GORICA V STRIPU

MIRT KOMEL

Če se spomnim svojega otroštva, ko sem v italijanščini prebral Mickeyja Mousea , zahvaljujoč kateremu sem se naučil jezika – seveda skupaj z italijanskimi transpozicijami legendarnih japonskih risank iz osemdesetih let – ali v svojo mladost, ko sem prešel k resnejšim stripom, kot sta Dylan Dog ali Nathan Never, si niti v najbolj divjih sanjah ne bi predstavljal, da bom nekega dne videl svoje mesto v svojih najljubših stripih.

Nemogoče pa je postalo mogoče poleti letos, ko je ob Evropski prestolnici kulture v Gorici izšla posebna epizoda o Mickey Mouseu št. 3626 in posebna izdaja Nathana Never v dveh delih, in sicer št. 409 in 410. Vendar, tako kot pri nezavednih željah – naj jih tako imenujem – njihova uresničitev ne ustreza resničnosti tega, kar bi pričakovali, tako v smislu pomanjkanja kot presežka. Pravzaprav razlika v pristopih in načinu, kako se v teh dveh stripih izkorišča zgodovinska priložnost za Gorico, ne bi mogla biti večja, saj se v enem primeru – Mickey Mouse – soočamo s popolno odsotnostjo resničnosti, v drugem – Nathan Never – s presežkom resničnosti, kar pa le v tem primeru ne naredi vprašanja niti bolj zanimivega niti manj problematičnega.

Mickey Mouse št. 3626 kot vedno vsebuje več neodvisnih zgodb, med njimi tudi zgodbo z naslovom Uganka starega gradu – scenarij Niccolò Testi, ilustracije Giampaolo Soldati – posvečeno evropski prestolnici kulture. Zdaj pa si predstavljajte moje razočaranje, ko sem tako kot mnogi drugi obupano hodil od ene kioske do druge v iskanju Mickeyja Mousea, ki mi ga je na koncu priskrbel neizogibni Tuttofumetto iz Monfalconeja, samo da bi se znašel pred zgodbo, ki se odvija v Gorici … brez kakršne koli omembe Nove Gorice!

Zgodba je, kot vedno pri Mickey Mouseu, preprosta: protagonisti Here, Quo, Qua (v izvirni angleščini Huey, Dewey, Louie) pod vodstvom Skopušnika (v izvirniku Scrooge McDuck, v italijanski različici Stric Scrooge) se odpravijo na iskanje zaklada, skritega v gradu Gorica, ki je nekoč pripadal grofici. Družba rac se odpravi in skrivnostne sledi, ki jih najdejo v gradu in grajskem okrožju, jih popeljejo skozi Rastellovo ulico do Travnika, skozi bežen razgled na različne palače pa do Zaalpskega trga, imenovanega Trga Evrope, kjer se nahaja »meja med Italijo in Slovenijo«. Na tej točki pa so protagonisti »preutrujeni, da bi nadaljevali« (citiram strip), zato se vrnejo v mesto. Da, tako je. Ni omembe Nove Gorice, kaj šele prečkanja meje, edini Slovenci v stripu so neprepoznavne silhuete v edini risanki, v kateri je upodobljena železniška postaja Nova Gorica. Še huje, na zadnji strani, ko je skrivnost gradu že rešena, stric Scrooge pravi, da imajo še čas, da »obiščejo mesto« (moramo obiskati mesto), kar se nato odločno ponovi v zadnjem dialogu: »Mislite na mesto Gorica? ” – “ Seveda … Kaj še?” Očiten… Kaj še?

Ne gre za spregled, temveč za namerno nevednost, ki igra v roke ne le prevladujoči italijanski ideologiji, ki prezira vse slovensko, ampak tudi pretiranemu poudarku preteklosti, torej vsemu jugoslovanskemu in »titoističnemu« – ampak tudi določeni posebni agendi italijanskih partnerjev evropske prestolnice kulture v Gorici. Pravzaprav je lastnik Nova Gorica, Gorica je partner v tem projektu, vendar se na italijanski strani, zlasti zunaj meja Furlanije Julijske krajine ali Furlanije Julijske krajine, kot taka promovira le Gorica (kar je med drugim razvidno iz oblikovanja »avtonomne« spletne strani, neodvisne od uradne spletne strani www.go2025.eu). Skratka, ni presenetljivo, da je Mickey Mouse naletel na te ideološke pečine. Da to ni interpretacija, ampak ideološko dejstvo, je mogoče videti že ob branju uvodnika te izdaje, ki ne omenja niti zadevne zgodbe niti GO! EPK, vendar se osredotoča na vlogo, ki jo je imel Mickey Mouse v preteklosti pri širjenju znanja italijanskega jezika. Poleg tega takoj po prvi glavni zgodbi stripa, posvečeni “neologizmom”, sledi intervju z določenim Massimom Brayem o italijanskih besedah, nato napoved festivala italijanskega jezika, v katerem bo sodeloval Mickey Mouse in šele po zgodbi Skrivnost starega gradu.

