MUSSOLINI NI MOJ SOMEŠČAN!

piše ELEONORA SARTORI

Začnimo z enim datumom: 26. februar 2025. Na ta dan je občina Salò preklicala častno občanstvo Benitu Mussoliniju. »S tem preklicem vsekakor ne želimo izbrisati zgodovine, niti se izogniti soočanju z njo,« je izjavil mladi župan tega lombardskega mesta, Francesco Cagnini. »Ne brišemo ničesar,« je dodal. »Tisto poglavje naše zgodovine, pa naj bo še tako tragično, ostaja. Le znova poudarjamo, da Benito Mussolini glede na ustavne in demokratične vrednote, ki jih kot upravljavci občine predstavljamo, ne zasluži nobene časti s strani občine Salò. In to, žal, ni prav nič anahrono.«

Častno občanstvo, podeljeno leta 1924 z 12 glasovi za in 3 proti, katerega preklic je bila sredinsko-desna večina zavrnila že v letih 2019 in 2020, je podelil prefekturni komisar, ki je leta 1923 vodil Salò namesto razpuščenega občinskega sveta. Preklic ima za to lombardsko mestece še posebej velik simbolni pomen, saj je prav v Salòju Duce septembra 1943 vzpostavil glavno mesto Italijanske socialne republike, ki je obstajala vse do dneva osvoboditve.

Sledi še en datum: 11. november 2024. Z 21-minutnim, blago rečeno, zmedenim govorom je goriški župan, v imenu in za račun celotne večine, zavrnil podobno pobudo, ki sem jo vložila jaz in jo je podpirala celotna sredinsko-levosredinska opozicija. Tudi v tem primeru je bil že v preteklosti, in sicer v času župana Ettoreja Romolija (ki je nekoč kandidiral v imenu Italijanskega socialnega gibanja), poskus brez uspeha. Med edino sredinsko-levosredinsko vladavino pa, to velja pošteno priznati, pobuda ni bila obnovljena. Skupna točka, tako takrat kot danes: vprašljiv odnos slovenske komponente v mestnem svetu – včasih kot del večine, ki pobude ni podala, danes kot del manjšine, ki pred glasovanjem zapusti dvorano.

Zakaj ponovno odpreti to vprašanje? Že samo antifašizem, zapisan v naši ustavi, bi bil zadosten razlog – a tokrat je razlogov še več. Leta 2025, ki je medtem že nastopilo, je namreč Gorica skupaj s slovensko Novo Gorico Evropska prestolnica kulture – prva čezmejna v zgodovini tega naziva. Pridobitev tako prestižnega priznanja, do katerega je prišlo po zaslugi bližnje Slovenije (saj je bila prav ona na vrsti za kandidaturo), bi morala lokalno oblast spodbuditi k večji odprtosti. A v resnici v odzivu župana in večine ni bilo ničesar “milega”.

»Kakšen smisel ima preklic častnega občanstva, ki pripada zgodovini in ga je treba razumeti v kontekstu tistega časa? To bi bilo ‘de facto’ zgodovinsko potvarjanje; takšna pobuda je namreč zelo podobna ikonoklastični besnosti, s katero so – tega se vsi še zelo dobro spomnimo – talibani leta 2001 v Afganistanu uničili dva kipa Bude,« je dejal goriški župan Rodolfo Ziberna. S tem je primerjal predlagatelje in podpornike pobude s talibani. A tam ni ostal – omenil je tudi Nerona, Domicijana, Komoda, “cancel culture” okrog Krištofa Kolumba, uničenje aleksandrijske knjižnice, nacistične knjižne požige leta 1933 in Nino Bixija, ki je končal v Indoneziji. Nepovezana, nepremišljena naštevanja, ki po vonju spominjajo na Chat GPT. Njegovo čustveno razplamteno govorjenje je razjezilo celo Gian Antonia Stello iz Corriere della Sera, uglednega novinarja, ki ni ravno boljševik. V članku z naslovom »Napis Tito, molk o Duceju« je opozoril na nekaj ključnega: odsotnost vsake omembe Slovanov v županovem govoru. Kajti v Gorici ima preklic častnega občanstva Duceju drugačno težo kot drugod po Italiji.

To je omenjeno tudi v besedilu same pobude, v odlomku, kjer piše, da občinska uprava v Gorici »ne more pozabiti na trpljenje skupnosti v času fašističnega dvajsetletja, še posebej pa v letih druge svetovne vojne in boja za osvoboditev izpod nacifašizma; in da je na našem ozemlju obstajal fašizem meje – lokalna različica političnega gibanja, zaznamovana z dodatnimi hudimi rasističnimi in protislovanskimi značilnostmi.«

Fašizem meje je odlično povzet v besedah častnega občana Benita Mussolinija: »Pred rasami, kot je slovanska – nižja in barbarska – ne smemo uporabljati politike bonbončkov, temveč palice. Verjamem, da lahko brez težav žrtvujemo 500.000 barbarskih Slovanov za 50.000 Italijanov.«

Kako vsega tega ne upoštevati? Kako lahko ohranimo čast nekoga, ki z mestom ni imel nobene posebne povezave, nobenega konkretnega prispevka, kot to sicer zahteva občinski pravilnik? In kako ne priznati, da je preklic še toliko bolj nujen prav pred letom 2025, ko sta Gorica in Nova Gorica skupaj Evropska prestolnica kulture – po procesu sprave med italijansko in slovensko skupnostjo, ki sta ju v 20. stoletju razdvojile fašistične politike?

