MOTNJE SPOMINA? NE, MANJKA ZGODOVINA!
piše ANNA DI GIANNANTONIO
Zgodovina in spomin: konfliktni par
Že zdavnaj smo se naučili razlike med spominom in zgodovino. Vemo, da so na ozemlju, kot je naše, ki ga prečkajo velike raztrganine, spomini drugačni, zaznamovani ne le z individualnimi izkušnjami, ampak z zgodbami in izkušnjami naših staršev in naših »razširjenih« družin: političnih skupin, strank, združenj, ki so sčasoma prenašale svoj pogled na zgodovino. Zelo pogosto so posamezni spomini v konfliktu in njihova izmenjava je nemogoča.
Toda v Gorici se je zgodilo nekaj posebnega: ostro nasprotovanje praznovanju nekaterih datumov in sodba o dogodkih 20. stoletja sta še vedno sprožila spopad, ki je bil intenzivnejši, v primerjavi z drugimi deli Italije. Kateri je razlog za povečano agresivnost? Mislim, da ne gre za grozečo prisotnost zgodovine, ki ne mine, ampak ravno nasprotno: imamo malo zgodovine in preveč spomina, ali bolje rečeno, hegemonizira nas spomin, ki ga določena politična smer predlaga kot »pravo zgodovino« našega ozemlja. To, kar imenujemo »zgodovina Gorice« po drugi svetovni vojni, pogosto ni nič drugega kot utrjen in togi spomin, ki ga lahko črpamo iz publikacij, dokumentov, časopisnih člankov, javnih govorov, ki so jih napisali nekateri protagonisti tistega časa v vročici spopada za goriško narodno pripadnost. Kontekst teh pripovedi je pomemben: smo v obdobju dolge hladne vojne, ki je več kot 40 let pogojevala gospodarstvo, urbanistično načrtovanje, politiko in kulturo. Podoba Gorice kot mesta mučenikov, nedolžne žrtve velike zgodovine, za katero je moral pridobiti ekonomsko nadomestilo, ki ga je imel v izobilju, je že leta kliše, ki so ga te pripovedi ustvarjale. Zadrževanje »slovanskega komunizma« in marginalizacija sumljivih in neidentificiranih »petih kolon« Tita, ki se pogosto poistovetijo s slovenskimi duhovniki, sta temeljna elementa za razumevanje dogajanja v mestu. Dokumenti jasno poudarjajo gospodarske in socialne politike, sprejete za obrambo italijanstva pred sovražniki z druge strani meje.
Na nas so torej vplivali posebni spomini in vizije, ki nikakor ne morejo predstavljati vsega bogastva položajev drugih akterjev v igri. Carlo Pedroni, direktor zelo aktivnega Italijanskega mladinskega združenja (AGI), ki je bilo ustanovljeno za obrambo italijanskega značaja mesta, je leta 1952 zapisal: Gorica. Kronika dveh let. 5. avgust 1945 – 18. september 1947. Publikacija je poskus politične stranke, da predstavi občutek in identiteto mesta kot celote. Pedroni pripoveduje o radijski postaji Radio Giulia, ki je bila nameščena na ulici Via Cocevia in je oddajala lokalne novice ali novice iz tržaške CLN. 18. novembra 1945 je na ta način opisal »Festival dela«, dogodek, ki ga je organizirala »projugoslovanska« nasprotna fronta. Iz radijskih mikrofonov so se predvajale pesmi in himne demonstrantov, ki so jih pohotno komentirali. Satira na kmete, harange, pionirje, živele (!), ki so odporne kot krave, ki vlečejo vozove. (str.26)
Agresiven jezik in toni, ki so bili takrat že nesprejemljivi, ki jih zagotovo ni mogoče sprejeti leta 2004, ko je knjigo ponovno izdala Nacionalna liga s tem predgovorom. Ta ponatis se želi zahvaliti Pedroniju in »mladim« iz časa AGI, moškim, ki so ustvarili sodobno zgodovino Gorice, z upanjem, da nas bo vse spodbudil k razmisleku o vrednotah, ki bi jih nekdo rad zbledel. Predvsem pa lahko spodbudi današnje mlade k razmisleku, v zavedanju, da je le s poznavanjem lastne identitete sposoben razumeti identiteto drugih in ceniti njihove razlike. (str. 2). Nobena kontekstualizacija zgodbe Carla Pedronija, ki uporablja nesprejemljive besede za opis »sovražnika«, ampak povabilo mladim, da se prepoznajo v domnevni »italijanski« identiteti.
