ALI JE SOLKANSKI KAMNITI MOST TUDI KULTURNA VREDNOTA?
piše GORAZD HUMAR
Solkanski železniški kamniti most čez Sočo zgrajen leta 1906 ni katerikoli most. Je most z največjim kamnitim lokom med vsemi mostovi na svetu. Njegov lok meri v razponu celih 85 m in ta svetovni rekord Solkanski most vse od svojega nastanka drži vse do današnjih dni in praktično ni več verjetno, da bi bil ta rekord kdaj presežen. Most z največjim lokom na svetu je v Republiki Sloveniji od leta 1985 naprej kategoriziran kot spomenik lokalnega pomena in naziva spomenika državnega pomena žal še ni deležen. Čudno? In ali se ob tem ne poraja vrsta vprašanj o našem odnosu do Solkanskega mostu?
Solkanski most je predvsem prvokategorna tehnična znamenitost, hkrati pa je tudi izjemna kulturna znamenitost, kar nam je žal manj znano in je za takšno trditev potrebno malo bolj poglobljeno poznavanje mostu samega in to je namen tega prispevka. Slava o Solkanskem mostu ni bila raznešena po svetu na način kot bi si to sam most zaslužil.
Zgradili so ga Avstrijci leta 1906 in leta 1916 med 6. soško bitko so njegov lok razstrelili prav avstrijski inženirci. Leta 1927 so italijanske državne železnice ponovno zgradile lok mostu v kamnu, vendar je po letu 1947 po priključitvi Primorske k Jugoslaviji most ostal v Jugoslaviji, danes pa se nahaja v Sloveniji. Ne lastijo si ga več tako niti Avstrijci niti Italijani, oboji so kar nekako pozabili nanj in nikjer v strokovni literaturi v obeh državah ni več mogoče zaslediti kaj prida zapisov o tej znamenitosti, kaj šele, da bi ta most omenjal kdo kot dediščino ene ali druge današnje države Avstrije ali Italije. Ostal je naš, ob tem pa se morda upravičeno vprašamo ali je tako zelo naš. Nekako ne znamo z njim nič kaj posebnega početi ali ga predstavljati kot izjemno svetovno znamenitost, ki bi Goriško postavila v žarišče zanimanja svetovne javnosti, kot se to dogaja na primer z Eifflovim stolpom v Parizu. Po mojem mnenju in na podlagi poglobljenega strokovnega poznavanja značilnosti obeh navedenih gradenj ima Solkanski most vgrajenega vsaj toliko inženirskega znanja ali celo več kot ga ima že omenjeni Eifflov stolp v Parizu. Pa to sploh vemo in ali ima to za nas sploh kakšno težo? Niti ne kaže, da je temu tako.
Ko so decembra 2024 ob otvoritvi prenovljene notredamske cerkve v Parizu v neposrednem televizijskem prenosu za javnost prikazali njeno obnovljeno notranjost, je kamera večkrat pokazala hkrati tudi posnetke druge svetovne znamenitosti v Parizu, to je Eifflov stolp, ki je ob tej priložnosti dobil novo barvno in slavnostno podobo kot nedvoumna in dodatna razpoznavna ikona Pariza. V isti televizijski oddaji so Francozi uspešno združili podobo obeh znamenitosti, ki sta zagotovo dobro poznani po celotni zemeljski obli.
Ob tem se mi poraja seveda vprašanje ali bi lahko ob slavnostni otvoritvi Evropske prestolnice kulture v Novi Gorici hkrati v Solkanu slavnostno osvetlili Solkanski most, ki je edino čudo svetovnih dimenzij na Goriškem. In bi mu lahko tudi drugače posvetili precej več pozornosti. Dobremu poznavalcu Goriške je malo težko zaobiti Solkanski most.
In v čem bi lahko iskali kulturne vrednote Solkanskega mostu? Odgovorov je več in se tako rekoč ponujajo sami z vsaj malo bolj poglobljenim pogledom na most in z morda dovolj dobrim vsaj enciklopedičnim poznavanjem njegove zgodovine, posebej pa še njegove zgradbe.
