KULTURA …

piše ANDREA BELLAVITE

To je najbolj izgovorjena in poslušana beseda v časovno-prostorskem koščku, ki je Gorica v tretjem desetletju tretjega tisočletja.

In to v zelo občutljivem mednarodnem trenutku. Vojna v Ukrajini, nadaljevanje genocida v Gazi, izvolitev predsednika Združenih držav Amerike Trumpa in njegov intervencionizem v mednarodno gospodarsko in politično dinamiko, odločitev Evropske unije za ponovno oboroževanje, ki je povsod v strankarskih taborih povzročila zmedo … Vse to in še veliko več je ustvarilo ozračje negotovosti in strahu, ki sili javno mnenje, celo samooklicano razsvetljeno javnost, k eni sami možni rešitvi: povečanju odstotkov proračuna, ki se namenjajo za proizvodnjo in nakup orožja. Vendar je oboroževalna tekma pripeljala svet na prag splošne katastrofe in v prejšnjih desetletjih so bila pogajanja o razgradnji arzenalov, zlasti jedrskih, sprejeta s previdnim zadovoljstvom. Vojna je poleg uničevanja tudi zanikanje kulture in zanašanje na orožje kot orodje za reševanje konfliktov ni nič drugega kot odpoved zakonu džungle, vrnitev k prazgodovinskemu pojmovanju homo sapiensa.

Da, ker je kultura izraz, ki zadeva izključno anthropos, saj jo v osnovi tvori jezik, to izjemno orodje, ki nam je omogočilo, da smo iz tega, kar je bilo individualna izkušnja milijard izmed nas, naredili univerzalno dediščino. Zahvaljujoč temu neprekinjenemu prenosu so se oblikovale družbene tradicije, sledila so znanstvena odkritja in opredeljeni so bili zakoni skupnosti. Predvsem pa se je oblikovala zavest vsakega posameznika, ki je rezultat neskončnega niza medsebojnih odnosov, srečanj in spopadov, zaradi katerih je vsak človek to, kar je, in ki mu omogoča njegovo posamezno ploščico umestiti v neizmeren mozaik človeške zgodovine.

Kultura je človeška, preden je ta slovenska, italijanska, furlanska, albanska, srbska, bosanska, afganistanska, senegalska, ruska, ukrajinska, palestinska, izraelska ali ameriška. Ne izolira skupin z zapiranjem v grobnico identitet, temveč omogoča, da posebnost postane dar, specifičnost pa splošnost. Hkrati je univerzalna in singularna, pozdravlja celoto in ceni razdrobljenost, ima neskončno in transcendentno razsežnost v okviru potrebe, da se utelesi v konkretnosti priznavanja drugega. Kultura je temelj miru v pravičnosti, saj predpostavlja svobodo, enakost in bratstvo. Presega vse oblike nacionalizma in rasizma, celo fašizma, ki ne more najti prostora v institucijah, še najmanj v obliki domnevnega varovanja spomina na ogabne zgodovinske dogodke. Vsak človek je kot subjekt njen zavestni graditelj, če se le ne pretvarja, da jo opredeljuje, zasužnjuje ali izčrpava. Raste le v pogumu brezmejnega sprejemanja, kjer je vsakdo enakopraven nosilec univerzalnega dostojanstva, tudi tisti, ki izčrpani prihajajo z balkanske poti in so ob prihodu prisiljeni prespati na naših zaledenelih trgih.

Sporočilo Nove Gorice in Gorice kot “Evropske prestolnice kulture” je izjemno in presega ozemlje, saj želi prispevati k ozaveščanju o tem, kaj danes v Evropi in po svetu pomeni biti “homo”. Na tisoče pobud – konference, umetniške razstave, koncerti, gledališča – bo pritegnilo raznoliko občinstvo iz različnih narodov. Kaj bodo obiskovalci odnesli domov? Morda gotovost, da bo na planetu mir le, če bodo odpravljene vse meje, internacionalizem kulture pa bo določal in ne bo odvisen od internacionalizma trgov. Morda “basaglievsko” zavedanje, da je prva naloga vsakega posameznika, da je pozoren na potrebe drugega. Morda prepričanje, da mora zakon daru prevladati nad zakonom posedovanja in da je družba, v kateri “vsakemu po njegovih potrebah, od vsakega po njegovih možnostih”, dosegljiva. Evropsko priznanje je podeljeno vsakemu državljanu, ki je poklican, da postane pristen protagonist in pokaže, kako je mogoč čudež človeške skupnosti, ki temelji na praznovanju in spoštovanju različnosti vsakega posameznika. Evropska prestolnica kulture ne more ne biti tudi Evropska prestolnica gostoljubnosti in miru.

Obnovitev Isonza Soča po intuiciji Daria Stasija in njegovih sodelavcev želi zagotoviti izjemno orodje, ki ga je z delom italijansko-slovenske uredniške ekipe zgradila za spodbujanje rasti te bistveno človeške kulture, začenši z Novo Gorico in Gorico, da bi dosegla vse kotičke sveta s povabilom k medsebojnemu spoštovanju, k odkrivanju lepote drugačnosti, k spoznavanju osnovne resnice: le Kultura mora biti temelj vsakega političnega, gospodarskega in družbenega delovanja.