IZGINILA MOŠEJA; OD BIENALA DO RUŠEVIN CIVILIZACIJE

avtor FRANCO JURI

“Zvočna podlaga nevidne hiše”; to je naslov projekta, ki ga je umetniški raziskovalni kolektiv Nonument Group vzpostavil v slovenskem paviljonu Beneškega bienala 2026. Gre za multimedijsko instalacijo, ki črpa nagled – vzbuja sepia spomin, zdaj zbledel skozi čas – iz posebne lesene stavbe, začasno zgrajene leta 1917, ob vznožju gore Mangart v Julijskih Alpah, blizu današnje italijansko-slovenske meje. Stavba je bila majhna mošeja, zgrajena na tistem pasu alpske zemlje sredi “Velike vojne” za duhovne in verske potrebe bosanskih muslimanskih vojakov v večetnični avstro-ogrski vojski. Nedaleč od tam, v Vršiču, so med letoma 1915 in 1916 ruski (a tudi ukrajinski) vojni ujetniki, ki so delali na cesti na istoimenskem prelazu, ponovno iz lesa zgradili pravoslavno kapelo, ki je kasneje – potem ko je plaz pokopal in ubil več deset teh ujetnikov – dobila globoko spominsko vrednost, leta 2015 je postal spomenik žrtvam vojne in simbolni opomnik panslovanske bratovščine. Žal so od začetka vojne v Ukrajini tradicionalna letna praznovanja v ruski kapeli v Vršiču, kjer so se točno udeleževali slovenski in ruski državni ter verski voditelji, uradno prenehala. Majhna verska stavba še vedno stoji, medtem ko je mošeja pod Mangartom izginila po prihodu italijanskih čet in priključitvi tega dela Slovenije Kraljevini Italiji. Od te skoraj nadrealistične podobe, eksotične stavbe z minaretom med alpskimi pašniki, je ostalo le nekaj starih fotografij, nekaj razglednic in nekaj ostankov kamnitih temeljev, skritih v travi, zdaj dokumentiranih s strani umetnikov, ki na bienalu vzbujajo, tudi z zvočnimi posnetki, spomin, ki je bil obnovljen iz pozabe, a vedno strašno aktualen. Kolektiv Nonument Group, ki so ga ustanovili Neja Tomšič, Martin Bricelj Baraga, Nika Grabar in Miloš Kosec, ne obravnava spomina na to mošejo v patetičnih izrazih, temveč obsoja vojne ter verske in politične instrumentalizacije, ki jih spremljajo in poslabšujejo. Avtorji pravijo, da to zagotovo ni bilo dobrodelstvo ali duh verske strpnosti, ki so vojaške voditelje, ki so med vojno pod Mangartom, pa tudi drugod po Evropi, dovolili gradnjo verskih stavb, ki niso bile primerne za krščansko večino vojakov v jarkih. A bosanske enote avstro-ogrske vojske, podobno kot maroške ali tunizijske, ki so bile vpletene v francosko vojsko, so bile taktično zelo pomembne za generale za vojne namene in so jih zato bilo treba pred smrtjo tudi duhovno tolažiti. Kar zadeva idejo, ki se je uresničila v beneškem arzenalu, nas kustosinja slovenskega paviljona Nataša Petrešin-Bachelez v intervjuju za časopis Delo spomni, da smo spet obdani z nečloveškim uničenjem, katastrofalnim podnebjem in civilizacijskimi krizami, zato moramo o tem vedno govoriti, vztrajno in povsod. Kolektiv Nonument Group, ki izhaja iz specifične zgodbe, ki jo pripovedujejo več glasov in je lokalno oblikovana, prenaša svoje globalno sporočilo; ruševine kot metafora za vztrajno iskanje človeškega dostojanstva med ruševinami civilizacije.

Slovenski umetniki ne ovinkarjajo, in še preden napolnijo paviljon s spomini na majhno alpsko mošejo, so kazali s prstom na vojne, zlasti na očitno genocidno v Gazi, ter na brezbrižnost in soodgovornost tako imenovanega demokratičnega Zahoda. To so storili tudi z podpisom poziva marca skupaj z dvesto drugimi mednarodnimi umetniki za izključitev Izraela z bienala, v že tako vročem vzdušju zaradi ukrajinskih protestov proti povabilu v Rusijo, po Evropski komisiji Ursule Von der Leyen pa je mednarodna žirija – ki je kasneje odstopila – in delno tudi italijanska vlada, izrazila nasprotovanje sodelovanju ruskih umetnikov na beneškem dogodku. Vendar je porota zahtevala tudi izključitev Izraela in kot merilo za to odločitev predlagala naloge za aretacijo, ki jih je izdalo Mednarodno kazensko sodišče za državnike, krive vojnih zločinov. A Izrael, tako kot preostale Združene države, za Evropsko komisijo sploh ne bi smel biti problematiziran, kljub dejstvu, da so sprožili vojno civilizacij in nafte iz Irana v Libanon, ki spravlja celoten planet v resno krizo, Tel Aviv pa še naprej izvaja genocid, apartheid in etnično čiščenje v Gazi in na Zahodnem bregu. Predsednik bienalnega sejma Pietrangelo Buttafuoco ni popustil in se je na koncu odločil odrezati bikovo glavo, pri čemer je izključil kakršnokoli prepoved sodelovanja, tudi rusko. “Beneški bienale ni sodišče,” je odločil. Izrael na bienalu zastopa romunsko rojeni kipar Belu-Simion Fainaru, ki si prizadeva obtožiti slovenske umetnike antisemitizma in da jih financira nič manj kot Islamski džihad.

