JULIJSKE ALPE IN IDEJA O EVROPI

avtor FULVIO “MARKO” MOSETTI

Marca 1953 se je s Stalinovo smrtjo končala leta napetosti med Sovjetsko zvezo in Zvezno republiko Jugoslavijo, ki so si sledile od Titove odločitve leta 1948, da se odcepi od komunističnega bloka vzhodne Evrope. Napetosti, ki so se neizogibno odrazile tudi na odnosih prebivalstva in na mejah naše regije s takratno Jugoslavijo. Tržaško ozemlje, tako imenovana cona A, je bilo še vedno pod nadzorom in vlado zaveznikov. Demonstracije, tudi s civilnimi in vojaškimi žrtvami, italijansko govorečega prebivalstva mesta so bile pogoste. In zmaga leta 1952 na festivalu v Sanremu z navidezno nedolžno “Vola Colombo”, ki jo je igrala Nilla Pizzi, ni pomagala pomiriti duhov. Ne smemo pozabiti, da sta se na teh ozemljih, vzdolž te meje, v preteklih štiridesetih letih vodili dve krvavi vojni, prepleteni z režimom, ki je imel v svojem značilnem znaku delitev, nasilje in zatiranje med narodi.

V tem zagotovo ne mirnem podnebju je bil 3. avgusta 1953 v Val Trenti odprt spomenik Juliusu Kugyju. Odvetnik in podjetnik, bolj znan kot alpinist in pisatelj, iz Trsta, vendar se je po naključju rodil v Gorici v Palazzo Coronini Cronberg leta 1858, ki je bil kljub velikemu slovesu, zlasti v državah srednje in vzhodne Evrope, zahvaljujoč svojim pesniškim spisom, posvečenim Julijskim Alpam, od priključitve Trsta Kraljevini Italiji po prvi svetovni vojni tiho izoliran od italijanskega planinskega okolja. Razloge je mogoče prepoznati v njegovi ne dobro sprejeti nadnacionalnosti, govoril je tri lokalne jezike, in sicer sin Koroškega in Slovenca; na svojih planinskih izletih se je ravnodušno spremljal s slovenskimi in furlanskimi vodniki; svoje planinske izkušnje je med prvo svetovno vojno prostovoljno posodil avstro-ogrski vojski kot inštruktor alpskih čet. Čeprav je razglasil svojo zvestobo novi državi, so nanj še naprej gledali sumničavo in ga niso imeli za preveč Italijana, kot se je ravno z absolutnim presežkom zahtevalo od novih podložnikov kraljestva. Tako je po njegovi smrti leta 1944 njegov spomin v njegovem mestu in regiji utrpel nekakšno prekletstvo: zaklenjen, pozabljen in pokopan v ječi zgodovine.

Tistega oddaljenega ponedeljka v avgustu, ob otvoritvi spomenika pevcu Julijskih Alp, v zagotovo ne mirnem ozračju političnega in družbenega trenutka, se vrača ideja o nadnacionalnosti in alpskem bratstvu, ki je bila tako draga Kugyju. Okoli bronastega moža, ki sedi na balvanu in nostalgično gleda na vrh Jaloveca, se srečajo stari prijatelji, ki jih je starec poznal. Korinčani Karl Kuchar in Hermann Wiegele, Slovenec Miha Potočnik, Furlanec Giovanni Spezzotti in Mario Lonzar za sekcijo Italijanskega planinskega društva Gorica. Srečanje je bilo seme, ki je obrodilo sadove nekaj let kasneje, ko je leta 1965 v Beljaku potekala prva konferenca »Julijske Alpe«. Konference, ki se od takrat ponavljajo vsako leto in na katerih predstavniki treh sosednjih planinskih društev, Italijanskega planinskega društva, Delegacije Furlanije Julijske krajine, Oesterreichischerja, Alpske uprave, Landesverband Kärnten, Planinska, Zveze Slovenije, razpravljajo o problemih svojih gora. To je morda najpomembnejša zapuščina Juliusa Kugyja, ki združuje narode, ki so zaradi ljubezni do gora razdelili nacionalizme, ideologije in vojne.

