GLOBAL SUMUD FLOTILLA IN GLOBAL MOVEMENT TO GAZA: STRANSKE OPOMBE

piše SERGIO PRATALI MAFFEI

To besedilo je prirejena različica govora, izrečenega ob začetku shoda, ki je potekal 6. septembra na pomolu Audace v Trstu v podporo misiji Global Sumud Flotilla proti Gazi.

Delamo krivico Gazi, kadar jo spremenimo v gibanje, kajti lahko bi jo zasovražili, ko bi spoznali, da ni nič več kot majhno in revno mesto, ki se upira.
Delali bi krivico Gazi, če bi jo poveličevali, kajti naše občudovanje bi nas privedlo do tega, da bi jo čakali.
Toda Gaza ne bo prišla k nam. Ne bo nas osvobodila.
Nima konjenice, nima letalstva, nima čarobne paličice, nima predstavništev v tujih prestolnicah.
Odpornost v Gazi se ni spremenila v poklic.
Odpornost v Gazi se ni spremenila v institucijo.
Nikoli ni verjela, da je fotogenična, še manj, da je medijski dogodek.
Ni pozirala pred kamerami z narejenim nasmehom.
Rana Gaze se ni spremenila v prižnico za pridige.
Gaza je predana uporu: lakota in upor, žeja in upor, diaspora in upor, mučenje in upor, obleganje in upor, smrt in upor.
Sovražniki lahko nad Gazo prevladajo.
Lahko ji posekajo vsa drevesa.
Lahko ji polomijo kosti.
Lahko jo vržejo v morje, v pesek ali v kri.
Toda ona ne bo ponavljala laži.
Ne bo rekla da okupatorjem.

To so besede Mahmuda Darwisha, ki ga je Saramago označil za »največjega pesnika na svetu«.
In prav te besede želim zaupati morju – čeprav simbolično – kot znamenje bližine in spoštovanja do palestinskega ljudstva.

Številne so bile organizacije, sindikati, stranke, društva, krožki in odbori, ki so se pridružili tej deželni manifestaciji v podporo misiji Global Sumud Flotilla proti Gazi.

Po vsej Italiji so se organizirali dogodki in akcije podpore misiji ter prostovoljcem, ki so se vkrcali, s tem pa tvegali lastno varnost. Tudi v naši deželi smo želeli spodbuditi podobno pobudo kot Global Movement to Gaza, ki je več mesecev pripravljal to misijo. Skupina je nastala iz izkušenj Global March to Gaza iz preteklega junija in iz njenega neuspešnega poskusa doseči mejni prehod Rafah, ki ga je preprečila egiptovska vlada: ta je izgnala na stotine aktivistov z vsega sveta in ustavila tisoče protestnikov, ki so potovali po kopnem ter jih zadržala na libijski meji.

Iz te izkušnje in z prispevkom drugih prostovoljcev iz Freedom Flotilla Coalition, Maghreb Sumud Flotilla in azijske Sumud Nusantara je nastala Global Sumud Flotilla – največja civilna pomorska misija, kar jih je bilo kdaj poslanih proti Gazi. Sestavljali so jo običajni ljudje, aktivisti, novinarji, zdravniki, poslanci in umetniki, s ciljem poskusiti pretrgati obleganje in vzpostaviti trajen ter varen humanitarni kanal, ki bi lahko zadostil osnovnim potrebam in klicem na pomoč iz Palestine.

Šele nekaj dni pred odhodom je javnost izvedela za to misijo, na kateri so sodelovali tudi štirje italijanski poslanci. Kar pa skoraj nihče ne ve, je, da so bili med potniki tudi mladi iz gibanj Extinction Rebellion in Ultima Generazione – dveh nenasilnih gibanj, proti katerima je bila nedavno sprejeta t. i. varnostna zakonodaja z izrazito avtoritarnimi določbami, ki spominjajo na Roccov kazenski zakonik.

Udeleženci manifestacije 6. septembra so na pomol prinesli sporočilo, vstavljeno v steklenico, da bi ga simbolično zaupali morju in poslali Gazi. Gesto so zasnovali tudi kot spomin na podobno pobudo, ki so jo Palestinci pripravili leta 2022 ob petnajsti obletnici izraelskega obleganja Gaze: takrat so se mladi aktivisti zbrali na obali, zapisali sporočila o vztrajnosti in odločnosti, jih zvili in dali v majhne stekleničke, ki so jih nato vrgli v Sredozemsko morje. Sporočila so bila namenjena ljudem po svetu, z upanjem, da bi opozorila na težke razmere več kot dveh milijonov prebivalcev Gaze pod obleganjem.

V resnici ni bila nobena steklenica vržena v morje: vse so bile zbrane in digitalizirane, njihova vsebina pa objavljena na spletu, da bi lahko sporočila neposredno dosegla Palestino.

Poskusimo zdaj umestiti v kontekst to, kar se dogaja v Gazi, in smisel misije Global Sumud Flotilla, ki želi nadomestiti brezbrižnost in neukrepanje vlad ter mednarodnih institucij.