Most je vsekakor neizpodbitna ikona Solkana, brez katere si tega kraja ob Soči skorajda ne moremo predstavljati več. Povrh vsega nosi že od časa, ko je bil zgrajen ime po Solkanu. Ja, tako so ga poimenovali že avstrijski graditelji na načrtih za gradnjo mostu. Je torej najprej solkanska, šele nato goriška in zatem slovenska znamenitost. Dejansko je most vse to hkrati in še več od tega. Je istočasno žlahtna univerzalna tehnična in kulturna dobrina, ki si jo lahko lasti celotna svetovna civilizacija. Zakaj? Zato ker so v Solkanskem mostu čez Sočo združena mnoga znanja o umetnosti gradnje kamnitih mostov, ki jih je človeštvo postopno razvijalo skozi tisočletja. In ta znanja so združeno kulminirala prav v projektu in v načinu gradnje tega mostu. Paradoks zgodbe o postavitvi solkanskega železniškega mostu je v tem, da je takoj po letu 1906 človek v glavnem gradil samo še armiranobetonske (ločne) mostove in kamen je kot gradbeni material pri gradnji velikih mostov po več tisočletjih na hitro odkorakal v zgodovino in prepustil mesto vse cenejšemu in uporabnejšemu betonu.
In v čem se kaže ta multikulturnost Solkanskega mostu? Izgradili so ga Avstrijci z znanjem lastnih inženirjev, ki so bili takrat med vodilnimi graditelji mostov v Evropi in tudi na svetu. Ne glede na to so se avstrijski inženirji pri načinu vgrajevanja kamnitih blokov v lok mostu poslužili načina, ki so ga pri gradnji velikih kamnitih mostov razvili francoski inženirji. To je bil način enakomernega in hkratnega nanašanja kamnitih blokov v na več medsebojno ločenih delih loka, s čimer so uravnotežili nanašanje obtežb na podporni oder.
Pri načrtovanju in gradnji je bilo v primeru Solkanskega mostu torej združeno najboljše inženirsko znanje o gradnji mostov iz začetka 20. stoletja. Pri sami gradnji mostu je sodelovala pisana množica narodov takratne Avstro – ogrske. Med delavci je bilo mogoče poleg Avstrijcev najti tudi Italijane, Čehe, pa tudi Slovence, v glavnem domačine iz Solkana. Kamen za gradnjo mostu je prišel iz Nabrežine, kjer je v kamnolomih poleg ostalih delavcev, večinoma Italijanov, delalo tudi veliko Slovencev. Težko je danes odmeriti delež udeležbe posameznih narodov pri gradnji Solkanskega mostu. Vsaka nacija si ga zato lahko tudi na nek način delno lasti.
Kar je manj znano dejstvo je to, da je imel most zgrajen leta 1906 edini med mostovi na avstrijskih železnicah ograjo izdelano v secesijskem arhitektonskem slogu značilnem predvsem v stavbni arhitekturi iz začetka 20. stoletja. Načrt te ograje je nastal v ateljeju znamenitega arhitekta Otta Wagnerja (sl. 3), očeta dunajske secesije. Most je namreč krasila čudovita litoželezna masivna ograja z vzorci stiliziranih vencev, ki jih je secesijska arhitektura rada uporabljala. Zanimivo so bili v secesijskem slogu oblikovani tudi vsi štirje glavni zidani stebrički te ograje nad najvišjima stebroma mostu, kjer se je začenjal lok mostu. Taka ograja je Solkanskemu mostu dajala poseben status edinstvenosti, ki ga ni imel nobeden od avstrijskih železniških mostov. Most je bil na ta način s secesijskimi venci na ograji posvečen takratnemu cesarju Francu Jožefu I.. Enak tip secesijske ograje stoji danes le še na Dunaju na odseku mestne železnice Donaukanallinie, ki ga je projektiral sodelavec Otta Wagnerja slovenski arhitekt Jože Plečnik. Dokazano je tudi, da je Jože Plečnik tako ograjo uporabljal v načrtih železniških postaj te dunajske mestne proge.
Ograja je bila med porušitvijo glavnega loka mostu leta 1916 povsem uničena in zanjo skoraj niti vedeli ne bi, če ne bi nekaj ostankov te edinstvene litoželezne ograje potapljačem uspelo leta 1999 prinesti iz globin Soče v obsežni potapljaški akciji. Danes so najdeni ostanki te ograje razstavljeni v Goriškem muzeju (sl. 4).
