NEANDERTALSKA PIŠČAL Z DIVJIH BAB V NOVO GORICO

piše ELIO CANDUSSI

V soboto, 8. februarja, so se zahvaljujoč Boštjanu Gombaču številni Italijani, pa tudi prav toliko Slovencev, zbrali na Trgu Kardelja, ob občinski stavbi v Novi Gorici, in tam spoznali neandertalsko piščal, odkrito v jami z imenom “Divje babe”.

Boštjan je slovenski multiinštrumentalist in je z uporabo popolne reprodukcije izvirne piščali zaigral na to glasbilo, ki velja za najstarejše na svetu, da bi počastil naziv Evropska prestolnica kulture, ki sta ga pridobili Nova Gorica in Gorica.

Mene osebno ta piščal ni presenetila, saj sem zanjo izvedel že aprila 2011, ko so se znanstveniki še vedno spraševali o njenem izvoru, in sicer na vodenem izletu, ki ga je pripravil prijatelj Oscar in organizirala skupina CAI Gorizia, Gruppo Seniores “Slow trekking”. Povzetek o tem odkritju je bil objavljen v 95. številki revije Isonzo-Soča.

Cilj izleta CAI je bila planota Šebrelje, v občini Cerkno. Ko smo prispeli do cerkvice, posvečene Sv. Ivanu / Sv. Janezu Krstniku, smo počakali na prihod skrbnika jame, ki leži nekoliko nižje. Jama je bila seveda zaklenjena, bilo je le nekaj opisnih tabel, jasno pa so bili vidni sledovi arheoloških izkopavanj in raziskav.

Na enem od tabel smo prebrali, da je jama Divje babe, ki se nahaja na nadmorski višini 450 metrov, eno najpomembnejših arheoloških najdišč na svetu, saj vsebuje kosti 58 živalskih vrst (večinoma pripisanih jamskemu medvedu – Ursus spelaeus) ter kamnita in kostena orodja iz različnih zgodovinskih obdobij. Gre za paleolitsko najdišče, ki ga od leta 1980 raziskuje Inštitut za arheologijo iz Ljubljane.

V notranjosti jame, po prehodu skozi rov, v katerem so viseli netopirji, se je odprl ogromen nanos zemeljskih plasti, ki je bil verjetno posledica več zrušitev. Bil je deloma izkopan, iz zemlje so na več mestih štrlele velike medvedje kosti, po besedah vodiča pa naj bi jih bilo pod zemljo še več sto. Prizor je bil osupljiv.

Na tabli smo nazadnje prebrali, da je bila jama leta 2005 končno odprta za javnost.

V letih pred tem je ekipa arheologa Ivana Turka v tej jami med ostanki kurišča odkrila posebno kost, izjemno pomembno najdbo, predmet, ki bi lahko popolnoma spremenil podobo neandertalca. Kost je bila tako poškodovana, da sprva ni bila prepoznana kot piščal, temveč je delovala kot kos stegnenice, dolg približno 12 cm, z majhnimi luknjicami.

Da bi bolje razumeli razprave, ki jih je sprožilo to slovensko glasbilo, ga moramo najprej umestiti v okolje, v katerem je bilo odkrito. Jama Divje babe je bila v zgornjem pleistocenu (pribl. 127.000 – 11.700 let nazaj) predvsem prebivališče jamskih medvedov, v njej pa so zatočišče iskali tudi rjavi medvedi, jamski levi, lisice, leopardi in risi.

Poleg tega so več kot 700 kamnitih artefaktov, 14 kosti in približno dvajset kurišč, najdenih v jami, pričali o prisotnosti hominidov – od neandertalca do homo sapiensa.

Hitro se je izkazalo, da gre za kos stegnenice ali golenice mladega medveda, star približno 46.000 let, torej iz obdobja proti koncu neandertalske dobe, ko se homo sapiens še ni pojavil.

Zadeva je postajala vse bolj zanimiva, saj se je kmalu porodila ideja, da bi lahko šlo za piščal – in v tem primeru bi bila to najstarejša piščal na svetu. A znanstveniki so bili zadržani pri priznavanju, da gre za glasbilo, saj luknje niso bile podobne tistim, ki jih poznamo pri glasbilih iz mlajšega paleolitika.

Kaj pa te luknje torej? Ni bilo vidnih znakov obdelave, zato bi lahko bile posledica naravnih procesov. In še ena težava: tudi če bi domnevali, da so luknje delo človeka, je datacija kazala na čas, ko v Evropi še ni bilo homo sapiensa. In neandertalec, ki izdeluje in igra piščal? To ni ustrezalo desetletja zakoreninjeni predstavi v akademskih krogih in širše.

Torej – je šlo zgolj za medvedjo kost, oglodano od divjih živali ali poškodovano zaradi bakterij? Ugotovljeno je bilo, da so bile luknje posledica mehanskega pritiska od zunaj. Tako je odpadla hipoteza kemičnih poškodb zaradi bakterij. Ostalo je še vprašanje, ali bi jih lahko povzročile divje živali.

A ugriz paleolitske živali bi kost brez dvoma zlomil in zato ne bi mogel ustvariti tako natančnih in poravnanih lukenj. Odpadla je torej tudi ta možnost.

Končno rešitev dileme je prinesel eksperiment arheologa Giuliana Bastianija, ki je v laboratoriju z orodji iz tistega časa reproduciral izdelavo lukenj in dosegel enake rezultate. Zadnja potrditev je prišla z dodatno analizo z računalniško tomografijo (CT), ki je potrdila, da so bile luknje izdelane človeško.

Zato skorajda ni več dvoma: gre za piščal, ki jo je izdelal posameznik iz vrste homo neanderthalensis.

Poleg nedvomne tehnične spretnosti se nam neandertalec zdaj kaže kot občutljivo bitje, ljubitelj glasbe in torej zmožen abstraktnega mišljenja – saj kaj je bolj abstraktnega od glasbe?

Za konec: nove datacije piščali iz Divjih bab so določile njeno starost na med 50.000 in 60.000 let.

Trenutno je to edino glasbilo, pripisano neandertalcu, a raziskave o tehničnih zmožnostih te piščali znanstvenike še naprej očarajo – in zagotovo se bodo nadaljevale. Kaj bi torej lahko bilo primernejše za praznovanje obnovljenega sodelovanja med Novo Gorico in Gorico kot Evropsko prestolnico kulture, kot zvok glasbila, pripisanega našemu skupnemu predniku?