Skratka, tu imamo opravka z zelo načrtovano ideološko nevednostjo, ki se širi hitreje kot pandemija covida-19, saj je njene posledice mogoče prebrati tudi na spletnih straneh slovenske nacionalne televizije, na primer v članku novinarja Alessandra Marteganija, ki je v svojem prispevku na Miki Miška št. 3626 – z naslovom »Številka Mickey Mouse, posvečena Evropski prestolnici kulture, je bila posneta na kioskih v FVG« in s pomembnim podnaslovom »Zgodba, ki je vključena v številko 3626 znamenite stripovske revije, se dogaja v Gorici in ponuja številne ikonične kraje v soški prestolnici« – piše, da gre za »izviren način, kako kulturno dediščino obeh Gorizij predstaviti skozi jezik stripa«, dejansko “način praznovanja Evropske prestolnice kulture in pravočasne popravke te izkušnje, ki je obe mesti še bolj združila”. Bizarno je, da tudi ta novinar – tako kot Mickey Mouse – sploh ne omenja Nove Gorice, ampak jo absorbira v »dve Gorici«, združeni v eno, torej »staro« Gorico, ki kaže zadnji duh fašistične ideologije, s katero imamo opravka tukaj: združitev obeh Goric, da, vendar »spet« v italijanščini.

Na povsem drugačen način idejo o »dveh Goricah« naslavlja Nathan Never 409-410 z naslovoma Arrestate Nathan Never in The Mystery of Aquilea, kot sta si ju zasnovala scenarist Bepi Vigna in ilustrator Romeo Toffanetti, dvojec, ki se je v preteklosti že odlikoval s tržaško izdajo istega stripa, prav tako v dveh delih, Vetrovno mesto in kontrolna točka 23.

Priznati moram, da sem pristranski, vsaj v tem pogledu, saj sem po vrsti srečnih literarnih naključij spoznal Romea, ki mi je pokazal predogled svojih čudovitih ilustracij za Nathan Never v Gorici, kjer me je dobesedno očarala futuristična vizija Gorice in še posebej Nove Gorice, z ikoničnimi kraji, kot je grad, postaja, konkatedrala, Solkanski most. Z enakovredno predstavitvijo obeh Goric, združenih v znanstvenofantastični ideji – v poudarjenem pomenu vseh treh besed – postapokaliptičnem protektoratu, ki ga administrativno upravlja Goriški samostan, je ta dvojni Nathan Never nedvomno izjemen estetski presežek, ki zapolnjuje prav tisto vrzel, ki sem jo poskušal ponazoriti zgoraj.

Začenši z začetkom zgodbe na Piazza Europa – natančneje na železniški postaji, kjer tudi v daljni prihodnosti vlaki še vedno zamujajo – z naslednjo prostorsko lokacijo: »Stara Evropa, vzhodni protektorat. Nova Gorica, mejna postaja«. Na meji, vendar ne več na meji med Italijo in Slovenijo, temveč na meji protektorata s sosednjimi državami, kjer »zavarovano območje«, ki spominja na povojno Svobodno ozemlje Trsta , v futuristični različici vključuje ne le Gorico, kjer se nahaja sedež samostana, samostanskega reda, ki ima »upravno oblast« nad celoto, temveč tudi »Tergeste« in »Novo Ljubljana«. Zaplet, kot se spodobi Nathan Nikoli, je tako zapletena, da je tukaj ne morem v celoti povzeti, zato bom samo povedala, da Goriški samostan najame Agencijo Alpha z namenom, da najde nikogar drugega kot izgubljenega “Svetega grala”, ki izvira iz bližnje Ogleje, in protagonista Nathana Nevera, s podporo legendarnih članov Agencije – vitkega “Legs” Weaverja, po vzoru Sigourneyja Tujec; poljski računalniški genij Sigmund, po vzoru nikogar drugega kot Freuda; Android Link in drugi (vključno z vrni se leta 410 nekdo, ki nam ga leta 409 »razkrijejo« ikonična očala) – v misiji, polni akcije in preobratov.

Če pa se premaknem od opisa estetike do konceptualne transkripcije id (eologia), potem moramo najprej dojeti geopolitično idejo »protektorata«, ki vključuje trikotnik Trst-Gorica-Ljubljana (lahko bi rekli malo v šali in malo resno »TIGLJ«): za razliko od zgodovinske alternative, ki je bila dejansko mogoča v povojnem obdobju med Ljubljano in Trstom, je tukaj kot glavno mesto protektorata predlagana … Gorica (in v tem šali bi lahko rekli, da protektorat uresničuje tisočletne sanje, izražene v znamenitem pregovoru: »Trst je naš, Gorica bo še vedna«). Toda kakšen kapital je v resnici? Obe Gorici se imenujeta »Nova Gorica« in »Novo mesto Gorice«, tako da lahko na simbolni ravni vidimo, kako je v nasprotju s tem, kar se je zgodilo v Mickey Mouseu, »staro« Gorico prevzela »Nova Gorica«, preimenovana v »Novo mesto Gorice«. Toda niti futuristična domišljija, kot je Nathan Never Never ne more predstavljati mest, ki bi bila resnično združena, razen v registru, ki je še vedno stalni spremljevalec znanstvene fantastike, in sicer v registru religije.