Slovenija, ena izmed držav EU, ki je priznala Palestino in obtožila Izrael genocida, je že dolgo v središču pozornosti Benjamina Netanjahuja, ki podpira svojega zaveznika Janeza Janšo, nekdanjega komunističnega voditelja slovenske skrajne desnice. V nedavni volilni kampanji v Sloveniji je SDS (Slovenska demokratska stranka), Janšina stranka, pomagala Črna kocka, tajna izraelska plačanska agencija, ustanovljena s strani (nekdanjih) agentov Mossada in IDF, z nalogami vohunjenja, manipulacije, zavajanja in diskreditiranja politikov, povezanih z vladami, ki niso naklonjene Izraelu, z razširjanjem kompromitirajočih videoposnetkov in prisluškovanj. Agentje Black Cube so se dejansko večkrat srečali z Janezom Janšo med Ljubljano in Tel Avivom. Rezultat; sredinska levica je izgubila volitve, desnica pa je, čeprav jih ni zmagala, sestavila koalicijo in manjšinsko vlado ter pridobila zunanjo podporo Resnice (Resnica), majhnega antipolitičnega, proticepljenskega, protidavčnega in v zgodnjih dneh celo anti-Janša populističnega “protisistemskega” populističnega gibanja, ki ga je vodil Zoran Stevanović, nekdanji policist in nekdanji član skrajno desne stranke SNS (Slovenska narodna stranka) Zmaga Jelinčiča. Resnica je vstopila v parlament kot zadnja stranka zahvaljujoč glasovom najbolj jeznih volivcev. V neprimerljivem preobratu v slovenski parlamentarni tradiciji in zahvaljujoč glasovom sredinsko-desne je bil Stevanović gimnastičen, aroganten in retorično zgovoren imenovan za predsednika Državnega doma. Janša in njegovi zavezniki (Krščanski ljudski demokrati Jerneja Vrtovca in majhna stranka Anžeja Logarja so taktično izstopili iz SDS, a so se zdaj de facto vrnili k njej) imajo zato glasove za vladanje, mnogi pa so zaskrbljeni, ali bo to pomenilo tudi radikalno spremembo v mednarodni politiki Slovenije. Verjetno da. Janša, ki ne skriva, da odkrito podpira politike Trumpa in Netanjahuja, je med volilno kampanjo dejansko izjavil, da želi slovensko veleposlaništvo preseliti v Jeruzalem in čim prej likvidirati priznanje Palestine.

To je na kratko politični okvir, ki postavlja pod vprašaj vse dosedanje prizadevanja civilne družbe, intelektualcev, umetnikov, pacifistov, humanitarnih aktivistov, sredinsko-leve politike in celo predsednika republike Nataše Pirca Musarja, da bi Slovenija stala na tisto, kar progresivni svet opredeljuje kot pravo stran zgodovine.

V znak protesta proti genocidu v Gazi in vztrajnosti izraelske prisotnosti na “evropškem” festivalu pesmi, ki ga močno podpira Izrael, je slovenska javna televizija odpovedala sodelovanje na Evroviziji in namesto glasbenega festivala predvajala serijo dokumentarcev, filmov, debat in vpogledov, posvečenih Gazi, Palestini in izraelsko-palestinskemu konfliktu. A zdaj se zdi, da je tudi usoda slovenske javne televizije – med drugim ob upoštevanju zlovešče izkušnje iz prejšnjega mandata Janše – zapečatena.

V tem annus terribilis tudi v Arsenalu v Benetkah se zdi, da se umetnost Bienala sreča z ruševinami civilizacije. A to dobro poznamo; Niti umetnost niti poezija ne moreta spremeniti zgodovine in sveta, še posebej, če prevladajo vulgarni moški, ki sovražijo tako umetnost kot verz. Ki sovražijo človeštvo. Tako nam lahko le pomagajo, da jih bolje razumemo.