Če pa gremo v zgodovino, ki je bila narejena na dokumentih, so stvari zelo drugačne. Pedroni je bil v povojnem obdobju predstavnik italijanskega socialnega gibanja, ki se je izrecno sklicevalo na Mussolinijevo republiko. Ustanovitev AGI, ki se je opredelila kot apolitična in je želela združiti vsakogar, ki se je boril za goriško italijanstvo, se ni zgodila 5. avgusta 1945 na impulz spontanega gibanja mladih, ki ga je oživljala vera domovine in spomin na Risorgimento in predvojni iredentizem, ampak junija 1945 ali celo aprila istega leta, kot piše Roberto Spazzali. Zgodovinar opisuje srečanje med Primom Cresto, bodočim predsednikom API, združenja italijanskih partizanov, ki so nasprotovali komunističnim Candidom Grassijem, poveljnikom Osoppa in sekretarjem Nacionalne planinske zveze Vidma, ki je dal življenje Goriški diviziji, »oboroženemu krilu« AGI, ki mu je poveljeval general letalskih sil Luigi Corsini. Za Franca Belcija so te skupine delovale v harmoniji z anglo-ameriško vojsko in silami zavezniške vojaške vlade, ki brez njihovega nadzora ne bi tolerirale prisotnosti oboroženih skupin na ozemlju. Toda Pedroni ni osamljen primer. Celo spomini Iolande Pisani (Cassandra) in samega Prima Creste so bili pogosto uporabljeni, kot da bi bili »objektivne« rekonstrukcije lokalnih dogodkov. In vse to se je zgodilo v okviru ogromnih zneskov, ki so jih dali združenjem, ki so ustvarjala »propagando italijanstva«.
V podnebju hladne vojne so nastale cele generacije. Kar se je zgodilo leta 1964, skoraj dvajset let po koncu vojne, je simbolično. V tem letu so študentje in desničarsko združenje Mlada Italija organizirali stavke, ker je bil slovenski predstavnik Michele Rosi (Rosig) imenovan za ravnatelja klasičnega liceja. Poročilo, ki so ga karabinjerji podali goriškemu prefektu Princivalle o ravnatelju, je zelo jasno in ponavlja temeljni koncept: Rosi Michele, že znan zagovornik priključitve Julijske krajine Jugoslaviji in »pro-titovska« (rdečoslovanska) socialno-komunistična eksponentka protinacionalnih čustev (skrbna budnost), ni mogel biti ravnatelj italijanske šole. (ASG, Prefektura Gorica, kabinet 1945-1982, Teritorialna legija karabinjerjev Vidm, Goriška skupina, b.609 f.1054). Oviranje legalizacije slovenskih šol, uvajanje italijanskih učiteljev, ki so na nek način poznali jezik, preprečevanje vpisa in obiskovanja slovenskih državljanov, ki so se odločili za Italijo in se jim ni bilo treba vpisati v slovenske šole, je bilo odločilno vprašanje v mestu, prav tako kot je bilo odpiranje obšolskih programov temeljni interes vladajočih razredov. Dijaški domovi, vrtci, tabori, ki jih organizirajo Nacionalna liga in organi, kot je ONAIRC, katerih cilj je bil braniti in širiti italijansko kulturo.
Prevladujočo pripoved bi bilo treba dekonstruirati z resno zgodovinsko analizo, ki izhaja iz nekaterih vprašanj: kako se sestavljajo identitete? Ali temeljijo na občutkih pripadnosti, idejah in željah ali pa tudi na konkretnih elementih, kot je možnost preživetja v razmerah pomanjkanja stanovanj, brezposelnosti, bede, ki jo blažijo le subvencije iz Rima? In kako so ti dejavniki prepleteni pri sestavljanju identitete? Študije je treba primerjati s tem, kar se dogaja čez mejo. Katere elemente sestavljajo identitete tistih, ki živijo v Novi Gorici? Kaj je za Slovence pomenila meja?
Možna zapuščina prestolnice kulture Nove Gorice.
Skupna zgodovina ozemlja, na katerem živimo, potrebuje raziskovalne inštitute, ki sodelujejo z različnimi spretnostmi. Zgodovina, antropologija, ekonomija, psihologija, sociologija so discipline, ki lahko prispevajo k preučevanju oblikovanja identitet v zgodovinskem in političnem kontekstu, ki vpliva nanje. Narejenih je bilo veliko korakov naprej, zlasti v zvezi z obdobjem fašizma in odpora. Gre za to, da se premaknemo naprej in razumemo, kaj se je zgodilo potem, ter dogodke prepletemo v celotno sliko, ki vključuje zgodovino Italijanov in Slovencev. Tako bi lahko bolje razumeli, kaj se je zgodilo 8. februarja 2025, ko je poplava premaknjenih ljudi, ki so praznovali konec 80-letne ločitve, pričala o veselju življenja na edinstvenem ozemlju. Naloga institucij je, da se prilagodijo temu pristnemu občutku tako, da poskušajo zgraditi skupno zgodovino, v kateri se razlike analizirajo in razumejo z odnosom, ki je daleč od obtoževanj in pritožb. Zgodovino, ki ni nikoli nevtralna, mora voditi pristna želja po gradnji in širjenju miru na podlagi medsebojnega spoznavanja. Pred več kot dvajsetimi leti je Poročilo italijansko-slovenske skupne zgodovinsko-kulturne komisije naredilo korak v to smer. Od nas je odvisno, ali bomo nadaljevali s to nepogrešljivo potjo.