ČEZMEJNI FLANEUR

piše MIRT KOMEL

V štirih številkah legendarnega stripa Nathan Never, ki sta izšla v času Evropske prestolnice kulture GO!EPK2025 pri Bonelli editore, potem pa bila tudi prevedena v slovenščino po zaslugi založbe ZRC SAZU, lahko razbiramo našo lastno znanstveno-fantastično prihodnost — ali vsaj eno izmed možnih prihodnosti — ki udejanja čezmejnost na zelo specifičen način, namreč, z geopolitičnim trikotnikom Trst-Gorica-Ljubljana, združenih v avtonomno enoto Protektorata.

V vohunski zgodbi, pod katero je podpisan Bepi Vigna, še zlasti pa v futurističnih podobah Trsta, Gorice in Ljubljane — pa tudi Bleda in Soške doline —, ki jih je naslikal Romeo Toffanetti, lahko vidimo, kako bo ali bi lahko izgledal teritorij, ki se je osamosvojil od nacionalnih meja in hkrati združil vse raznolike kulture tako, da je zaživel svoje lastno in svojelastno življenje. Arhitekturno gledano gre za stara mestna jedra, okoli katerih so se razvile čisto prave urbane metropole s stolpnicami, ki se dvigajo proti nebu tako, da tvorijo svojske skylines, po ulicah in trgih pa vidimo, kako se sprehajajo množice prihodnosti, med katerimi lahko — podobno kot v arhitekturi — razberemo znane zgodovinske obraze, ki jih je ilustrator naslikal naskrivaj v posamične vinjete. Iz mnoštva vseh teh znanih in neznanih obrazov izstopa protagonist stripa, Nathan Never, agent Agencije Alfa, na novi misiji.

Mestoma, sem pa tja, pa si junak vzame tudi oddih od svoje naloge, kakor na primer takrat, ko se sprehodi po Trstu in zatava v kavarno/knjigarno San Marco, kjer lista po knjigah kot artefaktih preteklosti — taistih knjigah, ki jih bo v neki drugi prihodnji prihodnosti, v kateri se človeštvo bori proti Teknodroidom, zbiral in hranil v svoji podmornici Nautilus — pri čemer začuti tisti poseben občutek krivde brezdelja, ki, kot bomo videli prav kmalu, zaznamuje tudi sodobnega pohajkovalca: »Počutim se krivega, da sem tukaj in ne delam nič. Ta zadeva postaja paradoksalna. Vsakokrat, ko pridem v ta del stare Evrope, se znajdem v zapletenih situacijah, ki jih moram reševati. Mogoče je kompleksnost del tega ozemlja … in v mnogih pogledih je tudi njegovo bogastvo.« (Skrivnost zlatega vodnjaka)

Nathan Never, čezmejni flâneur prihodnosti?

Tisto, kar se zdi kot oddaljena prihodnost, je možno že danes — namreč, flaneurovsko pohajkovanje, pa čeprav kot arheološki anahronizem neke kulture, ki se je rodila v 19. stoletju z vzponom velikih mestnih središč kakršna sta bila London ali Berlin, še pa zlasti Pariz, v katerem se je rodil flâneur, ki mu je Charles Baudelaire posvetil tako poezijo kot tudi esej z naslovom Slikar modernega življenja, v katerem je med drugim zapisano: »Množica je njegov element, tako kot je zrak za ptiče ali voda za ribe. Njegova strast in poklic je zlitje z množico. Za popolnega pohajkovalca, za strastnega spektatorja, ga ni večjega veselja kot si postaviti hišo sredi množice, na sredi toka gibanja, na sredi mimobežnosti in neskončnosti. Biti stran od doma in se hkrati počutiti povsod doma; videti svet, biti na sredi sveta, hkrati pa biti skrit pred svetom — nepristranske narave, ki jih jezik komaj uspe zapopasti. Spektator je princ, ki se povsod veseli svojega incognito.«

Moment incognita, brezimnosti, je bistven za ugotavljanje možnosti sodobnega pohajkovanja na osi Trst-Gorica-Ljubljana, kajti tisto, kar velja za razmerje med obema Goricama, velja tudi za razmerje med Ljubljano in Trstom.

