Razmakni um. Meja ljubezni

avtor MARCO MARANGONE

Ljubezen je po svoji naravi vprašanje meje, prečkanja, ki vodi drugam. V tem smislu življenje na ozemlju, ki ga zaznamuje meja med državami in usedlina zgodovine, ki so jih te meje naredile spremenljive, ponuja privilegij vsakodnevne hoje po metafori ljubezni.

Izposodil si bom nekaj premislekov drugih (stari trik: citati odsevajo svetlobo njihovih avtoritativnih avtorjev), ki jih uporabljam kot prečke na lestvici prepletenih sklepov, ki vas vabim k vodenemu ogledu praznine, ki ga predlagam. Začel bi z naslednjo izjavo, vzeto iz knjige Ohrani poljub psihoanalitika Massima Recalcatija, ki razmišlja o vzrokih minljivosti ljubezeni v paru: “Ni ljubezni, ki se ne bi hranila s pomanjkanjem”, da bi ponovno poudaril nujnost ljubezni, ki ostaja v potencialu, skrita v še neizraženem, v še neodkritem, ki drugega še vedno dela skrivnostnega in predmet radovednosti.

Recalcati nato koncept ponovi z izrazom »Ljubim te, ker te pogrešam, in te ne pogrešam, ker te ljubim.« To opuščanje trditve, da imaš popolnoma (znanje) drugega, implicira odpoved varnosti, ki jo to prinaša kot obliko nadzora: Poznam te, zato si predvidljiv in zanesljiv. Ljubezen je zato razumljena kot proces, ki poteka skozi čas in v katerem se mora vsak zavezati k obnovi, da ostane dinamično živa in vitalna. Zdaj očitno spreminjamo svojo raven opazovanja.

Kot so že poudarili drugi, vključno s filozofom in psihoanalitikom Umbertom Galimbertijem, ne izražamo svojih misli z besedami, temveč sledimo obratnemu procesu, saj lahko mislimo le tisto, kar nam osebna jezikovna prtljaga omogoči v mislih vsakega izmed nas.

Če se osredotočimo na nekatere izraze, povezane z ljubeznijo, z nohtom praskamo patino navade, ki otopi njen pomen, in jih opazujemo v časovni dinamiki, lahko izvabimo nekaj zanimivih idej.

Ljubiti. Ljubiti je nedoločnik glagola, a v človeški izkušnji je ljubezen, neskončna, redko taka. Ko je izčrpana, so ljubezen solze, ki spremljajo stanje tistih, ki jih sproži ljubezenski odnos. Izkušnja zapuščenosti, ki jo je vsak človek tako strah od svojega stanja kot ranljivega mladička in popolnoma odvisnega od materinske skrbi, se ponovno pojavi, ker zahteva, da ljubezen razumemo skozi njeno izgubo.

Ljubljeni. Ljubljeni, pogosto spremlja samostalnik: ljubljeno osebo. Je pretekli deležnik, ljubezen je v že doživetem, v spominu, v že (natančno) ljubljenem. Postala je konvencija, posredovana z umom in potisnjena v album spominov.

Ljubimec. V naši kulturi je ljubimec skrivni, zunajzakonski spolni partner. Ljubimec je poleg samostalnika tudi sedanjik glagola ljubiti, ljubezen živi v sedanjosti kot vonj cveta; obratno, spomin na vonj cveta je posredovanje misli, ki vzbuja občutek, čustva in občutke, ki jih doživimo, kot ponovna uprizoritev v kostumu: od izkušnje je spomin le predstavitev.

