Διαδοχή (Diadokhḗ). POTOVANJE PO SOČI/SOČI

Διαδοχή (Diadokhḗ). POTOVANJE PO SOČI/SOČI

24 junija, 2026

od INGRID MARCUS, HASEENA ZAHURI BARBANA

Vez z reko – ki ji zaupaš sanje, v kateri rasteš ali v katere vode skačeš z veseljem – je skoraj metafora za otroštvo. Otroštvo, ki ga je treba v globaliziranem svetu, ki pogosto išče smer, prepoznati, podpreti in zaščititi. Vendar pa za mnoge otroke danes poznavanje reke, ki teče pod njihovimi domovi, ni nekaj samoumevnega. Spoznavanje njene zgodovine, poslušanje zgodb tistih, ki so tam živeli, in pozorno opazovanje, kako jo letni časi spreminjajo, je lahko še večji izziv, če družina nima korenin na tem območju ali prihaja iz oddaljenih dežel in kultur. Kako lahko stkemo vez z reko s tako posebno barvo in zgodovino, kot je Soča?

Projekt Διαδοχή se je rodil iz tega vprašanja (Diadokhḗ), iz starogrške besede »dedovanje, prenos dediščine, prenos znanja«, je ime, izbrano za projekt, ki prečka reki Soča kot kolektivni spomin. Otroci iz različnih okolij, potomci družin, ki so našle domove v bližini ustja reke Soča, se podajo raziskovat to sladkovodno reko, ki se sreča z morjem v še vedno nedotaknjeni pokrajini. To je potovanje od ustja do izvira, med podeželjem in mestom, med preteklostjo in sedanjostjo, med otroki včeraj in današnjimi, v iskanju niti, ki še vedno združuje skupnosti, ki živijo ob reki. Diadokhḗ je antropološki projekt, ki je dal življenje celovečernemu filmu, posvečenemu odnosu med človekom in naravo, zgrajenemu skozi pričevanja moških in žensk, ki te kraje naseljujejo že desetletja. Njihove besede, v italijanščini in slovenščini, postanejo vodnik za mlade, ki sodelujejo na poti, in jih spremljajo pri odkrivanju zgodb, legend, pokrajin in načinov življenja, ki jim grozi izginotje. Poleg tega se sprašujejo tudi, kako lahko oddaljena kultura obogati, preoblikuje in okrepi ta krhki spomin na drugačen čas – počasnejši čas, sestavljen iz opazovanja in poglobljenega poslušanja narave.

Pot se začne v pristanišču Sistiana, kjer je Berti Bruss iz združenja DisEquality, nekdanji jadralni prvak in zdaj promotor vključujočih športov, vodi skupino proti ustju in onkraj Punte Sdobba. Po prehodu San Canziana in Turriaca mladi prispejo v Sagrado, kjer sodelujejo z Legambiente na dan »Očistimo svet«, konkretno gesto skrbi, ki postane sestavni del pripovedi. V Gorici jih pričaka Aldo Rupel, osrednja osebnost slovenskega športa v Gorici. Vodi jih od postaje do parka Piuma, do trga Piazza Vittoria in nato do Solkana, kjer doživijo pustolovsko izkušnjo na Adrenalinski park Soča fun park. Potovanje se nadaljuje z vlakom do Plav, kjer srečata Nadjo Velušček, učiteljico, režiserko in scenaristko, rojeno v Plavah. Pripoveduje o času, ko so češnje nalagali na vlake, ki so vozili na Dunaj, in naslika živo sliko zdaj izginulega podeželskega gospodarstva. Nadja Velušček upa, da bodo otroci lahko njeno reko ljubili tako močno, kot jo ljubi ona zdaj in kot otrok. Prav skozi življenjske izkušnje in življenjski ritem reke se razdalje spremenijo v bližino in deljenje.

