ZGODOVINOPISEC ZAHODNEGA SLOVENSKEGA NARODNOSTNEGA ROBA

piše PETRA KOLENC

Dr. Branko Marušič (1938–2026) je bil eden osrednjih raziskovalcev zgodovine zahodnega slovenskega narodnostnega prostora, še posebej zgodovinske Goriške, kasnejše severne Primorske in čezmejnega območja med Slovenijo in Italijo. Njegovo delo je pomembno zaznamovalo razumevanje zgodovinske identitete Goriške kot večkulturnega, večjezičnega in politično izredno občutljivega prostora, zaznamovanega s konflikti 20. stoletja.

Rodil se je v času pred drugo svetovno vojno na Travniku v Gorici in odraščal v Solkanu v obdobju velikih političnih sprememb, ki so zaznamovale Primorsko: fašizem, vojna, začasna meja, Cona A, Cona B, nastanek Nove Gorice ter preseganje življenja ob meji. Prav ta zgodovinska izkušnja območja ob meji je močno vplivala na njegovo raziskovalno pot, ko je vpisal študij zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ni ga zanimala zgolj velika politična zgodovina, temveč predvsem primorski človek z imenom in priimkom v konkretnem zgodovinskem času in prostoru, ki se je v svojem življenju srečeval z vprašanji identitete, družbeno-političnim udejstvovanjem, kulturno in jezikovno prepletenostjo ter izjemno biografijo, ki mu je budni zgodovinar namenil eno od številnih gesel v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu. 

Dolga leta je bil povezan z Goriškim muzejem, ki ga je kot ravnatelj vodil med letoma 1965 in 1987, v času, ko »fizično delo tudi med intelektualci, še ni bilo sramotno!« Pod njegovim vodstvom se je muzej razvijal v pomembno regionalno ustanovo, ki ni skrbela le za zbirke, ampak tudi za raziskovanje in interpretacijo zgodovine Goriške. Ustanovil je revijo Goriški letnik in domoznansko zbirko Berila. Posebno pozornost je namenjal zgodovini obeh Goric, življenju ob meji ter odnosu med urbanim in podeželjem.

Kot raziskovalec se je najprej pridružil Inštitutu za narodnostna vprašanja, kasneje pa nadaljeval raziskovalno pot na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa pri ZRC SAZU, katere dislocirana enota v Novi Gorici – s hrambo ene največjih meščanski knjižnic na Goriškem, Knjižnico z arhivom dr. Henrika Tume, – se je prav po njegovi zaslugi razvila v večdisciplinarno Raziskovalno postajo ZRC SAZU, ki je leta 2024 razširila svojo dejavnost in mestu ponudila Knjigarno kavarno Maks. 

Marušičeva bibliografija obsega številne monografije, razprave, članke, uredniška dela in kataloge. Bibliografskih enot je več kot 700. Pisal je o narodni in politični zgodovini Goriške v 19. stoletju, odnosih med Slovenci in Italijani v 19. in 20. stoletju, tigrovskem in protifašističnem gibanju, zgodovini slovenskega tiska, lokalni upravi in družbenem življenju, življenju Slovencev pod Italijo, meji in oblikovanju čezmejnega prostora po letu 1945, kulturni zgodovini Primorske. Pri svojem delu je sodeloval tudi s številnimi slovenskimi zamejskimi inštitucijami, kot so Narodna in študijska knjižnica v Trstu ter Slovenski raziskovalni inštitut (SLORI), svoje izsledke in objave pa je objavljal v slovenskem zamejskem časopisju in pri Goriški Mohorjevi družbi. 

Posebna vrednost njegovega dela je bila sposobnost povezovanja slovenskih in italijanskih virov. Odlično je poznal arhive na obeh straneh meje, zato je lahko zgodovino Goriške obravnaval celovito, brez nacionalnih poenostavitev, pravšnji v objektivnosti za člana mešane Slovensko-italijanske kulturno-zgodovinske komisije, ki je sprejela poročilo Slovensko-italijanski odnosi 1880–1956. Bil je eden tistih zgodovinarjev, ki so opozarjali, da je Goriška zgodovinsko nastajala kot preplet slovanskega, romanskega in srednjeevropskega sveta.

Marušič ni bil le akademski raziskovalec, ampak tudi izjemno dejaven javni intelektualec. Pogosto je sodeloval na predavanjih, okroglih mizah in razstavah. Na lokalnih kulturnih in spominskih dogodkih je imel številne govore ob odkritjih spomenikov, za Primorsko pomembnih obletnicah, bil je pobudnik in govorec ob odkritjih novih spomenikov v številnih primorskih vaseh. Tudi tako je znal približati zgodovino širšemu občinstvu, posebej prebivalcem Primorske, ki so v njegovih besedah prepoznavali zgodovino svojega kraja.

Veliko je prispeval tudi k utrjevanju zavesti o posebnosti Nove Gorice in njene zgodovine. Mesto je razumel kot rezultat zgodovinskih prelomov po drugi svetovni vojni, a hkrati kot prostor novih povezav med državama in kulturama. Navdušen je bil nad spremljanjem njenega razvoja in razvoja mlajših raziskovalk in raziskovalcev, ki nadaljujejo njegovo delo tudi v vizionarskem in že zdavnaj začrtanem besedilu: Dosedanje delo in bodoče naloge goriškega zgodovinarja in zgodovinopisja (Kronika, 1964). Prav vsem je nesebično pomagal in delil znanje v formalnih ali neformalnih pogovorih in spodbujal k raziskovanju tematik s skupnim imenovalcem: Primorska – zgodovinska Goriška. 

Njegovo delo je pomembno tudi zaradi metodološkega pristopa: lokalne zgodovine ni razumel kot obrobne ali manjvredne, ampak kot ključen način razumevanja širših evropskih procesov. Preko Goriške je odpiral vprašanja posameznika, nacionalizma, meja, migracij, modernizacije in kulturnega spomina v srednjeevropskem prostoru.

Za svoje delo je prejel več priznanj (Valvasorjevo nagrado, priznanje Zveze zgodovinskih društev Jugoslavije, Častni član ZRC SAZU), bil je tudi častni občan Mestne občine Nova Gorica), tudi zato je prepoznan kot ena ključnih osebnosti primorske historiografije druge polovice 20. in začetka 21. stoletja. Njegova zapuščina ostaja pomembna tako za zgodovinarje kot za vse, ki raziskujejo identiteto in kulturno dediščino zahodnega slovenskega narodnostnega prostora. 

Umrl je 2. maja 2026 v Solkanu, kjer počiva »Na svoji zemlji«.