Ljubiti drug drugega. Zdi se mi to najbolj zanimiva beseda. Refleksivni glagol (in samo Kupid ve, koliko tudi v ljubezni ni koristno reflektirati), pomeni ne le vzajemnost v množini (med partnerji, med družinskimi člani), ampak tudi ljubečo prijaznost, usmerjeno do sebe. To je nujen pogoj, ker žeje drugih ne moremo potešiti z vlivanjem iz praznega vrča, prav s poslušanjem in skrbjo zase pa se občutljivost do drugega skupaj izpopolnjuje. Refleksivno pomeni tudi povrnitev samopodobe: ko te ljubim, obožujem priložnost, ki mi jo ponujaš, da izrazim ljubezen, in lahko opazujem meje, s katerimi to lahko storim, s čimer lahko poskušam izboljšati sebe. Z ljubeznijo opazujemo krožno dinamiko, ki ljubimca ponovno postavi na površje kot tistega, ki ne porabi ljubezenske sveče, ki je neizogibno ugasnjena s časom, ampak ki zna izvesti čarobno dejanje: ustvarja gorivo, s katerim se ljubezen hrani, v krožnem procesu, ki se regenerira in posnema sonce. To je ključna točka koncepta, ki ga Recalcati izraža v frazi »(izvedeti) čudež, ki je najbolj primeren ljubezni, narediti isto novo«.

Izdaja. Med rečenjem in dejanjem je … želja, ki se obrne drugam. Ljubezen ni več dovolj nova, da bi vzbudila radovednost.

Odpuščanje. Ker sem že dovolj poudaril etimologijo besede (darilo) kot brezplačne daritve, si sposodim Recalcatijevo metaforo (naj mi Massimo odpusti to brezsramno in dolgotrajno ropanje) o Kintsugiju, starodavni japonski umetnosti, ki naredi zlomljeno vazo dragoceno tako, da po preoblikovanju znakov razpoke pobarva z zlatom. Rana, ki jo utrpišo/povzročimo, ni odstranjena s skrivanjem ali, očitno, pozabljanjem, temveč se povzdigne v nauk. Nauk je, da nihče ni neuničljiv. Razpoka, ki sledi padcu, je lekcija za oba, saj je sočutje do napak drugih po mojem mnenju eno največjih dejanj ljubezni in še toliko bolj, čim hujša je žalitev. Dejanje zdravljenja dvigne kakovost odnosa, ker nasprotuje lažji in hitrejši rešitvi zamenjave vaze namesto popravljanju. Spomni nas, da ljubezen zahteva skrb, potrpežljivost in trud. Odvrženost tistih, ki nam ne dajejo več dobrega občutka (vedeti, kako prepoznati, da nekateri odnosi morda objektivno nimajo več ničesar za dati, če so ga sploh imeli), je morda nekaj drugega kot zgolj instrumentalna uporaba drugega (ljubimec po parjenju versko požre moškega: znano je, da seks spodbuja apetit!

Prehod od ljubezni do moči drugega v ljubezen do njegove krhkosti dvigne naravo ljubezenskega odnosa med dvema osebama, če se oba iskreno trudita biti iskrena (bom iskren, to je namerno ponavljanje).

Če pa spremenimo naglas, tisti, ki zamudijo to priložnost za rast, izgubijo, zlahka potemnjeni s ponosom in jezo, ki sledita izdaji/pomanjkanju, a predvsem s starodavnimi ranami, ki nikoli niso bile zaceljene in se ponovno pojavijo v resonanci. Aldiqua dell’aldilà je izraz eshatološke ironije, ki je uporaben tudi za predstavitev gibanja ljubezni: nenehnega vdora v tisto, kar nisem. Slika gugalnice, ki stoji čez mejo, se mi prikrade: oseba se ziblje in izmenjuje svoje bitje na tej strani (posmrtnega življenja) in posmrtnega življenja (onostranstva). S prestopom v drugo raziskuješ mejo, znova in znova vstopaš vase … a bodi previden: nihanje zahteva neprekinjen sunek nog, sicer se ustavi. In prostor za gibanje.

Tako se vrnemo k pomanjkanju, k praznini kot vzvodu, okoli katerega tkamo ljubezenski odnos, da ne postane ljubeč.

V Preroku pesnik in pisatelj Khalil Gibran poudarja potrebo po prostoru, da odnos raste zdravo, in predlaga podobo dveh dreves, ki lahko rasteta naravnost in močno le zaradi prave razdalje, ki ju ločuje in preprečuje, da bi se medsebojno senčila z odvzemanjem svetlobe.

Če si še vedno prepričan, da potrebuješ partnerja, ki te bo dopolnil in zapolnil praznino tvojega obstoja, začni brati znova od začetka.

Razmaknite si misli!