ŽIVA MESTA, NE SPALNA NASELJA

piše ELIA GOMIŠČEK

Jane Jacobs je leta 1961 izdala esej The Death and Life of Great American Cities, v katerem kritizira takratno ameriško urbanistično politiko, ki jo obtožuje za propad številnih mestnih četrti. Iz tega dela izhajajo štiri splošna pravila za živahnejše mesto. Jacobs se je rodila v Pensilvaniji leta 1916, med veliko gospodarsko krizo pa se je preselila v New York, kjer je razvila zanimanje za urbanistiko in aktivizem. Več kot pol stoletja po objavi menim, da so ideje, ki jih je predstavila Jacobs, še vedno aktualne in napredne.

KOMPAKTNOST. Gostota je osnovni pogoj. Soseske z visoko gostoto prebivalstva omogočajo obstoj manjših trgovin in storitvenih dejavnosti ter financiranje učinkovitega javnega prevoza, tako da se za opravljanje manjših opravil ni treba zanašati na osebni avtomobil. Jacobs je živela na Manhattnu, kjer je 30.000 prebivalcev na kvadratni kilometer, kar so za nas nepredstavljive številke, če upoštevamo, da jih je v Gorici komaj 1.000, v Ljubljani 2.000, v Trstu 2.500 in v Milanu 7.500. Tudi mi pa lahko govorimo o gostoti in njenih prednostih. Gostota je namreč neposredno povezana z drastičnim zmanjšanjem emisij in časa, ki se izgubi v prometu.

RAZNOLIKOST. Stare stavbe je treba ohraniti in jih dopolniti z novimi, ne da bi pri tem spremenili značaj sosesk. Po mnenju avtorice je bilo rušenje zgodovinskih stavb, da bi naredili prostor za večje in sodobnejše stavbe – pojav, ki je bil v tistem času v ZDA zelo pogost -, škodljivo. Zgodovinske stavbe dajejo mestnim četrtim njihovo identiteto, poleg tega pa lahko, če jih obnovimo, predstavljajo poceni prostore za nova podjetja. Poleg tega, da ohranja identiteto kraja, je mešanica palač iz različnih obdobij za lokalno prebivalstvo lahko veliko prijetnejša in bolj navdihujoča kot enolična vrsta stavb iz betona, jekla in stekla.

MEŠANA RABA. Živahnost mest je odvisna od raznolikosti dejavnosti, ki jih ponuja posamezna soseska. Ko ima neko območje le eno funkcijo, se ulice v času nedejavnosti izpraznijo. Če na primer v neki soseski prevladujejo le pisarne, bodo ulice tega območja v večernih urah in ob praznikih popolnoma prazne. Zato je treba spodbujati mešano rabo, v kateri sobivajo stanovanja, zelenice, trgovine in storitve ter so dostopne peš – pojem 15-minutnega mesta. Ločevanje namembnosti – pisarne na eni strani, trgovine na drugi, bogati živijo tukaj, revni pa tam – zmanjšuje vsakodnevna srečanja, ki oživljajo mesto. Danes so številne soseske monofunkcionalne, predvsem v nekaterih mestnih območjih odvisnost od avtomobila še naprej omejuje kakovost življenja in trajnost mest. To je točka, ki mi je najbolj pri srcu, saj so se tudi naša mesteca izpraznila za stotine trgovin in storitev, tako v predmestju kot v centru. Za Goričane, na primer, je zdaj bolj običajno, da vzamejo avto in se odpravijo na 20-minutno vožnjo do Vileša, kot da bi se odpravili na 10-minutni sprehod do najbližje trgovine.

KRATKI BLOKI. Krajši bloki stavb spodbujajo srečanja, gibanje in življenje v soseski, medtem ko dolgi bloki ljudi izolirajo in poti naredijo monotone in zoprne. Ta točka velja bolj za Severno Ameriko, na srečo pa so bila naša mesta načrtovana v času, ko je bilo gibanje peš obvezno in avtomobilov še ni bilo, kar dokazujejo številne enosmerne ulice in prehodi za pešce v naših mestih, ki so v Združenih državah Amerike redki.

V severnoevropskih državah se ti koncepti že uporabljajo, pri nas pa le nekatera mesta z daljnovidnimi upravitelji začenjajo popravljati te napake; si ponovno prisvajajo prostore, ki so jih v preteklosti prevzeli avtomobili, ponovno vzpostavljajo tramvajske proge ter širijo zelena in družabna območja. Naše ulice ne smejo biti zgolj sredstvo, ki nas popelje iz točke A v točko B, ampak morajo ponovno postati živahni prostori, kjer se lahko srečujemo in ustvarjamo skupnost.

»Mesta lahko vsakomur ponudijo nekaj zase le zato in le takrat, ko jih soustvarjajo vsi.«

Izvirnik: “Cities have the capability of providing something for everybody, only because, and only when, they are created by everybody.”