Namreč, v Novi Gorici vsi vedo vse o vseh, še celo stvari, ki jih sam ne veš o sebi, ampak dovolj je, da se premakneš čez mejo v sosednjo Gorico, pa že lahko uživaš užitek anonimnega princa-pohajkovalca, in to kljub temu, da ni Gorica nobena metropola. Še celo v znanstveno-fantastični prihodnosti urbanega somestja, kakor nam jo naslika Nathan Never, ni praktično v nobenem kadru nekih blaznih množic, v katere bi se lahko pohajkovalec potopil. Pa vendarle čezmejni moment nekako deluje tako, da se lahko, tako mi v sedanjosti kakor tudi Nathan Never v prihodnosti, zlijemo z mestom, ki nam lahko služi kot pohajkovalna pokrajina.

Podobno velja tudi za razmerje med Ljubljano in Trstom: v Ljubljani kljub temu, da uprizarja mestno življenje, vsi vedo vse o vseh, in če se Ljubljančani želijo oddahniti od Ljubljane se morajo odpraviti v Trst, kjer lahko izkusijo kaj pomeni mesto v flaneurovskem smislu besede. Čeprav se zdi, da morajo pod pritiski sodobnega kapitalistične ideologije produktivnosti in potrošnje, vsak takšen izlet upravičiti, tako pred samimi seboj kot pred drugimi in Drugim — z vulgar-materialističnimi nakupi ali pa s kakšnim bolj plemenitim namenom, kakor je obisk kakšne razstave, kjer pa ne uživajo umetnosti, pač pa jo konzumirajo. To seveda ni pravo pohajkovanje, ki, ravno nasprotno, predpostavlja lagodno tavanje (brez cilja), ogledovanje izložb (brez nakupov), še zlasti pa opazovanje ljudi (brez interesa).

Tisto, kar stoji na poti takšnemu pohajkovanju, pa je distinktivno kapitalistični občutek, nekakšna sekularizirana različica krščanske krivde pred tem, da ne počneš nič — čisto tako kot ga občuti Nathan Never v zgoraj citiranem pasusu: »Počutim se krivega, da sem tukaj in ne delam nič.« Ampak prav to je poanta: nič ne početi ali še točneje rečeno, početi nič. Aktivno níčiti.

Na podlagi Baudelairovega eseja je Walter Benjamin pohajkovalca prekoval v arhetip urbanega, modernega in celo modernističnega človeka 20. stoletja, ki se poskuša s svobodo brezciljnega tavajanja, lagodjem opazovanja ljudi in užitkom detektivskega raziskovanja osvoboditi družbenih, na produkcijo naravnanih kapitalističnih spon: »Množica je namreč v resnici igra narave, če nam je dovoljeno prenesti ta izraz na družbene odnose. Cesta, izbruh požara, prometna nesreča zberejo ljudi, ki niso razredno opredeljeni. Kažejo se konkretne skupine; z družbenega vidika pa ostajajo vendarle abstraktne, v svojih izoliranih zasebnih interesih. Njihov model so kupci, ki se — vsak v svojem zasebnem interesu — zbirajo na trgu okrog ‘skupne reči’. Te skupine obstajajo velikokrat samo statistično. Statistika prikriva tisto, kar je na njih v resnici pošastno … namreč koncentracija zasebnikov kot takih zaradi naključne enakosti njihovih zasebnih interesov. Ko pa postanejo take skupine opazne — in za to poskrbe totalitarne države, tako da ukažejo, naj bo koncentracija njihovih klientov stalna in obvezna za vse načrte — se jasno razkrije njihova dvojna narava; predvsem prizadetim. Tržnogospodarsko naključje, ki jih je tako združilo, si razlagajo kot ‘usodo’, v kateri se znova najde in prepozna ‘rasa’. S tem se prepuste tako črednemu nagonu kot refleksnemu ravnanju.« (Flâneur)

Od tod pomen čezmejnega flaneurostva, ki mora znati prečiti »usodo« rase in razreda, hkrati pa se upreti črednemu nagonu in refleksnem ravnanju, ki ga napotuje trošit v blagovnico, zapravit vse, kar je pridelal, zavoljo zlitja s statistično množico v »višji enoti« potrošnika, ki je navidez nad-ideološka, v resnici pa še kako zaznamovana s kapitalistično ideologijo.

