TO MESTO SEM ŽE VIDEL…

avtor JAN DEVETAK

To mesto sem že videl, a je bilo drugje.
Zaljubljen sem.
Vztrajam pri vožnji z vlaki, “kovinskimi gosenicami.” Počutim se, kot da sem ponoči v središču nevihte, ko moram zaspati.
Ker moram zaspati.
Prejšnjo noč nisem mogel spati.
Močan občutek nemira me je pri tem zadrževal… Nekaj ur preden sem se znašel doma, sem šel skozi notranje dvorišče, ki ga že leta nisem videl. V filmu temu pravijo dvojna osvetlitev: “tehnika, pri kateri sta na isti del filma ali isti kader vtisnjeni dve različni sliki ali posnetki.” Predstavljal sem si, da sem tam v tistem trenutku, ko prihajam, in jaz iz let pred odhodom. Vedno se zgodi, na nekaterih mestih: so posode življenja.
V hiši v Gorici, kjer sem odraščal, sem šel skozi vse. Včasih osvetlitev ni dvojna, ampak večkratna: to je hrupna, svetleča celota vseh trenutkov, ki so jih kdaj doživeli.
Ista vrata.
Tiste iste stopnice.
Steber na sredini dnevne sobe.
Postelja mojih staršev.
Okno, ki gleda na isto magnolijo. Potem vsi koti hiše, ki so bili skozi čas preurejeni in na katere sem sčasoma pozabil starodavno podobo.
“Občutim nostalgijo po svoji sobi, kot je bila prej, po prostoru, ki še vedno obstaja, a ga hkrati ni več.”
Zaljubljen sem. Končno razumem sebe: moram poskusiti vse hkrati. Močna čustva, tako močna, da me preplavijo.
To isto telo.
Zaljubljen sem v življenje. Se kdaj zamisliš, koliko nas življenja še čaka?
Večerjam z nekaj prijatelji in tremi ljudmi, ki sem se jim pravkar predstavil.
Ugotavljam, da pripovedujem o Gorici. Razložim jim veličasten paradoks meje: kremenčev prostor. Črta, ki ločuje dve državi, a poteka skozi en sam kvadrat. Razlike, ki ustvarjajo bogastvo: to ni retorika, res mislim, da je. In v svoji zgodbi, prenesen, uživam v izrazu: provincialno, na robovih.
»Moja Gorizie,» koncept, ki sem ga presnavljal z odhodom. »Moje Gorice,« ali kraji, ki jih imam rad in kjer se počutim domače. Tudi če daleč od začetkov.
Kovinske gosenice.
Pogosto se vračam k zgodbi mojega očeta, sanjam, ki jih je imel in si jih je posebej zapomnil: »Bila sva ti in jaz. Bil si otrok, imel si pet ali šest let. Hodila sva v temi, ponoči ali skozi tunel. Ni mi znano kam.
Naenkrat se je za nama pojavil volk. Črn, shiran. Oči so mu bile zalite s krvjo. Imel je dolg gobec, spodnja čeljust je bila napol odtrgana in je visela.
Približal se je. Ko je bil na tem, da me bo napadel, si se spremenil v psa, čisto majhnega psa, in se postavil med nama, da bi me zaščitil. Zarenčal si in meril na njegovo odtrgano čeljust. Definitivno bi mu jo odtrgal, če bi me naskočil in poskušal zariti vame svoje čekane.
Volk je odnehal, nekoliko nazadoval in se spremenil v kovček, star kovček s koleści, in naju še naprej z razdalje zasledoval.
Ko je bila nevarnost navidez mimo, si se spet spremenil v jana in hodil ob meni. A za kratek čas. Volk je znova šel v napad, ti pa si se znova spremenil … Tako znova in znova, v neskončnost.
Spomin na sanje ima danes konsistenco animirane risanke, a ni zato nič manj strašljiv in istočasno tolažljiv kot tisto noč, ko sem te sanje izsanjal.«
Posvetim jo Z-ju, ker ko sem spoznal njegovo človeško podobo, nisem vedel, kako naj se povežem z malo Maltežanke. A čas teče in nas neizogibno veže: v zadnjem času me je mučilo, da je bolna. Od tam sem razvil misel, o kateri kasneje pišem v istem besedilu, o ljubezni, ki prehaja iz ene povezave v drugo, ki se spreminja.
Rez: včasih imam navado, za nekatere nadležne, strmeti v ljudi v javnem prevozu.