Po prvi svetovni vojni je Bohinjska železniška proga od Podbrda navzdol na osnovi rapalske pogodbe po letu 1920 prešla pod upravo italijanskih državnih železnic. In Solkanskemu mostu je bil dodan italijanski pečat, ki se je najbolj izrazil pri gradnji novega in na srečo ponovno kamnitega loka mostu. Taka odločitev italijanskih upravljalcev železnic je bila gledano z današnjega zornega kota nekoliko nenavadna in anahronistična, saj se je v tem času masivne mostove gradilo izključno le iz betona ali armiranega betona. Je pa treba italijanskim graditeljem odkrito priznati, da so svojo nalogo izpeljali v tehničnem in arhitektonskem pogledu zares odlično. Sam lok so v primerjavi s prvotnim avstrijskim lokom nekoliko stanjšali, kar je pripomoglo k elegantnejšemu videzu loka, nad lok pa so na vsaki strani zgradili le po štiri odprtine namesto prejšnjih pet. Še največja razlika pa je nastala, če primerjamo nekdanji avstrijski lok in sedanji italijanski lok, pri oblikovanju vidnih kamnov na fasadi loka in dela mostu nad lokom. Vsak kamen na tem predelu mostu so oblikovali izrazito reliefno na način, da so bili robovi vseh kamnov izklesani povsem gladko v širini 3 do 4 cm. S takim načinom obdelane kamne so vgrajevali le v glavni lok in v nosilne loke odprtin nad njim. S tako oblikovanimi kamni so vizuelno poudarili ključne nosilne elemente mostu, ki so postali bolj vidni in so se že po izgledu ločili od ostalih fasadnih kamnov, ki so bili povsem gladko izdelani. Skoraj identična tehnika obdelave kamnov je bila prvič uporabljena pri gradnji zgornjega dela mostu Rialto v Benetkah leta 1591 (sl. 5). Na ta način lahko ugotovimo, da je bil vzorec oblikovanja ločnih odprtin na mostu Rialto uspešno prenesen na Solkanski most, kjer se je na prvi pogled neprisiljeno, a uspešno zlil v celotno podobo novega mostu nad Sočo. Z reliefno oblikovanimi kamni so tako bili izraziteje poudarjeni ključni nosilni elementi mostu, kar je pripomoglo k večji strukturiranosti izgleda mostne konstrukcije. Solkanskemu mostu je bil na ta način dodan za nepoznavalca ne takoj povsem razpoznaven beneški pridih. Tak arhitektonski prijem je zagotovo pripomogel k prijetnejšemu in izrazitejšemu videzu celotne mostne konstrukcije nad nosilnim lokom (sl. 6).
Tudi med obnovo mostu med leti 1925 in 1927 se je na gradbišču zvrstila množica delavcev iz različnih koncev Italije, kot tudi iz iz širšega goriškega prostora, pa tudi domačinov iz Solkana na mostu ni manjkalo. Najbolj je pri tem izstopala skupina 16 izkušenih tesarjev iz doline Cadore, ki je v dobrih dveh mesecih in pol postavila leseni podporni oder za gradnjo novega kamnitega loka.
Med obnovo mostu je bilo potrebno iz dna reke Soče odstraniti ostanke prejšnjega loka, ki je bil leta 1916 porušen. Ogromna količina na dnu Soče nakopičenega kamna je namreč močno ovirala vodni tok in gladina Soče je bila pod mostom posledično močno povišana. Italijanske železnice so zato razpisale javni natečaj za odstranitev ostankov prejšnjega mostu, na katerega se je javilo več goriških kamnosekov, ki so potrebovali kamen kot surovino za svoje izdelke. Več kot dva tisoč kubičnih metrov prvovrstnega nabrežinskega apnenca je tako bilo odstranjenih iz korita Soče. Kamnoseki pa so kamen uporabili predvsem za izdelavo nagrobnih spomenikov, največ na goriškem pokopališču, ki leži tik pred goriškim letališčem v smeri proti Mirnu. Tako se je del mostu preselil tudi na to pokopališče. Solkan in Gorica sta tako povezana tudi po tej poti.
