zahtevni gradnji hiše. Pred selitvijo pa je v Ljubljani s pomočjo prijatelja Ignaca Gruntarja, s katerim je že ustanovil čitalnico v Kobaridu, poskrbel za vse potrebno, da je lahko izšla njegova prva pesniška zbirka in tako uredil svoj pesniški status.

Slavje poezije in bridkost udarcev   

Na Gradišče se je pesnik priselil 4. aprila 1882 in prav kmalu zatem, 17. aprila, doživel objavo Poezij, njegove zlate knjige, ki ga je povzdignila v slovenskega najboljšega živečega pesnika. S tem se je Gregorčič pesniško in družbeno izpostavil. Navdušenje, pohvalne ocene in čustva njegovih oboževalcev so se razvnela do konca. Franc Levec je razglasil njegove Poezije za zlate, visoka naklada izvodov je bila hitro razprodana. Mehka zvočnost in spevnost njegovih stihov sta zazveneli in se hitro razširili med slovenskimi ljudmi, ki so ga vabili na vsa narodna slavja in veselice. Mila govorica, izbrana melodioznost in čustvenost njegove lirike so segle preprostim ljudem globoko v srce in prevzele njihove duše, dvigale, tolažile, radostile in bodrile. Leto 1882 je bilo v kulturnopolitičnem smislu res Gregorčičevo leto.

Čas slavja njegove lirike pa ni trajal dolgo, nad njim so se že zgrinjali temni oblaki zavisti in kritike. Samo tri leta kasneje, ko je leta 1885 izšel dopolnjeni ponatis njegovih Poezij, je prav v tej vasici pesnik doživljal svoje najtežje čase. Duhovi so se začeli ob njem deliti in pesnika je zajel vihar ozko misleče in neizprosne kritike Antona Kržiča, Janka Pajka in Antona Mahniča, ki so javno udarili po njegovih stvaritvah in »nevarnem« svetobolju. Sam pesnik je posegel v polemiko v obrambo svojih verzov, zato je bil tem bolj ranljiv in čustveno prizadet. Za njegov občutljivi značaj je bilo to zelo hudo. Sodba njegovih stanovskih vrstnikov ga ni le bolela in omajala njegovo samozavest, temveč tudi dušila v njem veselje do pesniškega dela. Pesnik je nekje zapisal, da je celo vrsto pesmi sam uničil, »najbrž za dva zvezka«. Kot vikar je vdržal pet let, potem pa je, duševno zagrenjen in telesno truden tudi zaradi šibkega srca, prosil za upokojitev. V tej svoji odločitvi je vztrajal desetletje in se k vikarskemu delu v isti vasici vrnil le za dve leti, od 1897 do 1899 za možnost pokojnine, zatem pa se dokončno umaknil. Njegova ustvarjalna moč je že usihala, pestile so ga bolezenske težave in dolgovi, prijatelji pa so mu vsekakor pomagali pri izdaji še drugega (1888) in tretjega zvezka Poezij (1902). Nazadnje sta mu telo in srce močno opešala, tako se je leta 1903 odločil za Gorico, prodal svoj hrib in se do leta 1906 umaknil na Gorišček. V tem času so leta 1904 izšli še prevodi svetopisemskega Joba, Jeremijevih žalostink in Psalma 118, potem pa je 24. novembra dve leti kasneje njegovo široko srce odložilo vsakršno bolest. Iz tega kraja, kjer cedra spominja na njegov zadnji postanek, so ga ljubeče množice pospremile nazaj v rodne kraje.

Gregorčičeva pot

Ljudje, ki so želeli obdržati njegovega duha še živega v teh krajih, so se odločili za nekatere pomembne pobude. Ob stoletnici njegove smrti leta 2006 in hkrati 140. obletnici smrti slikarja Josipa Tominca je vipavska vasica Gradišče ob kulturnem domu na hribu, naslonjenem na pesnikovo hišo, v njun spomin uresničila spominski park. Tam je 4. junija prvič gostila Gregorčičeve dneve z naslovom Nepretrgana pesem v priredbi literarnega kluba Govorica. Vipavski ljudje so v spomin na bivanje goriškega slavčka na vipavskih tleh leta 2010 uredili tudi Gregorčičevo pot, speljano v glavnem po Gradišču. Kraje, po katerih se je pesnik s svojega hriba spuščal na enem koncu proti Renčam, na drugem pa v smeri proti Dornberku, so povezali v spominsko in sprehajalno pot. Nastala je na pobudo renškega sociologa in pesnika Radivoja Pahorja ter vodi od renške šole skozi Arčone, čez Rabatovec in mimo njegovega hriba in cerkve na Gradišču do roba vasi na Cinkovcu in znamenitega hrasta, v senco katerega se je pesnik – tako pravi ustno izročilo – rad zatekal. Njegovo dušo je poživljal razgled po lepih predelih spodnje vipavske ravnice vse tja do furlanske nižine. S pogledom se je lahko dotaknil šestnajstih zvonikov in venca ljubljenih vrhov. Sprehodi po tej poti so bili pesniku v tolažbo. Med prosto rastočimi drevesi in zasajenimi trtami si je nabiral moči in si zapisal preblisk stiha kar na rokav.

Na ključnih mestih pešpoti je postavljenih osem spominskih tabel s skrbno izbrano lirično vsebino in izseki iz pesnikovega življenja. Na Rabatovcu so poleg oljke v spomin še trije poslikani sodi s pesnikovimi verzi, ki strnjeno povzemajo obseg njegovega liričnega ustvarjanja in opevajo »domovino, poezije čar in resnice sonce – pismo sveto«. Na poti lahko pohodniki stopijo še v njegov Vrt in sedejo na klop ob pesnikovem kipu.  

Moj Gregorčič

Gradišče in Gorica, rojstna vasica mojih vipavskih ljudi in moje ljubljeno mesto. Po tej poti stopam s veliko hvaležnostjo in hkrati otožnostjo, da sem edina oseba, ki še povezuje oba prostora, kjer je pesnik najdlje živel. Pot se mi zdi posebno lepa, ker nosim v sebi njegove verze že kot otrok in mi je bilo dano živeti na njegovem hribu, v njegovi hiši in med njegovimi ljudmi. Ko stopam s pesnikom v srcu po stezi, kjer so se moji mladi koraki prekrivali z zabrisanimi sledovi tako plemenitega predhodnika, takrat zaživi kamen na stezi pod mojimi nogami, zažarijo meni ljubljena drevesa, hrasti, javori, jeseni, orehi in trte ob poti. Ob meni hodi pesnik, ki je kljuboval »usode viharju«, ki se je »vanj zaganjal, a se mu duh ponosni ni uklanjal«. Začutim moč njegove izpovedi in njegove bolečine, njegovega ponosnega in plemenitega duha, njegove ljubezni do slovenskega človeka, v katerem je utrjeval pomen poezije in narodno zavest. Čutim, kako je njegova ljubezen preko verzov žlahtila moje vipavske ljudi, jim dajala moč in smisel, da so se prebijali skozi revne in težke čase, in prek njih gradila tudi mene. Postal je moj bivanjski sopotnik, ker je moji občutljivosti dahnil ustvarjalno moč in zavest, da je prav tako. Da sem lahko s ponosom, kar sem. Kot je bil on.