MEJA, KI JE VEČ NI
piše LUCIO FABI
Turistu, ki prispe v Novo Gorico/Gorico, Evropsko prestolnico kulture, in presenečeno ugotovi, da na sveže obnovljenem Trgu Evrope/Transalpina ni znamenite mejne ograje, ne preostane drugega, kot da pogleda proti obema mestoma – polsestrama, bolj kot dvojčicama.
Nova Gorica, nekakšna sodobna Eva, je nastala iz “rebra” starega mesta, ne po volji stvarnika, temveč zaradi mednarodnega konteksta v letih 1945–47, ki ni bil prav prizanesljiv do poraženih v vojni.
Na hribu, kjer so pred več kot sto leti bile hude bitke, še danes v kamen vklesan velik napis poveličuje Tita – ne tistega iz antike, temveč komunističnega maršala, ki je vodil jugoslovansko vojsko v boju proti nacistom in fašistom, ki so mu zasedli domovino. Nerodno je to reči, a tako pač je. In župan na tej strani, ki mu napis ni po godu, se tolaži z uradnimi obiski potomcev tistih, ki so bili takrat sovražniki republike. Vendar – namesto da bi, kot si mnogi želijo, odvzeli častno občanstvo Mussoliniju, bi ga morda lahko podelili tudi Titu. Ena proti ena, žoga na sredini.
Na mestnem griču se ponarejeni beneški grad bojevito postavlja nasproti “motečemu” napisu, pri tem pa mu iz daljave stoji ob strani stolp kostnice na Oslavju – sveti simbol krvave vojne 1915–1918. Na drugi strani doline se blešči mavrski stolp na Cerju, posvečen zmagovitim vojnam slovenskega naroda (1914–18, 1941–45, 1991), ki so ga kdo ve zakaj poimenovali “stolp miru”. Za uravnoteženje vsega skupaj tu stoji svetišče na Sveti Gori, simbol vernosti tako za Slovence kot Italijane – en velik “imejmo se radi” v vse smeri.
Z obnovljeno postajo Transalpina bo mogoče brez težav obiskati čudovite slovenske kraje – Soško dolino, gore in jezera –, medtem ko bo imela Gorica končno ob koncih tedna neposredno in hitro povezavo z Mestrom. V mestu pa je izbira skoraj neskončna. Številne razstave – od Ungarettija do Andyja Warhola in “norcev” iz Basaglieve reforme, od Muzeja meje do muzeja tihotapljenja, mode in vojne (seveda iz 1914–18), da ne omenjamo kromberškega muzeja “tam čez” ali nastajajočega centra Epik, ki naj bi bil zelo obetaven. K aperitivu na lepem Trgu zmage z značilno čebulasto cerkvijo lahko priključimo postanek v sodobnem središču Nove Gorice, kjer imamo občutek, da smo v nekakšnem »ne-kraju«, začinjenem z drzno arhitekturo in primeri socialističnega stanovanjskega urbanizma – delo arhitekta, očeta mesta, ki pa so ga pozneje hitro zavrnili tisti, ki so si lahko privoščili bivanje v lastnih hiškah. Tako je, medtem ko stara Gorica ostaja vpeta v podolgovato urbano strukturo 19. in začetka 20. stoletja, oblikovano ob srečnem prihodu Južne železnice (1861), nova Gorica od sedemdesetih let naprej postopoma spreminja svojo podobo z različnimi stanovanjskimi oblikami, kot sta tako imenovani »kitajski zid« ali veliki nagnjeni bloki v bližini nakupovalnih središč in igralnic.
Od mesta greha do mesta kulture – to je lep preskok, ki je Novi Gorici vsekakor uspel. Za Gorico tega ni mogoče reči – večstoletno mesto kulture, s svojima slavljenima Isaacom Ascolijem in Michelstaedterjem ter razglašeno avstrijsko-buržoazno večkulturnostjo, že dolgo “Trnuljčica”, kar zadeva trgovanje in gospodarsko živahnost. Njeno prebivalstvo upada, povprečna starost znaša 50 let – najvišja v Italiji in morda tudi v Evropi. Starajoče se, konservativno mesto, obdano z monumenti in simboli, ki slavijo “zmagovito” vojno 1915–18, a molčijo o izkrivljenostih fašističnega obdobja, ki je praktično izbrisalo večjezično Gorico prejšnjih stoletij in jo nadomestilo s pretiranim nacionalizmom, ki je zatiral prisotno slovensko manjšino. Na drugi strani pa mlajša Nova Gorica, v petdesetih in šestdesetih letih znova naseljena z vseh koncev, razkazuje številne znake zmagovite jugoslovanske osvobodilne vojne – kipe in doprsne kipe vsepovsod, najbolj vidne pri osrednji mestni občini, ki je zrasla na mestu nekdanjega pokopališča – idealni stičiščni točki med sodobnim mestom in stanovanjskim naseljem t. i. “ruskih blokov”.
Krvave nostalgije nasprotnih polov, ki so še vedno nekoliko prisotne v obeh mestih, brutaliziranih od vojn, danes pa si prizadevata za miroljubno srečanje. Navsezadnje se je to že počelo v šestdesetih letih, ko je Evropa doživljala hladno vojno. Meja nikoli ni bila pregrada – razen za tiste, ki so jo tako dojemali. Mednarodni in lokalni dogovori med Italijo in Jugoslavijo so omogočali obsežen pretok ljudi in plodno izmenjavo: poceni bencin, meso in tobak v zameno za kavbojke, orodje in stvari, ki jih v komunističnem raju ni bilo mogoče dobiti. Že takrat je raslo plodno čezmejno sodelovanje, ki so ga omogočale daljnovidne oblasti, institucije in kulturni posamezniki – katerim smo lahko danes hvaležni – na obeh straneh meje, ki je danes ni več.