Gorica, Nova Gorica in Solkan so prav tako povezani z dejavnostjo in dediščino, ki jo je temu prostoru zapustil goriški gradbeni podjetnik Edoardo Mattiroli. Rodil se je leta 1880 pri kraju Como in že mlad je pričel z lastno gradbeno dejavnostjo. Tako naj bi že leta 1904 sodeloval z avstrijskim gradbenim podjetjem Redlich und Berger, ki je gradilo Solkanski most. Po letu 1920 je močno povečal svoje gradbeno podjetje v Gorici in kmalu zatem vodil tako obnovo med prvo svetovno vojno skoraj povsem porušenega samostana Kostanjevica nad Novo Gorico (tedaj Gorica) in tudi obnovo bazilike na Sveti gori, ki jo je dokončal leta 1928. Seveda je kot podizvajalec glavnega izvajalca del sodeloval med leti 1925 in 1927 tudi pri obnovi Solkanskega mostu. Goriški gradbeni podjetnik Edoardo Mattiroli je danes pokopan na pokopališču samostana na Sveti gori, v Sloveniji, kjer se nahajajo tudi njegove tri največje gradnje na Goriškem ( obnova samostana Kostanjevica nad Novo Gorico, obnova bazilike na Sveti gori in obnova Solkanskega mostu). Povrhu vsega je kmalu po prvi svetovni vojni sodeloval tudi pri obnovi sedanje železniške postaje v Novi Gorici ob Trgu Evrope, ki je bila zelo poškodovana prav med boji na soški fronti. Njegova gradbena dediščina je še ena od združevalnih točk mest Gorica in Nova Gorica vključno s Solkanom.
Solkanski most kot kulturna vrednota
Znani ameriški graditelj mostov David B. Steinman (1886-1960) je nekako tako definiral lepoto mostov:
Vsi elementi, ki sestavljajo zgradbo lepega mostu kot so to harmonija objekta z okolico, notranja harmonija, kontrapunkti, simetrija, ritem, kontrasti in privlačnost, so podobni tistim, ki jih uporablja glasba. V tem pogledu je zato arhitektonsko oblikovanje kot zamrznjena glasba. Kompozicijski elementi so isti, le izraženi na drug način. Razlika je le v tem, da pogled na lepo arhitektonsko stvaritev omogoča istočasno doživljanje vseh njenih sestavin.
Tako doživljanje je pri Solkanskem mostu še kako možno. In tudi kamni znajo govoriti, njihovo govorico je le treba znati razumeti. Lahko nam veliko povedo, posebej kamni v mostovih. Povedo nam o znanju civilizacij in generacij, ki so jih gradile, pa tudi o njihovi kulturi gradnje, ki se je izražala v tehničnih rešitvah in arhitektonskih podobah njihovih stvaritev. Tako se na Solkanskem mostu mešajo prepleti znanj avstrijskega inženirstva, oplemeniteni z izkušnjami francoskih graditeljev kamnitih mostov, znanja nabrežinskih kamnosekov, pa italijanskega inženirstva in njihovega znanja oblikovanja mostov. Vse to se dopolnjuje z dejavnostmi ljudi iz (nekoč enotnega) goriškega prostora, ki so pri gradnji in obnovi Solkanskega mostu sodelovali in v katerem so si različne meje in različne državne ureditve kar podajale roke skozi celotno 20. stoletje.
Leta 2006, ob stoti obletnici postavitve mostu, je bila vsaj nekoliko urejena okolica mostu s sodelovanjem Krajevne skupnosti Solkan in s prispevkom gradbenega podjetja Primorje d. d. iz Ajdovščine, ki je takrat prav v neposredni bližini mostu gradilo solkansko obvoznico. Urejen je bil dostop iz solkanske smeri do mostu in zravnan je bil plato pred samim mostom na solkanski strani mostu. Na ta način je nastal zanimiv prireditveni prostor, ki kar kliče po organizaciji pomembnih kulturnih dogodkov. Prostor je edinstven v svetovnem merilu, saj je obogaten z enkratno kuliso svetovno pomembnega kamnitega mostu v ozadju.
Zato je pomembno spoznanje, da je Solkanski most ne samo izjemna tehnična ampak tudi izjemna kulturna dobrina ne samo Goriškega prostora (tistega na obeh straneh meje), pač pa tudi celotnega evropskega prostora. Kot tak bi zato moral dobiti ustreznejše mesto v letu, ko sta obe sosedni mesti kulturni prestolnici Evrope. Ta priložnost je bila žal v večji meri izpuščena in ne bo je več mogoče v prihodnosti nadomestiti s tako odmevnostjo, kot bi jo lahko dosegli v letu 2025.
Le mislim Davida B. Steinmana bi veljalo prisluhniti.