MOJA BOSNA DANES

avtorica ENISA BUKVIĆ

Ko je bila Jugoslavija uničena, sem spoznala, da je bila s tem dramatičnim dejanjem izbrisana tudi moja identiteta. Ko sem živela v Italiji, sem se zunaj svoje države počutila veliko bolj jugoslovansko. Boleče sem doživljala tragične trenutke in na srečo sem ugotovila, da mi je pisanje pomagalo, da sem se počutila bolje. Leta 2008 se je rodila moja prva knjiga “Naše potovanje”, skozi katero sem si povrnila novo identiteto.

Po dolgem in trdem delu sem lahko opravil svoj analitični proces in razumel, da so temelji moje identitete sestavljeni iz elementov, ki izhajajo tako iz muslimanske kot katoliške in pravoslavne kulture, saj imam sorodnike teh religij ter sem odraščal in živel v kulturno mešanem okolju. Lahko se opredelim kot Bosanka z lastno multikulturno identiteto, ki je prav tako prevzela številne vplive italijanske kulture, s katero sem navezan. Pisanje knjig in člankov mi je pomagalo bolje razumeti ta proces.

Vedno me je gnala želja, da naredim nekaj pozitivnega za svojo državo in svoj narod. Pomagal sem beguncem iz Bosne in Hercegovine ter drugih območij nekdanje Jugoslavije, ki so prispeli v Italijo. Tudi med konfliktom sem se vrnil domov iz Italije skupaj s predstavniki italijanskih nevladnih organizacij za razvoj projektov; kasneje smo pridobili sredstva in jih uspešno uresničili v Gornjem Rahiću, Maoči, Gradačcu, Gračanici in Tuzli ter kasneje v Vzhodnem Doboju in Brčku. Organiziral sem tudi mednarodne konference in kulturne pobude, osredotočene na Balkan v Italiji, s posebnim poudarkom na Bosni in Hercegovini.

Nekje vmes, po tridesetih letih življenja v Italiji, sem se odločil vrniti v Bosno in Hercegovino, da prenesem svoje znanje in izkušnje ter še dodatno okrepim vez med svojo državo in Italijo. Večinoma sem delal na področju kulture in mednarodnega sodelovanja. Od začetka sem naletel na ovire, saj je bil multikulturalizem vedno v središču mojih idej in projektov. Poskušal sem slediti svoji poti in premagati vse težave; Nisem vedno uspel in včasih sem zaradi pogostih negativnih izkušenj izgubil optimizem.

Nacionalizem je globoko zlo; v resnici gre za sovraštvo, ki se kaže do drugih, do tistih, ki so drugačni. V Bosni in Hercegovini so nacionalisti uspeli preoblikovati kulturno bogato družbo v sistem, ki temelji na tako imenovanih “sestavnih narodih” — Srbih, Hrvatih in kasneje Bošnjakih — razkol, ki ga je kasneje kristaliziral (zapečatil) Daytonski sporazum. Razdelili so nas, da bi politiki lažje manipulirali z našimi razlikami, čeprav je bila raznolikost tukaj skoraj vedno norma. Obsežna propaganda je igrala ključno vlogo, saj je politikom omogočila, da so te delitve učinkovito izkoriščali med konfliktom, v obdobju po tem in v več kot tridesetih letih po tem; posledično je to zlo — nacionalizem — postalo vodilo njihovih dejanj. Je volilno leto in propagandna retorika je razširjena: vse v imenu iste, staromodne strategije »deli in vladaj«.

Na žalost je veliko ljudi v Bosni in Hercegovini zaslepljenih z nacionalizmom in ne razumejo, da politiki uničujejo državo – jo plenijo, prodajajo vire in spodbujajo razširjeno korupcijo – hkrati pa nenehno spodkopavajo multikulturalizem, kar je ostalo od industrijskega sektorja in kmetijstva. Prebivalstvo se iz leta v leto zmanjšuje, saj se stara in izginja, medtem ko mladi migrirajo v tujino. Danes več kot 60 % prebivalstva živi zunaj meja Bosne in Hercegovine.