Iz Plav skupina prispe na Most na Soči, kjer preživi popoldne na rečnih bregovih in prečka jezero s trajektom, vedno v spremstvu Alda Rupla. V Kobaridu srečajo Zdravka Likarja, večplastno osebnost in ustanovitelja Kobariškega muzeja miru. Zdravko vodi skupino skozi muzej in po zasneženih poteh nekdanjih jarkov prve svetovne vojne, ki sestavljajo obsežno mrežo Sentieri di Pace (Poti miru) – Pot Miru – Pot miru. Nato se skupina z majhnim kombijem povzpne na Livek, panoramsko razgledno točko na nadmorski višini 1000 metrov s pogledom na celotno dolino Soče. Tu srečajo Katjo Roš, novinarko, strokovnjakinjo za lokalne legende in avtorico knjige o zgodovini doline Soče. Krivopete. Iz Livka Katja otroke pospremi v Jevšček, kjer živi Pepa Nježna, modra ženska, ki je med prvo svetovno vojno ovdovela in je varuhinja tradicij ter znanja, ki ga je prenesla na vaške otroke. Zadnji del poti vodi v Bovec in nato po dolini Trente do izvira.

Zahvaljujoč podpori projekta Evropske prestolnice kulture GO! 2025 je bilo mogoče oblikovati to potovanje, tako resnično kot namišljeno, k utopičnemu čistemu izviru, ki v pripovedi in ikonografiji filma postane simbol matere, ki je mati tudi, ko je prazna, preden jo rodovitnost poletja napolni z vodo.

Namen projekta je obuditi starodavne spomine in znanje, rekonstruirati zgodbe, kulture in tradicionalne načine življenja, mladim vcepiti pristno povezanost z ozemljem ter okrepiti umetniško, kulturno in okoljsko dediščino občin, skozi katere projekt poteka. Snemanje in pričevanja zajemajo dvanajst lokacij v enajstih občinah v Italiji in Sloveniji: Staranzano, San Canzian d’Isonzo, San Pier d’Isonzo, Sagrado, Gradisca d’Isonzo, Gorica, Nova Gorica, Solkan, Kanal, Tolmin, Kobarid in Bovec. Mladi popotniki so otroci članov Šola miru FVG in večinoma otroci migrantov iz različnih držav sveta.

Dokumentarni film je nastal iz participativne izkušnje, ki jo je Šola miru Fvg izvedla s študenti ISIS BEM v Staranzanu in STŠ v Kopru med izobraževalnim projektom “La fattoria De Dottori degli Alberoni sulla Quarantia”, ki ga je leta 2023 financirala dežela Furlanija – Julijska krajina. Ob tej priložnosti so domačini in domačinke delili spomine in arhivske fotografije ter otrokom obujali čas, ko so naravo doživljali s svobodo, tveganjem, trudom in čudenjem: gozd, polja, cesta, rečni breg, plaža so bili kraji življenja, igre in dela, ki so jih otroci dojemali in na katerih so delovali v pogosto težkih, a brezpogojnih razmerah.

Osrednja ideja filma je preusmeriti naš pogled z globalnega na lokalno, iz virtualnega na konkretno, iz hrupa sveta na glas reke. Soča postane rdeča nit, ki združuje kraje in generacije ter spodbuja občutek skupnosti, ki temelji na našem človeškem, okoljskem, kulturnem in jezikovnem izvoru. Skrbno pesniško opažanje Andree Bellavite poudarja subtilno razliko med moškimi in ženskimi mitološkimi figurami reke in razlog, zakaj se imenuje »reko miru«, ter pripovedi doda simbolno dimenzijo.

Pomembno je tudi sodelovanje s slovenskim Kulturnim društvom Perifigi, ki je sestavni del projekta. Dvojna perspektiva na reko – ki ob svojem toku spreminja tok, svetlobo in barve – odpira kompleksen in živahen prostor za soustvarjanje, ki lahko vključi različne generacije.

Društvo je pripravilo zvočni posnetek, v katerem so prepletli spomine na ljudske pesmi z različnih območij, ki jih prečka reka. Zadnje srečanje otrok z zborom Korenine iz Tolmina pesem oživi v njeni najbolj pristni obliki: glas, ki se prenaša ustno iz roda v rod, vpisan v telesa in spomine teh žensk. S svojo občutljivostjo do zemlje in pesmi pričajo o svojem izvoru in globoki povezanosti z naravo.

Srečanje med otrokom včeraj in otrokom današnjega časa postane prava pripovedna tehnika: predaja štafetne palice, seme, ki lahko vzklije skrito v temi zemlje, kjer se skriva skrivnost rojstva reke. In prav k tej skrivnosti so bili vodeni otroci, ki so nato vodili vse nas, da smo ponovno odkrili radoveden in nepričakovan pogled na stvari.