V GORAH SMO VEDNO GOSTJE

piše NEVIO COSTANZO

Spet se odpravim na pot z vlakom. Nedeljsko avgustovsko jutro, glavna železniška postaja v Gorici je polna: med potniki jih je več s kolesom – tudi jaz. Vlak za Trst prispe z nekajminutno zamudo, a vseeno ujamem povezavo v Vidmu proti Trbižu. Malo vagonov, namenjenih prevozu koles, se hitro napolni; z nekaj potrpežljivosti in s pomočjo osebja se vsi nekako razporedimo. Ob oknu se hitro vrstijo znani prizori: Tagliamento, dolina reke Fella s svojimi kristalno čistimi vodami, gore, ki že napovedujejo Julijske Alpe. Postaje Humin, Pušja vas, Karnija, Pontabela, Ukve in Ovčja vas se izmenjujejo, med potniki pa pogovori ves čas krožijo okoli kolesarskih poti, tehničnih podrobnosti in novih poti, ki jih je treba odkriti.

V Trbižu–Boscoverde se vožnja po tirih konča. Večina kolesarjev izbere smer po kolesarski poti Alpe Adria proti Trbižu – najbolj znani in obiskani v regiji. Iz avtomata si privoščim kavo brez okusa – druge možnosti ni – in se odpravim naprej.

Nebo se izmenjuje med soncem in oblaki: dan, ko se je treba obleči “v plasteh”. Kolesarska pot proti Ratečam, speljana po trasi stare železnice (nekdanje Rudolfine), je ena najlepših, kar jih poznam, vedno očarljiva, a posebej priporočljiva jeseni, ko gozd zagori v zlatih odtenkih, listje šumi pod kolesi. Malo pred mejo zavijem na drugo kolesarsko pot, kakor se spodobi, proti ledeniškim Fužinskim jezerom smaragdno zelene barve. Pot prečka Škicensko barje, dragocen življenjski prostor, prepreden s potočki, katerih vode se zlivajo v porečje Donave, tako kot Reka jezera (Rio del Lago), iztok spodnjega jezera.

Naprej, ob cesti, ki vodi k jezerom ledeniškega izvora, se izmenjujejo kolesarji, pešci in avtomobili, dokler asfalt ne preide v makadam gozdne ceste. Leseni mostički, iglavci in listavci, grmičevje borovnic in malin, že brez plodov – sledi minule sezone. Fužinski gozd ponuja vonje in detajle, ki jih lahko zaznaš le, če upočasniš.

Cesta se vzpenja proti koči Ghezzi in zavetju Zacchi, priljubljeni ciljni točki pohodnikov. Sam izberem odcep proti planini Alpe del Lago, s stoletnimi pašniki, ki so v lasti »Konzorcija privilegiranih lastnikov pašnikov Fužine v Valromani«, kot piše na eni izmed številnih tabel.

Posebnost tega konzorcija je, da so majhno dolino ob vznožju Mangarta uporabljali že v srednjem veku kot poletni pašnik za govedo, konje in ovce. V novejšem času je cesarski patent iz leta 1853 določil pravila za uporabo javnih zemljišč Avstrijskega cesarstva s strani zasebnikov in konzorcijev. Kasneje je zakon iz leta 1907 – še danes veljaven – prinesel podrobnejšo ureditev uporabe teh zemljišč.

Od tu se odpira pogled na Mangrt in zgornje jezero. Posnamem nekaj fotografij, čeprav vem, da nobena ne more ujeti resnične magije tega kraja: tišine, ki obdaja, drobnih zvokov narave, življenja, ki utripa skrito med drevesi in skalami. Nato se po gozdni poti spustim nazaj, mestoma strmo, do Aclete, majhne vasice na robu gozda. Od tam se priključim nazaj na kolesarsko pot po trasi stare Rudolfinske železnice, nadaljujem do nekdanje postaje Trbiž–Center in nato po trasi FVG1 proti Karniji.

Ta kolesarska (klasična, ne električna) tura po Fužinskem gozdu je bila lepa izkušnja. A pustila mi je tudi vprašanje.

Kolo je nedvomno okolju prijazno prevozno sredstvo, ki zmanjšuje vpliv na okolje in spodbuja aktiven življenjski slog. Vendar njegova uporaba v gorah odpira določene dileme. Na ozkih poteh lahko namreč prisotnost koles povzroča konflikte s pohodniki in poveča tveganje za nesreče, poleg tega pa vpliva tudi na ohranjenost poti. Drugačna pa je situacija na gozdnih cestah, kjer več prostora omogoča mirnejše sobivanje kolesarjev in pohodnikov – pod pogojem, da vladata pozornost in medsebojno spoštovanje.

A ko sem srečeval njihove poglede in odzdravljal pozdravom – Ciao, Dober dan, Grüß Gott – sem se vprašal, ali se po teh krajih res premikam na pravi način. En sam resen pogled mi je povedal več kot besede: v gorah smo vedno gostje. Potrebni so spoštovanje, pozornost in lahkotnost tistega, ki stopa skoraj po prstih. Kajti čeprav se zdi mogočna, je gora krhka – in vsak naš korak ali obrat pedala za sabo vseeno pusti sled.