TUKAJ, KJER SE JEZIKI LJUBIJO

avtor PATRIZIA DUGHERO

Obstajajo prevajalci, ki prečkajo jezik, da bi vzeli glas drugje. In obstajajo prevajalci, ki sam prehod spremenijo v obliko obstoja. Jolka Milič spada v drugo kategorijo. Rojena v Sežani leta 1926 in vse življenje povezana s to mejo, je živela na mestu, kjer se jeziki srečajo. Slovenščina in italijanščina zanjo nista bila le dva jezika, ki ju je treba poznati in prenesti, temveč dve obali iste človeške pokrajine. Njena dejavnost kot prevajalke, kritičarke in publicistke (domnevno tudi kot pesnice) se je razvijala prav znotraj te geografije, presegala jezikovno in kulturno mejo. Njeno prevajalsko delo je impresivno po svoji širini: več kot sto sedemdeset pesnikov slovenske in svetovne literature je vstopilo v njena dela, medtem ko je več kot sto zbirk sprejelo njene prevode. A najpomembnejša ni številka, temveč smer gibanja: Milič je prevajal iz italijanščine v slovenščino in iz slovenščine v italijanščino, most je prečkal v obe smeri. Meja po njegovih izkušnjah ne deluje kot črta, ki ločuje dve stvari, temveč kot prag, ki ga je treba prečkati. Jezik drugega je hiša, v katero lahko vstopiš previdno, ne da bi izbrisal lastni glas. Poleg tega je Gorica konkreten korak v njenem izobraževanju – leta 1947 je tam pridobila magisterij – zato simbolično mesto njenega poslanstva, da združi tisto, kar je meja ločila. Njen glas je torej nastal iz krasa in Goriške, prečkala Trst in prispela v Italijo, ne da bi kdaj opustila slovenski jezik. Ni naključje, da jo je pričevanje, ki ga je objavila občina Sežana, opredeljuje kot “ambasadorko kulture, ki bi morala združevati ljudi”. In prav ko je govoril o čezmejnem območju, je Jolka v dialogu med Italijani in Slovenci prepoznal nalogo, ki je bila še vedno odprta: spoznati drug drugega in narediti bližino pravo deljenje. V tem smislu njegovo delo ni le prevajanje: je pionirska vaja ponovnega združitve, ki je zdaj, tukaj v Gorici, ne smemo pozabiti. Zato ljubezen skupaj, ki izhaja iz jezika: ljubezen kot pozornost, skrb, pripravljenost, da se prepustiš spreminjanju drugega. Prevajanje za Jolko pomeni sprejeti, da lasten jezik ni dovolj; prepoznati, da lahko beseda poseduje drugo življenje onkraj lastnega, da lahko podoba preživi prehod, a se tudi preoblikuje, nekaj izgubi in pridobi nekaj drugega. Prevod Jolke Milič je torej praksa odnosa. Ni naključje, da se je s posebno intenzivnostjo posvetila poeziji, mestu, kjer jezik postane bolj nereducirabilen: ritem, zvok, tišina, dvoumnost, mera, kulturni spomin. Prevajanje pomeni vstopiti v krhek material, ne da bi ga zlomili.

Njegov odnos s Srečkom Kosovelom, pesnikom iz Krasa in temeljno osebnostjo slovenske poezije, je emblematičen. Milič je pomemben del svojega delovanja posvetila prevodu v italijanščino – uredila je Poesie di velluto in Integrali, kasneje pa Tutto il mondo è come, Kons, Kons 2 in druga dela – več kot polovica številnih italijanskih izdaj kosovinih del je povezanih z njenim delom. V Sežani, kraju, od koder se izhodi, pa tudi v limesu med Trstom in slovenskim krasom, ta mediacija dobi poseben pomen: dve smeri, ki ne smeta ustvarjati nasprotja, lahko pa ustvarita tretjo dimenzijo, prostor soočenja. Tako je njen glas kot prevajalke in mediatorke prinesel slovensko poezijo v Italijo, ustvaril dialog med dvema kulturama, ki sta si hkrati tesni in globoko različni. Pesmi so morale biti sposobne “potovati čez jezike in med kulturami”, ne le prenesti, temveč sprožiti: “prevajalec”, smo si pogosto govorili, “kot prevoznik”, da bi se poskrbeli, da se obe obali prepoznata, saj je Jolka, bolj kot je ljubila en jezik, bolj je iskala drugega.

Na straneh “Fili d’aquilone”, spletne revije “o slikah, idejah in poeziji” – https://www.filidaquilone.it – njena predanost se je pokazala s posebnimi dokazi. Bila je urednica revije in je skozi leta tam predstavila in prevajala številne slovenske pesnike, s čimer je utrdila svojo vlogo mostu med obema literaturama. Njena prisotnost je trajala vse do njene smrti 21. januarja 2021. Številka 57 revije je bila posvečena njenemu spominu, podpisal pa jo je Alessio Brandolini, pesnik, koordinator in soustanovitelj revije, s katerim sem imel čast spoznati in deliti, na Jolkino pobudo, sijajno udeležbo na festivalu “XV. Mednarodni Lirikonfest Velenje” (2016). Ohranjam spomin nanj, tekočo komunikacijo za vse govorce slovanskih jezikov, brez potrebe po prelivu v angleščino, tudi ko so razprave postale močne in se osredotočale na poezijo, prevod, drugačnost, jezik in identiteto: «Vsi smo beg XXI. st.! / Poezija = razbito ogledalo» / «Vsi bežimo iz enaindvajsetega stoletja! / Poezija = zlomljeno ogledalo».
V tem prostoru bi rad postavil tudi izkušnjo Spinare i versi / Presti verze, moje zbirke haikuja, ki jih je prevedla in si jih želela. Nekaj posebej intenzivnega je v tem, da je to haiku, ki je že po svoji naravi oblika prepletanja: zelo malo besed mora vsebovati podobo, čas, dih, pogosto prag med človeškim in naravnim. Prevajanje pomeni narediti prehod znotraj prehoda. V prehodu iz “Spinare i versi” v “Presti verze” je italijanska beseda sprejeta v slovenskem jeziku, ne da bi izgubila svoj izvor; spreminja ritem, zvok, telo (torej obliko in predvsem vezaje), a še naprej nosi s seboj podobo, iz katere je nastala. Po tej izkušnji je bil Jolka tisti, ki me je spodbudil, da iz Bologne v Gorizio prinesem založbo, ki sem jo ustanovil in ki še vedno objavlja toliko poezije (veliko v prevodih), ker “ne more biti, da v Gorici ni založnika poezije,” mi je povedal. Poslušal sem njegovo trmasto zaupanje in danes čutim, da ta izbira pripada tudi njegovi zapuščini: poezija, ki jo je treba ohraniti, a predvsem oživiti. To je morda njegova najgloblja lekcija, njegova zapuščina ni le v prevodih, ki jih je pustil, ampak v tem, da je skozi poezijo pokazal, da meja, ko jo prestopi beseda, lahko preneha biti konec. Zato, ko razmišljam o dveh skupnih Goricah, čutim, da tukaj beseda ljubezen ni okras, temveč točno tista beseda, medtem ko Jolka, s svojim grobim, včasih jedkim, pogosto provokativnim načinom, ostaja “pesniška mati”, ki me je naučila, da je najbolj ljubljen jezik tisti, ki zna odpreti vrata jeziku drugega.