Iz ideje, v tistih letih zaprtja, da bi bil prehod po mejnih gorah prost za planince, so se spustile druge pomembne pobude, ki so z leti prešle iz sveta gorskih navdušencev v svet politike, razumljene kot plemenita umetnost. Zdi se, da je ideja Evrope danes še bolj prisotna, veliko bolj prisotna na gorskih poteh in v alpskih zatočiščih kot v pisarnah in ministrstvih. Med letoma 1964 in 1965 so bili sproženi prvi signali ter vzpostavljeni odnosi in dialog med občinama Gorica in Nova Gorica. Promotor in protagonist teh prvih, težkih in pogumnih, prehaja takratni župan Franco Gallarotti, ki je bil po naključju tudi aktiven član mestnega dela Italijanskega planinskega kluba. Mislim, da ni napačno domnevati, da so spodbude za te institucionalne pobude morda navdihnile tudi sočasne odprtine čezmejnega gorniškega sveta. Gora, razumljena kot kulturno dejstvo, je do nedavnega predstavljala tudi pomembno točko v političnem življenju mesta. Dokaze si lahko ogledate z opazovanjem skupinskih fotografij družabnih izletov mestnega dela CAI, kjer lahko do konca 70. let prepoznate znane osebnosti političnega, družbenega, kulturnega, večinskega in opozicijskega življenja, združene v skupnem idealu.

Danes so se časi in ljudje spremenili in odnos Gorice do gora je nekaj obrobnega, pozablja na svoje človeške, družbene, kulturne, poetične in politične vrednote. Podcenjevanje, ki odraža dekadencijo razumevanja, ki so ga gore in gorništvo imeli in še vedno imajo za življenje vseh nas, ki živimo v teh deželah. Gore in gorništvo nista le rekreativna športna dejstva, ampak tudi kulturni, družbeni in politični odnosi. Tako se je leta 1967 na ukaz in pobudo goriškega oddelka CAI, zlasti takratnega predsednika Maria Lonzarja in Celsa Macorja, ponovno pojavilo klasično besedilo Kugyjevega dela »Iz življenja planinca« v neprimerljivem prevodu še enega velikega Gorica, Ervina Pocarja. In ta datum je zaznamoval novo goriško rojstno mesto pesnika iz Julijskih Alp.

Živi spomin na Juliusa Kugyja z objavljanjem in razširjanjem njegovih spisov, srečanji, ki so mu posvečena, konference “Julijske Alpe”, ki si sledijo vsako leto od leta 1965 – čeprav zdaj z novim imenom, vendar z nespremenjenim duhom -, predanost in spomin mnogih učenjakov, intelektualcev, politikov in preprostih navdušencev so prispevali v kontinuiteti med preteklostjo in sedanjostjo. zapolniti jarke in zgraditi mostove med ljudmi. O gorah in širše. Prispevali pa so tudi k rušenju tistih anahronističnih zidov, ki so bili postavljeni na zemljišču, ki je bilo, kot je zapisal Celso Macor, “ustvarjeno tako, da ni imelo meja”.

Začenši z gorami, ki jo obkrožajo, se lahko začne reinterpretacija kulturne in zgodovinske usode Gorice, ki ji omogoča, da se pomiri s svojo zgodovino in načrtuje prihodnost, skladno s svojo geopolitično poklicanostjo. Izjemen rezultat Nove Gorice-Gorice, združene, čeprav razdeljene z državno mejo, Evropska prestolnica kulture 2025 je rezultat potovanja, ki se je začelo od daleč in številnih težav. Pot, ki je potekala tudi po grebenih in vrhovih naših gora. Prepričan sem, da je treba del in ne majhen del zaslug tega uspeha pripisati kulturni, moralni in civilni dediščini Juliusa Kugyja in tistih ljudi, ki so imeli moč in daljnovidnost, da so jo naredili svojo.