KAMNITI MOSTIČ POD ŠTMAVROM PRAZNUJE LETOS 151-LETNICO IZGRADNJE

piše VILI PRINČIČ

Ko govorimo o gradnjah, to še zdaleč ne pomeni, da v to kategorijo spadajo le stavbe, ki jih predstavljajo bivališča za ljudi, upravne zgradbe, cerkve in druge palače. V gradbene objekte spada tudi prometna infrastruktura, ki se poleg cestnih in železniških povezav še najbolj prikaže v izgradnji mostov in viaduktov vseh vrst in namembnosti. Lani maja je bila v goriškem Avditoriju na ogled pregledna in zelo poučna razstava o mostovih na Soči, ki so si jo zamislili inženirji z obeh strani meje in je med Goričani naletela na odmeven sprejem. V sliki in dvojezičnih opisih je bilo na ogled 23 mostov (9 v Sloveniji in 14 v Italiji). Opis vsakega mostu ali brvi so sestavljali trije sklopi: 1. zgodovina objekta, 2. tehnologija gradnje in 3. sedanji izgled mostu. Razstava je bila potujočega značaja in so jo postavili v raznih krajih na obeh straneh Goriške. 

Toliko o mostovih na Soči, naši lepi reki, ki s svojo smeraldno barvo daje močan pečat slikoviti deželi, po kateri teče. S tem prispevkom pa se bomo pomudili pri malo znanem mostiču, ki povezuje dva bregova potoka Pevmica pod Štmavrom. Gre pa za objekt, ki letos praznuje častitljivih 151 let izgradnje in ima za sabo kar zanimivo zgodovino. Brskanje po kronikah, »učenih« knjigah in drugih virih nam razodene, da je ta mostič, ki mu pravimo tudi »pri Štantu«, ali v »Hudičevi luknji« (Bus dal Diaul) dosegel že kar zavidljivo starost, saj so ga namreč zgradili že leta 1875 z namenom, da bi s cesto po najbližji smeri povezali vasi Pevma in Štmaver. Do tedaj so dva bregova povezovali leseni mostovi in brvi, ki pa jih je ob večjih deževjih odnašal narasli tok Pevmice, tako da so morali potok velikokrat bresti. To je najbrž ob prevažanju težjih tovorov, takrat z vozovi na volovsko ali konjsko vprego, povzročalo kar hude skrbi voznikom. Domačini so se zato odločili, da zgradijo kamnit most, ki bi lahko kljuboval tudi občasni visoki in deroči vodi potoka. Razpoložljivi viri prinašajo podatek, da so domači fantje in možje mostič zgradili z udarniškim delom. Taisti viri pa ne prinašajo podatka, ali so bili za to delo plačani, ali je šlo za prostovoljni pristop. Znano pa je, da so gradnjo finansirali nasledniki in oskrbniško osebje vojvode Blacasa, ki so v svoji posesti imeli obširne predele štmaverske zemlje. Mostič preko Pevmice ima torej tudi »plemiške« korenine. Vojvoda Blakaški je bil francoskega rodu in je na Goriško pribežal skupaj z zadnjim francoskim kraljem Karlom X Burbonskim. Bil je kraljevi dvorni minister. Karel X je zasedel francoski prestol leta 1824, deset let po padcu Napoleona. Po mali julijski revoluciji leta 1830 pa je moral skupaj z družino zapustiti Pariz in oditi v pregnanstvo. Po šestletnem tavanju po raznih evropskih mestih, je kraljeva družina leta 1836 našla zatočišče v Gorici pri grofu Coroniniju. Karel X Burbonski pa je zaradi kolere umrl že sedemnajst dni po prihodu v obsoško mesto. Pokopali so ga v cerkvi na Kostanjevici. V cerkveni kripti so poleg njega pokopani tudi njegovi ožji družinski člani. V posebni niši je v kripti našel večno počivališče tudi kraljevi minister, vojvoda Pierre Louis Jean Blacas, markiz Aulpski. Vojvoda Blakaški, skoraj dva metra visok možakar, je umrl leta 1839. Njegovi nasledniki so posestvo v Štmavru prodali leta 1891. Obširna zemljišča posestva je odkupil dotedanji oskrbnik Ivan Fonzari.

Kot po čudežu je kamniti most prestal vso rušilno moč, ki jo je v naše kraje zanesla 1. svetovna vojna. Iz razpoložljivih podatkov ni moč zaslediti, da bi bil most porušen ali kakor koli poškodovan. Hujšo poškodbo pa je »staknil« med 2. svetovno vojno. Nekateri domačini se še dobro spominjajo noči, ko so partizani most minirali. To se je zgodilo januarja 1944. Z razstrelitvijo je partizansko gibanje želelo preprečiti ali vsaj otežiti nenadne vpade Nemcev v Štmaver in na pobočja Sabotina. Do tedaj so Nemci in pripadniki fašistične milice v vas prihajali s kamioni in drugimi vozili, zaradi velike luknje na severnem oboku mostu, pa so morali odtlej kamione puščati na pevmski strani Pevmice in se peš podajati v strmine Štmavra. O samem miniranju mostiča pa domačini vedo povedati, da je skupina partizanskih diverzantov najprej ukazala vsem prebivalcem bližnjih hiš, da se umaknejo na varnostno razdaljo. Prva eksplozija je bila šibka in mostu ni prizadejala škode. Takoj zatem ji je sledila druga, mnogo močnejša in na zgornjem oboku mosta je zazevala velika luknja, ki jo v nadaljevanju vojne niso uspeli popraviti. Domačini se tudi spomnijo silovitosti eksplozije, ki je razbila šipe na vseh oknih in vrgla vhodna vrata s svojih tečajev. 

Luknjo na mostu so zamašili šele po koncu 2. svetovne vojne, občasno pa so tudi opravili nekaj vzdrževalnih del. Voda, led in stalni tresljaji, ki jih je v vseh povojnih letih povzročal povečan promet, so bili glavni krivci za nastanek večjih in manjših razpok, ki so se pojavile na nosilcih in samih obokih mostu. Po večletnem prizadevanju Krajevne skupnosti za Pevmo, Štmaver in Oslavje, je goriška občina končno poskrbela za temeljit poseg. Dela so potekala kar dolgo, od poletja 2014 pa do februarja 2025. Obnovitvena dela je vodil in. Renzo Lupi, ki je v opravičilo za dolge mesece dela povedal, da je po podrobnem pregledu objekta ocenil, da so okvare na mostu bile hujše, kot so najprej mislili in so zato od izvajalcev del zahtevale večjo pozornost. Poleg razpok na samem mostiču, se je pokazala tudi nestabilnost terena, na katerem je slonel objekt in so ga zato morali še dodatno utrditi. Cesto čez mostič so nekoliko razširili, na novo asfaltirali ter zamenjali že dotrajano in nevarno ograjo. V vseh tistih mesecih je bila cesta v Štmaver zaprta, tako da so se morali prebivalci vasi posluževati daljših in bolj odmaknjenih poti.

S skromno, a občuteno slovesnostjo, so ob prisotnosti župana Rodolfa Ziberne, most uradno odprli 1. marca 2025 in s tem rešili marsikatero težavo v prevoznosti na glavni prometni žili do Štmavra.