V kontekstu tragične in temačne realnosti Bosne in Hercegovine se je diaspora izkazala za ključen vir za domovino. Njeni člani finančno podpirajo družinske člane in vlagajo del svojih prihrankov, s čimer ohranjajo – in celo bogatijo – svojo multikulturno identiteto; postajajo pravi kozmopoliti, ki se poročajo z ljudmi iz različnih držav, v katerih živijo, razpršenimi po vsem svetu. Hkrati ohranjajo in negujejo svoj jezik in kulturo. To je bilo še posebej očitno na letošnjem svetovnem prvenstvu, saj je večina igralcev bosanske reprezentance prihajala iz diaspore. Podobno je velik delež navijačev, ki spremljajo ekipo, pripadal diaspori, zlasti tistim, ki živijo v Združenih državah. Pred in po tekmah so postregli bosansko kavo, pripravljeno v Guinnessovem rekordnem “džezvi” (tradicionalnem aparatu za kavo); predmet je potoval iz Visoka v St. Louis v ZDA, kjer so “Zmaji – Zmajevi” odigrali zadnjo prijateljsko tekmo pred začetkom svetovnega prvenstva.

Ta impresiven artefakt je bil izdelan junija 2024; visok je 124 centimetrov, širok 95 centimetrov in ima kapaciteto, ki lahko postreže do 8.000 skodelic kave. “Džezva” je spremljala bosansko reprezentanco na vseh tekmah svetovnega prvenstva. Med tekmami so navijači peli tradicionalne bosanske pesmi “sevdalinke”, združeni v podporo ekipi in brez kakršnekoli nacionalistične retorike.

Pozitivno vzdušje med tekmami mi je povrnilo optimizem; Zato bom nadaljeval svojo zavezanost s pisanjem in objavljanjem knjig in člankov, pogosto izpostavljajoč našo multikulturnost, ki predstavlja naše najdragocenejše bogastvo. Prav tako bom še naprej spodbujal vezi med Italijo in Bosno – pa tudi z našo diasporo – preko kulture in mednarodnega sodelovanja.

Življenjepis

Enisa Bukvić se je rodila v Bijelem polju (nekdanja Jugoslavija). Od drugega leta je živela v Brčku, kjer je obiskovala osnovno in srednjo šolo. Diplomirala je na Kmetijski fakulteti v Sarajevu in zaključila podiplomski študij živilske znanosti na Univerzi “La Sapienza” v Rimu.
Po diplomi je delala v jugoslovanski in italijanski prehrambeni industriji. Njene delovne izkušnje v Italiji so povezane z raziskavami, usposabljanjem in mednarodnim sodelovanjem z nevladnimi in mednarodnimi organizacijami. Zelo je dejavna pri delu z bosansko-hercegovinsko diasporo, tako prek pobud v Italiji kot po svetu. Piše in izdaja knjige v italijanščini in bosanščini. Od leta 1987 živi v Rimu. Veliko časa preživi v Mostarju.
Je članica Bosanskega združenja pisateljev, prevajalcev in knjižničark Skandinavije. Bila je ena od organizatork prvega literarnega festivala “Ženska s knjigo” in prva predsednica Združenja ženskih pisateljic in ljubiteljic umetnosti “Ženska s knjigo” s sedežem v Mostarju (Bosna in Hercegovina).
Prejel je nagrado Radijske zveze Bosne in Hercegovine za negovanje literarnega in pesniškega izraza ter kakovosti bosanske poezije ter za njeno promocijo zunaj Bosne in Hercegovine.
Objavil je 4 knjige v italijanščini in 5 v bosanščini.
Njegova proza in pesmi so prisotne v več bosanskih antologijah in nekaterih italijanskih.