Odgovor je banalizacija. Poenostavitev. Umestitev vsega skupaj v neko oddaljeno preteklost, ki pa v resnici ni minila – še manj pa postala “zatohla”. Poskusi razvrednotenja in utrujene, ponavljajoče se argumentacije, ki jih politične sile, kjer koli že, znova in znova uporabljajo za zavračanje podobnih predlogov.

»V Salòju imamo pomembnejše teme,« so se jezile opozicijske sile. A primeri tega “kaj pa drugega” imamo tudi v Gorici. Pobudo so označili za “instrumentalizirano”, “ideološko”, celo “folklorno” (Erminia Bonfanti iz liste Salò 2.0), nekateri so celo predlagali, da bi zaradi morebitne pravne praznine razmislili o pritožbi na upravno sodišče, saj mestni svet nima pravilnika o preklicu častnega občanstva. Tudi v Gorici je župan potegnil na plan ideologijo: »Jaz bom spregovoril v imenu večine, da skrajšamo razpravo, ki je po mojem mnenju… nepotrebna za državljane in za mesto, saj ustreza izključno… politični retoriki… in interesom tistih, ki niso sposobni razumeti, da je treba pisati nova poglavja zgodovine in ne metati starih stran, temveč jim dodajati nova – nova poglavja zgodovine, ne pa dvigovati ideoloških ovir z zanikanjem zgodovine.«

V Casalecchio di Reno, drugem mestu, ki je pred dnevi preklicalo častno občanstvo Mussoliniju, so se Fratelli d’Italia odločili, da se glasovanja sploh ne bodo udeležili, ker menijo, da je »demoniziranje ideologije, pa naj bo še tako sporna, neumnost«, in sprašujejo, »ali so danes predstavniki komunizma, ki bi si zaslužili preklic«. Za »sporno« torej označujejo politiko, ki je Italijo potisnila v drugo svetovno vojno ob strani nacistične Nemčije, odgovorna za smrti, uničenje, lakoto in bedo.

Gre za šibke, obrabljene argumente, pogosto prekopirane, a vseeno – vsaj argumente. V Gorici pa tega nismo slišali – politični prostor je v celoti monopoliziral župan s svojim govorom. Zakaj tak molk? Tudi s strani katoliške sredine? Zaradi zadrege? Zaradi navodil strankarske discipline?

Mnogo je vprašanj brez odgovora, a eno izmed njih se mi zdi ključno: kakšen problem ima desnica leta 2025 s tem, da bi pretrgala popkovino, ki jo še vedno veže na Mussolinija in fašizem? Politične stranke, ki delujejo v demokratičnih institucijah, bi s tem ne smele imeti težav. Naša ustava se je rodila iz antifašizma in v XII. prehodni določbi prepoveduje reorganizacijo Fašistične stranke.

To poudarjati bi moralo biti odveč, skoraj odvečno – a očitno ni. Tudi župan Salòja je to poudaril, ko je rekel, da ta tema ni nič kaj anahrona. Pomislimo: on in drugi svetniki so morali v dvorano priti pod policijskim spremstvom, zunaj pa je potekal protishod skrajne desnice. Le peščica ljudi, res je – tako kot v Gorici, kjer občina vsako leto uradno sprejme predstavnike Desete MAS – toda ne primerjajmo tega z množičnimi zborovanji v Acca Larentia, kjer se zbirajo tisoči – z marši, vzkliki in dvignjenimi rokami v pozdrav.

To je tisto, kar bi nas moralo skrbeti: koketiranje desničarskih strank z ekstremističnimi skupinami, ki se brez sramu imenujejo fašisti tretjega tisočletja. Tudi v Gorici se spomnimo nevarno naklonjenih simpatij, denimo ko se je občinska svetnica za socialo povzpela na oder gibanja CasaPound med shodom v mestu.

A zaskrbljujoče bi moralo biti tudi obnašanje tistih, ki so si “umili roke” in se odločili, da se glasovanja ne bodo udeležili, ker menda Gorica še ni pripravljena obrniti strani – po celih sto letih. To izmikanje me spominja na besede don Lorenza Milani-ja: »en fašist in deset brezbrižnežev naredi enajst fašistov.«

V nekaj dneh bo na vrsti tudi Brescia, in prepričana sem, da se bo še veliko mest pridružilo seznamu občin, ki bodo z dostojanstvom in pogumom zaključile eno poglavje in začele novega. Ne druge knjige – kajti res je, zgodovine se ne briše – a se razvija in odraža kulturo svojega časa. Kultura, ki bi morala biti leta 2025 predvsem in brez dvoma – antifascistična.