Na čelu protektorata je samostan, da bi ga razumeli, se je treba premakniti iz resničnih zgodovinskih kontekstov v pripovedno zgodovino sveta stripa Nathana Nevera, ki šele v zadnjem času pridobiva koherentno in kanonično podobo. Prej je pravzaprav vsak avtor, ki se je preizkusil v scenariju za strip, razlagal predapokaliptični svet na svoj način, zdaj pa se zdi, da je zgodba naslednja: človeštvo se je v iskanju alternativnih virov energije izkopalo v samo srce zemlje in dobesedno povzročilo tektonske premike na globalni ravni, tako da se je svetovna civilizacija uspela rešiti le za ceno retradicionalizacije, ko se je vodstvo svete rimske cerkve povzpelo do Wayan Agung z Balija (!) kot Gregor XVIII (!!), ki je zasnoval “zemeljsko federacijo” z namenom kolonizacije vesolja in tako postal znan kot “Oče našega časa”. Od tod politična moč samostanskega samostana zgodovine in njegova »upravna oblast« nad celotnim geopolitičnim trikotnikom Trst-Gorica-Ljubljana.

Moč stripa tako razkriva tudi njegovo šibko točko: čeprav »staro« Gorico simbolično absorbira »nova« Gorica, sta na imaginarni ravni obe Gorici politično »združeni« le pod verskim plaščem samostana, ki svojo moč črpa iz »Očetovega imena«, paradoks pa ni nikoli bolj očiten kot iz sedeža v goriškem gradu, od koder lahko pogled Velikega Drugega objame in se tako rekoč dotakne obeh mest.

Za zaključek bi rad omenil zanimivo stično točko, in sicer, da je tudi v primeru Nathana Nevera, kot prej v Mickey Mouseu, zaplet osredotočen na »skrivni zaklad«, pripoved »MacGuffin«, ki poudarja tudi zgodovinsko preteklost zadevnega kraja.

Zdaj, da bi bilo jasno, se bom za trenutek vrnil k Lacanianu: agalma ali »skrivni zaklad«, ki je »znotraj«, ima zelo specifično funkcijo, in sicer omogočiti ustvarjanje »subjekta, za katerega se domneva, da ve« – v primeru tega stripa nihče drug kot lik Jezusa Kristusa, saj je to »sveti gral«, kelih zadnje večerje, reinterpretiran kot nezemeljski artefakt – kjer je poudarek prav na tisti »predpostavki«, ki vzdržuje fantazijo, to je prepletanje med imaginarnimi in simbolnimi registri, ki sestavljajo naše dojemanje resničnosti kot ene celote.

Fantazija Enega, o kateri govorimo v našem primeru, je očitno fantazija o »enem mestu«, ki jo dejansko podpira celoten ideološki aparat evropske prestolnice kulture, medtem ko lahko v Mickey Mouse prepoznamo fašistično različico združitve (tako Gorica kot »Eno mesto, Gorica«) kot v Nathanu Never liberalni (avtonomni protektorat, v okviru katerega ima verski samostan sedež na gradu in torej na meji med Novo Gorico in Novo Gorico).

Bistveno pa je to, kar je »potlačeno«, to je enotni označevalec, označevalec-gospodar, ki je odsoten, a ki se ravno zato, ker je »potlačen«, vrača v takšni ali oni preobleki »vrnitve Realnega«: v primeru Mickeyja Mousea ni nihče drug kot sama Nova Gorica, ki je v tem smislu »gospodar«, saj je de jure promotor GO! EPK2025, medtem ko je Gorica »edini« de facto partnerica; v primeru Nathana Never potlačeni mojster ni »Oče našega časa«, kot bi si lahko mislili, niti Jezus Kristus (oba sta izrecno omenjena v stripu), ampak nihče drug kot Josip Broz Tito, ki ni več na Sabotinu prihodnosti.

Na fašistično in liberalno estetizacijo politike je treba odgovoriti, skratka, na način Benjamina, s socialistično politizacijo estetike: Gorica prihodnosti mora biti socialistična, sicer bo potonila v barbarstvo. In tudi če se nekaterim zdi socializem v najboljšem primeru le utopične »sanje o prihodnosti« – ali v najslabšem primeru »sanje preteklosti« –, lahko še vedno na lastne oči vidimo sedanji fašistični liberalizem v naši distopični realnosti.