Natanko pred dovozom v blagovnico se mora pohajkovalec varovati s svojim brezciljnim tavanjem tako, da se izmakne neizprosni logiki produkcije-potrošnje: »Če je pasaža klasična oblika interiera — ta kose cesta kaže pohajkovalcu — je blagovnica podoba njenega propada. Blagovnica je flaneurjev poslednji revir. Če se mu je ulica spremenila v interier, se mu je ta spremenil v ulico in izgubljal se je po labirintu ponujenega blaga, kot se je nekoč po labirintu mesta.« To medsebojno preobražanje notranjega v zunanje in obratno, se pravi povnanjanje notranjosti in ponotranjanje zunanjosti, je eden izmed najbolj distinktivnih fenomenov mesta, v katerem lahko prepoznamo konkretno obliko abstraktnega in zaradi tega veliko bolj temeljnega problema, da so v kapitalizmu medčoveška razmerja poblagovljena, blagovna razmerja pa antropomorfizirana. Mestni človek se v pogojih razvitega kapitalizma namreč, kot pravi Benjamin, ne zaveda, da je blago, in da je, na drugi strani, blago antropomorfno, tako da se ne gre čuditi, če je javni prostor vse bolj in bolj privatiziran, namesto njega pa se privatni prostor kaže kot novi prostor psevdo-javnega, »idealno sinteza« tega dvojnega gibanja pa predstavljajo socialna omrežja, ki niso niti javna, niti zasebna.      

O tem dvojnem gibanju se lahko poleg na socialnih omrežjih prepričamo na veliko bolj empiričnem primeru sodobnega fenomena veleblagovnice, kakor se kaže v Ljubljani kot BTCity, v Novi Gorici kot Qlandia, v Trstu kot Torri d’Europa: to so veleblagovniški konglomerati, ki tako po svoji zunanji fasadi kot še zlasti notranji ureditvi prostorov izražajo tisto sploščeno sproščenost, tisto ekonomsko uniformnost, kakor jo potem vidimo tudi zunaj v mestnem življenju, prilagojenem turizmu, ko vsi lokali v vseh mestih ponujajo ene in iste jedi in pijače (gourmet hamburger, avokado toast z jajčki, sadni smoothie, ipd.). V tem oziru sodobni pohajkovalec ni enak turistu, ki mesto jemlje za kuliso svoje izkušnje, ki mora biti natanko ista kot tista, ki jo izkuša v svojem vsakdanjem življenju ne glede na to, od kod je izvorno doma, pač pa ravno nasprotno potujitvena izkušnja, ki mu omogoča prepoznanje tujega v sami sredi domačega (ne pa obratno, kakor ravna turist, ki išče domače v sredi tujega). Turizem se s tega vidika kaže kot podaljšek starega kolonializma v pogojih sodobnega globalizma, njegova hrbtna plat pa ni nič drugega kot vojna, o čemer smo se lahko dodobra prepričali, ko smo videli podobe bežečih turistov iz Dubaja v času, ko je izbruhnila izarelsko-iranska vojna, zaradi katere usihajo ZDA.

Deleuze & Guattari v svojem Anti-Ojdipu pravilno konstatirata, da je značilna poteza sodobnega kapitalističnega načina funkcioniranja sistema dvojna, zgolj navidez paradoksalna zveza med produkcijo in anti-produkcija: delo in potrošnja, gradnja in vojna, znanje in neumnost, vse to hodi z roko v roki, ko se hkrati gradi in ruši, dela in troši, uči in poneumlja: potrošnja preko svojega budgeta je hrbtna plat dela preko svojih zmožnostih, ki vodi v izgorelost; vojno uničevanje je hrbtna plat turistične izgradnje infrastruktur; neumnosti, ki se širijo na socialnih omrežjih, so hrbtna plat sodobnega izobraževanja, ki naj bi proizvajalo znanje.  

Čezmejni flâneur, če naj ne bo zgolj anahronizem, in če naj bo že sedaj na nivoju svojega pojma, pripravljen na izzive prihodnosti, se mora zoperstaviti vsemu omenjenemu z linijami bega, ki znajo prečiti vse omenjeno tako, da ne bo ne gradil ne rušil, ne delal in ne trošil, ne učil in ne poneumljal, pač pa tako, da bo počel nič — in ne »nič počel« — skratka, da bo kot počelo ničil.