Iz »zanimivih časov«, ki jih omenja Žižek in kitajsko prekletstvo, smo prešli naravnost v »temne čase«. Živeli smo v iluziji, da smo dokončno premagali ideologije in prakse fašizma in nacizma, ki ju je podpiral tudi kapitalizem, in se zdaj zbujamo v svetu, kjer najmočnejši človek planeta izvaja represivne politike, kakršnih njegova država še ni poznala – ter nas vsak dan zastruplja z orožjem množične »dezinformacije«. In seveda je naša država njegov najtesnejši zaveznik v Evropi. Medtem izraelski premier v Gazi uporablja metode, ki spominjajo na nacistične, obkrožen z zaupniki, ki bi lahko brez težav nosili uniforme Gestapa ali SS.

Medtem se stara celina ponovno oborožuje proti namišljenemu sovražniku, osiromašuje svoje prebivalstvo, ki ga je že podredila enoumju. Na njenem čelu stoji Von der Leyen, ki je svojo politično kariero začela kot nemška obrambna ministrica, in Crosetto, ki je tik pred prisego na ustavo prejel milijonsko odpravnino kot svetovalec podjetja Leonardo. Dva podatka, ki dovolj jasno kažeta smer, ki jo v Evropi ubiramo.

Zato opuščam svojo vlogo predstavnika Global Movement to Gaza za Furlanijo – Julijsko krajino in izražam nekaj osebnih misli.

Prva je bolj domišljijska, razvita v teh mesecih sodelovanja pri Global March to Gaza in Global Movement to Gaza – svetovnem gibanju, ki se mu je v nekaj tednih pridružilo več kot sto tisoč ljudi z vsega sveta.

Spomnimo se, iz česa se je rodilo leto 1968: iz nesmiselne ameriške invazije Vietnama. Od tam se je razširil val protestov, ki je zahteval radikalno preobrazbo družbe na temelju enakosti, nasprotovanja oblastem, kapitalizmu in potrošniški družbi, boja proti kolonializmu, militarizmu in vsem oblikam zatiranja ter rasne diskriminacije. Čeprav danes vsi vemo – in v Trstu še posebej –, da rase ne obstajajo.

Menim, da se danes nahajamo v podobni situaciji, z eno razliko: razsežnost protestov po svetu, ki znova rastejo. Tokrat iz zavrnitve pasivnega spremljanja genocida, ki je le vrh ledene gore sistema moči, ki nas vodi proti nepovratni katastrofi – predvsem proti množični dehumanizaciji.

Predlagam tri obrate nekaterih pogosto ponavljanih misli in gesel, ki so po mojem mnenju izgubila svoj prvotni pomen.

Prvi: »mislimo lokalno, delujmo globalno«. Učinki kapitalizma – od vojn do podnebnih sprememb – danes segajo v vsako skupnost planeta. Ni več dovolj delovati zgolj lokalno. Če v Trstu danes rešim eno drevo, v Amazoniji lahko posek enega samega sproži enega izmed šestnajstih nepovratnih točk za človeštvo. Potrebna je globalna sprememba sistema moči, ki s svojo požrešnostjo ogroža sam obstoj planeta.

Drugi: »mi smo 1 odstotek, oni pa 99«. Od leta 2011, ko se je geslo rodilo pred newyorško borzo, smo živeli v iluziji, da smo večina. Res je, bogati in vplivni so peščica, toda imajo množico tihega in brezbrižnega pristaštva, ki jim omogoča obstoj. Mi, ki protestiramo in razmišljamo kritično, smo manjšina. A zgodovinarji nenasilnih revolucij pravijo, da bi že 3,5 odstotka prebivalstva lahko prevesilo tehtnico.

Tretji: »dokler je upanje, je življenje«. To ni samoumevno. Le prepričanje, da lahko – oziroma moramo – spremeniti stvari, nas ohranja žive in nam daje smisel. Daje možnost za življenje v skupnosti, za skupno dobro, v duhu solidarnosti. Živeti za nas, pomeni živeti tudi za druge – predvsem za zatirane, kakršni so danes Palestinci – v razmerah, kakršnih človeštvo še ni poznalo.

Zaključujem s pozivom vernikom vseh veroizpovedi: evangeljskim fundamentalistom, ki so odločilno prispevali k izvolitvi Trumpa; katolikom, ki so v Riminiju ploskali Salviniu, Meloni in Draghiju; ortodoksnim Judom, ki še naprej podpirajo Netanyahua; in islamskim fundamentalistom, ki vodijo najbolj represivne režime sveta. Preprost poziv k razumu, zmernosti, strpnosti, odprtosti do drugačnih – k miru.

Da, prav je rečeno: ostanimo ljudje. A dodajam: ljudje vsega sveta, združite se, preden bo prepozno – kajti danes Evropo in svet ne preganja duh komunizma, temveč duh vojne in neofašizma.