MINLJIVI POPOTNIKI

piše KATARINA VISINTIN

Sprašujem se, kaj vsega je zmožen človek. Izumil je kolo, tiskarski stroj, avtomobil, letalo, računalnik, telefon in še toliko drugih stvari, ki so v temeljih spremenile potek zgodovine. Postavil je veličastne palače, visoke nebotičnike, zgradil mostove, katedrale, mošeje in templje. Skomponiral je večne simfonije, izpeljal je raziskave, napisal romane, drame, pesniška in filozofska dela. Znanje je skozi leta ohranil v enciklopedijah, ga nadgradil ter ga širil od enega konca sveta do drugega. Naslikal je platna, kapele in cele dvorane, ki so ujele čas in ga za vedno zaustavile. Razvil je številna področja znanja, od znanosti in medicine do humanistike, ter s tem pomembno prispeval k napredku človeštva. Naučil se je jezike, tudi sosedove, da bi se z njimi lahko sporazumeval. Krepil je odnose, kljub najrazličnejšim težavam, ki so se pojavljale znova in znova. Naučil se je odpustiti in začeti novo poglavje.

Sprašujem se, kaj  še vsega je zmožen človek. Dosegel je stvari, ki si jih predniki ne bi niti predstavljali. Zdi se nepremagljiv, ko poseže v naravo, ko gradi, kar si čez noč zamisli, ko uniči vse, kar bi mu lahko bilo ovira, ko vire izkorišča, kot da so neizčrpni. In počuti se, kot da je na tem svetu najmočnejši. Edini in sam vladar. Da mu nič in nihče ne more stati na poti. Postal je pohlepen po moči, denarju, prostoru, vplivu. Sebično gleda nase in na svoje koristi. Prepira se za košček zemlje, gradi zidove, besede uporablja kot orožje. Odnosi mu polzijo med prsti, ob tuji stiski se obrne stran, hiti mimo prezrtih in ranjenih.

In v tej moči, ki se zdi, da nima meja, je pozabil, da je le človek in da je minljiv.

Živi, kot da je večen, kot da ima Zemlja neskončno potrpljenje, kot da lahko za sabo pušča smeti in ruševine. Gradi nakupovalna središča, industrijske cone, letovišča na zadnjih neokrnjenih obalah, ceste skozi naravne habitate, nova mesta na izpraznjenih zemljiščih. Kot da ima zaslužek večji pomen kot življenje, kot narava in kot človek sam. Žene ga neustavljiva želja po napredku, kjer vsak izum odpira vrata k naslednjemu, vsak preboj razkriva nov cilj. Človekova moč je narasla, a vzporedno z njo je narasla tudi slepota. Želja po še večji moči, neomejeni, brezobzirni, pohlepni, brez zavesti o mejah.

Kako majhni smo. In kako prevzetni. Pozabili smo, da nismo lastniki tega sveta. Da smo ga podedovali in da ga dolgujemo naprej. Pozabili smo, da bo za nami nekdo drug, ki bo imel pravico do dostojnega življenja, enako kot mi. Pozabili smo, kaj je v življenju resnično pomembno: ne denar, ne moč, ampak odnosi. Pozabili smo na spoštovanje do narave in sočutnost do sočloveka. Pozabili smo ustaviti korak in preprosto biti. Pozabili smo, da nas noben uspeh ne more pogreti tako kot iskren objem in da nobena zgrajena palača ne more nadomestiti doma, kjer smo zares sprejeti. Pozabili smo na hvaležnost za majhne stvari, za čas, ki nam je odmerjen, za roko, ki nas podpre, ko nam zmanjka moči. V vsem tem neskončnem hlastanju, v slepi želji, da bi vsemu vladali in vse imeli, smo spregledali tisto najbolj osnovno resnico. Pozabili smo, da smo na Zemlji le minljivi popotniki.