STARODAVNE SLOVENSKE PUSTNE TRADICIJE OB REKI SOČI
piše SARA TERPIN
Pust je priljubljen praznik med Slovenci in še posebej v krajih, ki so nekoliko bolj izolirani ali povezani s podeželskim življenjem, še vedno ohranja oprijemljive sledi davne preteklosti, sestavljene iz obredov in simbolov, ki jih niti krščanstvo ni moglo izbrisati.
Daleč od mest, v majhnih vaseh izpraznjenih zaradi odseljevanja, je pust dolgo pričakovan trenutek, v katerem skupnost oživi, ljudje se zberejo, prinašajo glasbo in barve med polprazne hiše.
Tako v majhnih vaseh okoli Liga vsako leto v pustnem obdobju oživi starodavna tradicija: “Liški pustje”. Pomen tega tradicionalnega festivala in ročno izdelanih mask, ki so njegovi protagonisti, je leta 2020 zapečatilo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, ki je Liške pustje uvrstilo v Nacionalni register nesnovne kulturne dediščine.
To je starodavni običaj, ki je bil po prvi svetovni vojni opuščen in je bil v nevarnosti izumrtja brez sledu. Pred pozabo jo je rešil pisatelj, slikar in etnografski navdušenec Pavel Medvešček, ki je skupaj z Brankom Žnidarčičem, spretnim obrtnikom iz Kanala, rekonstruiral starodavne maske. Te so zelo posebne v panorami tradicionalnih slovenskih mask, običajno izrezljanih v lesu: tiste na Liškem pustju so pravzaprav iz pločevine (nekoč bakra, danes aluminija).
Skupina Liških pustov je zelo raznolika in jo sestavlja veliko likov, vsak s svojo vlogo. Tako kot druge tradicionalne slovenske maske so tudi Liški pustje razdeljeni v dve podskupini: »Ta grdi« in »Ta lepi«. Samo »lepi« (katere predstavlja zakonski par, zdravnik in stražar) imajo privilegij, da lahko vstopijo v hiše, kjer ob zvoku harmonike izvedejo ugoden ples.
A najstarejši izvor so maske »grdov«: v njih namreč najdemo tipične elemente, ki zaznamujejo tudi maske drugih slovenskih regij in, v širšem okviru, vse Srednje Evrope. Njihova noša je narejena iz ovčje kože ali drugih naravnih materialov, kot je luščenje apnenega lubja (drevo, ki velja za sveto). Na glavi imajo rogove ali veje dreves, v rokah pa lesene palice ali nogavice, polne pepela, s katerimi udarjajo fante in dekleta.
Pustje so tudi del skupine »grdih«, za katere so značilni tudi elementi, ki jih najdemo v drugih tradicionalnih slovenskih maskah: pisani trakovi, ki sestavljajo nošo, kravji zvonci, vezani v pasu, in pokrivalo iz ovčje kože z nanesenimi rogovi. Pustje hodijo po vaseh »oboroženi« z dolgimi kleščami, s katerimi uživajo v ujetju deklet in otrok.
Klešče in noše iz pisanih tkanin so značilne tudi za Pustarje, tradicionalne maske vasi okoli Grgarskih Raven in Bate, med Sveto Goro in Banjšično planoto.
Pustarji se odlikujejo po posebnem pokrivalu, resničnem simbolu skupine, ki ga sestavljajo štirje loki in zvon na vrhu. Tečejo po vasi, da bi napovedali konec zime in prihod pomladi, izkoristijo pa tudi priložnost za potegavščine in da ujamejo dekleta in otroke s svojimi dolgimi kleščami. V skupini je tudi Klobasonar (dobesedno »mož s klobasami«), ki s svojim pomočnikom hodi od hiše do hiše, v spremstvu pesmi in plesov, da bi zbral darila, predvsem jajca, klobase in druga živila. Ta darila bodo nato uporabljena za pripravo skupinske večerje ob koncu dneva.
»Klobasni mož« ali »poberin«, tisti, ki zbira darila, je bistvena figura vsake tradicionalne maskirane skupine. Z imenom Klabason ga najdemo tudi med značilnimi maskami Kala nad Kanalom, tradicijo, ki je bila opuščena v 50-ih letih prejšnjega stoletja in pred kratkim oživljena zahvaljujoč prizadevanjem lokalne folklorne skupine. Tudi v tem primeru so bile raziskave Pavla Medveščka in nasveti obrtnikov Branka Žnidarčiča in Franca Jerončiča temeljnega pomena za rekonstrukcijo mask. Skice za kostume je na podlagi teh študij pripravila oblikovalka Elza Pavšič, ki je po tradicionalni metodi ročno izdelala tudi maske papir-maše.
Skupino mask Kal nad Kanalom sestavljajo različni liki, ki predstavljajo družbene sloje (kmetje, mestni prebivalci, zdravniki, berači …), pa tudi starejše figure s simbolnim pomenom, kot sta zakonski par (simbol plodnosti) in Cundrin, ki s svojim videzom spominja na videz duha in predstavlja duh prednikov. Procesijo vodita Pust in Pustovka, znana tudi kot “ta stari” ali “ta grdi”. Oba sta zastrašujoča, še posebej Pust s kožnato obleko, masko z rogovi, kravjimi zvonci okoli pasu in nogavico, polno pepela, ki visi na palici. Zelo posebna je maska, imenovana “Pu ‘n pu” ali “Ne tič ne miš”, pol moški in pol ženska, z dvema glavama, izklesanima v lesu, medtem ko nosilec skriva obraz pod sitom.
Po racijah pustnih dni je Pepelnična sreda v vseh slovenskih tradicijah posvečena »pustnemu sojenju«, nekakšnemu grešnemu kozlu, ki je spoznan za krivega vsega zla in ki bo kot tak usmrčen na grdeli, da bi se leto kasneje »ponovno rodil« in oživil šale pustnega obrnjenega sveta, ampak tudi starodavni spravni obredi, ki so skriti pod veselo površino te ljubljene tradicije.