Nekega dne voziček z otrokom vpraša mamo, zakaj starejša ženska hodi tako počasi.
Drugič se sprašujem, ali moj dedek in jaz, ali z babico gledava isto uro z različnimi očmi.
Takrat sem se ustavil in pomislil: to mesto sem že videl, a je bilo na drugem mestu. “In si vedel, da vse stvari z imenom ne umrejo?” (Ali je bilo obratno? Zdaj se ne spomnim.)
Razpoke na asfaltu, medtem ko govorimo. Potem notranjost bara, kavni aparat, ki je potreboval vzdrževanje. Je bil čas, ko je bilo vse novo? Čas, ko so bili vsi prvi trenutki mogoči, kajne?.. Zdaj me bolj fascinirajo zadnji.
Rad ponavljam iste geste, dialoge in poti z različnimi ljudmi. Prinašam jih in najdem na istih mestih, jih vodim v podobne situacije in ustvarjam analogije med včeraj in danes. To je igra, manipulacija… Tako mora biti: zapustiti hišo ob zori in se vrniti, tudi dneve kasneje, ob sončnem zahodu. Ker so vse ciklične stvari enake.
Nedavno sem si prenesel aplikacijo za vremensko napoved. Hkrati sem kupil dežnik. Spet sem začel likati srajce. Natančno beležim stroške, ki jih naredim.
Na srečo še vedno ne morem dobiti vozovnic za vlak vnaprej… Vonj zunaj hiše, zdaj ko je pravkar deževalo, ga povezujem z vonjem, ko bo deževalo.
Staršem, ki so mi dali vse. Tisti ljubezni, ki je tako preprosta in popolna, o kateri ne pišem, ker se niti sama ne opredeljuje.
Ljubezen prehaja od matere, očeta do hčerke, sina, od vnukinje do babice, dedka in obratno. Prehaja od prijateljev do prijateljev, od ljubimcev do ljubimcev. Prehaja od tistih, ki so nas vzgajali, k tistim, ki nas bodo vzgajali, od tistih, ki so nas učili ljubiti, k tistim, ki jih bomo ljubili. In tako se nadaljuje, od osebe do osebe, dokler sinu ne povem, da je neuspeh generacije pravzaprav neuspeh očetov. Rekel bom, da neuspeh generacije ne obstaja…
Ko sem prejel ta klic, sem bil v drugem mestu (ki je zdaj moj dom), v drugem življenju (ki je zdaj moje življenje). »Moje Gorice«: Še preden sem odgovoril, sem vedel, da nikoli več ne bo isto. In čeprav sem bil pripravljen, nisem bil pripravljen na zlomljen glas na drugi strani telefona, ker sem ga slišal tako redko… »Sedaj smo malo več sami,« začne oče: »Zdaj sva malo bolj sama.«
Noni v Nonotu.
V naši družini ni nič nenavadnega, če se kdo ukvarja s pisanjem.
Zame je to običajno konjiček, včasih prava potreba: v trenutkih, ko mi glava podivja od vseh konceptov in idej, ki jih moram nemudoma preliti na papir.
Večinoma pozabim, kar sem si želel zapisati. Kaj potem ostane? Nocoj ne morem zaspati.
Čutim močan nemir … Pred nekaj urami sem se znašel na notranjem dvorišču, ki ga že leta nisem videl. Tam se za trenutek ustavim, nato pa se vrnem domov.
Končno se soočim s praznim listom. Na papir izbruhnem vtise in občutke, ki so se vame nabrali v zadnjem času, v upanju, da me bodo bralci razumeli … Včasih, ko neham misliti, sta zame kraj in čas eno in isto, hkrati.
Pisanje je utrujajoče. Občutki so tudi utrujajoči, a na drugačen način. (Odločim se, da bo besedilo dvojezično, kot moje otroštvo.)
Pisanje zahteva previdnost. Moj um pa divje tava, instinktivno: kot da je vse, kar sem doslej zapisal na papir, rezultat enega samega trenutka: tistega, ki je pravkar minil.
Je prvi dan nove jeseni, nasmehnem se mimoidočemu, ki ga verjetno nikoli več ne bom videl.
Ko pogledam nase, obožujem spremembo perspektive. Ko pomislim na najbolj intenzivne trenutke svojega življenja, pomislim na vlake, s katerimi sem se peljal, nikoli na zamujene. Končno, ko gledam, kako se Z-jeva brazgotina celi, pomislim: “To isto telo.”