JULISKE ALPE IN POJEM EVROPE

piše FULVIO “MARKO” MOSETTI

Marca 1953. Smrt Stalina konča leta napetosti med Sovjetsko zvezo in Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo, ki so sledila Titovi odločitvi leta 1948, da se odcepi od vzhodnega komunističnega bloka. Napetosti, ki so se neizogibno odražale tudi v odnosih med prebivalci in ob meji naše pokrajine z nekdanjo Jugoslavijo. Ozemlje Trsta, t. i. Cona A, je bilo še vedno pod nadzorom zavezniške vojaške uprave. Protesti italijansko govorečega prebivalstva mesta – tudi s civilnimi in vojaškimi žrtvami – so bili pogosti. In k pomiritvi razmer ni pripomogla niti zmaga na festivalu Sanrema leta 1952 pesmi na videz nedolžne vsebine Vola Colomba, ki jo je zapela Nilla Pizzi. Ne gre pozabiti, da so se na teh ozemljih, ob tej meji, v prejšnjih štirih desetletjih odvijali dve krvavi vojni, med katerima je vladal režim, katerega temelj je bila delitev, nasilje in nadvlada med narodi.

V takratnem, vse prej kot mirnem ozračju, je bil 3. avgusta 1953 v dolini Trente odkrit spomenik Juliusu Kugyju. Pravnica in podjetnika, a bolj znanega kot alpinista in pisatelja, rojenega po naključju v Gorici leta 1858 v palači Coronini Cronberg, a Tržačana po duši. Čeprav je bil znan predvsem v srednji in vzhodni Evropi zaradi svojih poetičnih spisov, posvečenih Julijskim Alpam, je bil po priključitvi Trsta Kraljevini Italiji po prvi svetovni vojni v italijanskih alpinističnih krogih tiho izrinjen. Razloge gre iskati v njegovi “preveč nadnacionalni” identiteti: govoril je vse tri lokalne jezike, saj je bil sin Korošca in Slovenke; na gorske ture je hodil tako s slovenskimi kot furlanskimi vodniki; med prvo svetovno vojno je prostovoljno pomagal avstro-ogrskemu vojaškemu poveljstvu kot inštruktor gorskih enot. Čeprav je po vojni izrekel svojo zvestobo novemu italijanskemu državljanstvu, so ga še naprej gledali s sumničavostjo in kot “ne povsem Italijana” – v času, ko je država od svojih podanikov zahtevala popolno italijanskost. Tako je po njegovi smrti leta 1944 njegov spomin v domačem mestu in regiji padel v pozabo – zaprt, prezrt in pokopan v kakem skritem kotu zgodovine.

Tistega avgustovskega ponedeljka leta 1953 pa se je ob odkritju spomenika pevcu Julijskih Alp, v času politične in družbene napetosti, znova uveljavila njegova ideja nadnacionalnosti in gorske bratovščine. Okrog bronastega moža, ki sedeč na skali zre z nostalgijo proti vrhu Jalovca, so se zbrali njegovi stari prijatelji: Karl Kuchar in Hermann Wiegele iz Koroške, Miha Potočnik iz Slovenije, Giovanni Spezzotti iz Furlanije in Mario Lonzar iz goriške sekcije CAI. To srečanje je bilo seme, ki je obrodilo sadove nekaj let pozneje, leta 1965, ko je bil v Beljaku organiziran prvi posvet Julijske Alpe. Od takrat se srečanja vsako leto nadaljujejo, na njih pa predstavniki treh sosednjih planinskih organizacij CAI – Delegacija Furlanije Julijske krajine, Oesterreichischer Alpenverein Kärnten in Planinska zveza Slovenije – razpravljajo o težavah svojih gora. Morda je prav to najpomembnejša zapuščina Juliusa Kugyja: znova povezati, skozi ljubezen do gora, narode, ki so jih nacionalizmi, ideologije in vojne razdelili.

Iz tiste ideje, rojene v letih zaprtosti – da bi alpinistom omogočili prost prehod čez mejo v gorah – so izšle druge pomembne pobude, ki so iz planinskega sveta prešle v svet politike, razumljene v njenem najžlahtnejšem pomenu. Ideja Evrope je danes, bolj kot kdajkoli prej, živa na gorskih poteh in v planinskih kočah, prej kot v vladnih palačah in ministrstvih. Med letoma 1964 in 1965 so bili vzpostavljeni prvi stiki in dialog med Mestno občino Gorica in Občino Nova Gorica. Pobudnik in ključna osebnost teh prvih, težkih in pogumnih korakov je bil tedanji župan Franco Gallarotti, ki je bil, ne po naključju, tudi aktiven član goriške sekcije CAI. Ni napačno domnevati, da je bil njegov institucionalni pogum navdihnjen tudi z duhom čezmejnega planinstva. Gora, razumljena kot kulturni prostor, je imela pomembno vlogo tudi v političnem življenju mesta vse do razmeroma nedavnega časa. Dovolj je pogledati skupinske fotografije planinskih izletov goriške sekcije CAI: še do konca sedemdesetih let lahko med udeleženci prepoznamo znane osebnosti iz političnega, družbenega in kulturnega življenja – iz različnih taborov, povezane v skupnem idealu.

Danes so časi in ljudje drugačni in odnos Gorice do gora velja za nekaj obrobnega, pozablja se na njihove človeške, družbene, kulturne, poetične in politične razsežnosti. Takšna podcenjevanja odražajo upad razumevanja, ki sta ga imela gora in planinstvo – in ga še imata – za življenje vseh nas, ki tu živimo. Gora in planinstvo nista le šport ali prosti čas, ampak tudi kulturni, družbeni in politični odnos. Tako je leta 1967 po pobudi goriške sekcije CAI, predvsem njenega predsednika Maria Lonzarja in Celsa Macorja, ponovno izšla klasična Kugyjeva knjiga Iz življenja alpinista (Dalla vita di un alpinista) v neponovljivem prevodu še enega velikega Goričana – Ervina Pocarja. To leto je pomenilo nove goriške rojstne dneve pesnika Julijskih Alp.

Živi spomin na Juliusa Kugyja – prek ponovnih izdaj njegovih del, srečanj, posvečenih njemu, in vsakoletnih posvetov Julijske Alpe, ki se nadaljujejo vse do danes (čeprav pod novim imenom, a z istim duhom) – ter prizadevanja številnih raziskovalcev, intelektualcev, politikov in navadnih ljubiteljev gora so pomagala zapolniti prepade in graditi mostove med ljudmi. Med gorskimi in drugimi. Hkrati pa so, kamen za kamnom, pomagali odstraniti anahronistične zidove, ki so bili postavljeni na zemlji, ki je bila – kot je zapisal Celso Macor – “ustvarjena zato, da ne bi imela meja.”

Prav iz gora, ki obkrožajo mesto, se lahko začne ponovni razmislek o kulturni in zgodovinski usodi Gorice, da bi se spravila s svojo preteklostjo in oblikovala prihodnost, skladno s svojo geopolitično poklicanostjo. Izjemen rezultat Nove Gorice in Gorice, združenih – čeprav ločenih z državno mejo – v Evropsko prestolnico kulture 2025, je sad dolge poti, polne težav in poguma. Poti, ki je tekla tudi po grebenih in vrhovih naših gora. Prepričan sem, da gre del – in to ne majhen – zaslug za ta uspeh pripisati kulturni, moralni in državljanski dediščini Juliusa Kugyja in tistih, ki so imeli moč in daljnovidnost, da so jo sprejeli za svojo.