KRATKA POTOVANJA V ISKANJU IZGUBLJENEGA SPOMINA
avtor NEVIO COSTANZO
Knjiga Darija Stasija „Intorno a Gorizia“, ki jo je leta 2009 izdala založba Transmedia, je bogata z informacijami o tem, kaj si je mogoče ogledati in kaj najti na območju Goriške.
Podnaslov vabi k izvedbi „malih potovanj v iskanju izgubljenega spomina“, zato mi je bila navdih pri sledenju nekaterim njegovim potem, ki sem jih opravil s kolesom, vedno začenši s Trga Evrope/Piazza Transalpina, središča GO! 2025.
Corno-Koren
Prvo poglavje te knjige se začne z „Odkritje Corna: prava reka Gorice?“ in išče korenine Corna, katerega ime v slovenščini je Koren, kar pomeni korenina.
Tudi pomembnejše reke imajo več kot en izvir, kot na primer Sava, ki ima Savo Dolinko in Savo Bohinjko; ali Donava, ki dobi to ime ob sotočju dveh potočkov, Brigach in Breg, pri čemer se prvi ponaša s plemenitim poreklom.
Koren/Corno, „potok“, ki teče skozi obe Gorici, ni hotel biti nič manjši – ima namreč vsaj dva izvira.
Zahteven vzpon po asfaltirani cesti do restavracije Kekec sledi spust po makadamu, ki je dodobra preizkusil tako zavore kot ravnotežje pri pravilnem zavijanju v ovinkih.
Na vrhu tega vzpona in spusta se nahaja izvir, vendar je kraj nedostopen. Le lesen mostiček označuje potek vodotoka. Kraj leži pod pobočjem Sv. Gabrijela, nižje pa je Sv. Katarina.
Drugi izvir se nahaja v Panovškem gozdu. Iz tega izvira, ki je bil nekoliko prilagojen po gradnji bližnje industrijsko/poslovne cone, potok teče do sotočja s kanalom Koren, ki je bil zgrajen jeseni 1948 kot priprava terena za gradnjo Nove Gorice. Kasneje se združi z drugim Korénom.
Voda, ki je tekla tukaj, je bila nekoč tako čista, da je restavracija v ponudbo vključila tudi rečne rake. Danes je od tega ostal le še napis.
Vodotok teče na prostem do občinske meje Gorice, za katero je (ponovno) pokrit, nato pa ponovno privre na plano v dolinici Corna, nakar nadaljuje pot pod zemljo. Skoraj svobodno, a vendar kanalizirano, priteče v Sočo/Isonzo.
Lijak
Ker apetit raste z jedjo, sem ob sledenju knjigi in svoji radovednosti za raziskovanje območja naredil več izletov proti izviru potoka Lijak, ki je do leta 1947 označeval občinsko mejo Gorice. Lijak je pritok reke Vipave.
Ob prihodu je števec kazal skoraj 9 km, razdaljo, ki jo je mogoče prevoziti z lahkoto v manj kot eni uri. Pot vsebuje nekaj vzponov, na primer proti Kromberku – Moncoroni in samemu izviru, vendar ponuja tudi čudovite zelene razglede.
Fotografija v knjigi prikazuje bujen potok, skorajda v izlivu. Ob mojih obiskih pa je bilo prizorišče povsem drugačno: niti kaplje vode, le suhe skale in nekaj raztresenih luž. Vendar nekaj metrov nižje je majhen potoček že polnil strugo.
Ko nadaljujemo pot, malo po mostu nad prometno cesto proti Ajdovščini, se priključi prevozna makadamska pot, ki teče ob reki. Ta odsek nudi slikovite prizore med sadovnjaki – znanimi po slastnih breskvah – in vodotokom, zato je popoln za prijeten izlet s kolesom.
Tudi mestno kolo je primerno, če ga prej ustrezno pripravimo, saj je potrebno zadnji odsek do izvira prehoditi peš.
Sabotin
Goro Sabotin vidim skozi okno svojega doma, skoraj jo lahko dosežem z roko. Velikokrat sem šel tja peš, tokrat pa sem se odločil, da se odpravim s kolesom.
Prečkam zdaj že zelo priljubljeni kolesarsko-peš most čez reko Sočo/Isonzo, in nadaljujem po senčni in lepi kolesarski poti (G1) na desnem bregu smaragdne reke.
Tik pred Plavami, ob koncu vzpona, zavijem proti cesti, ki vodi proti Šmartnem/San Martino di Quisca.
Nekaj serpentin, malo prometa, k sreči pa je cesta večinoma v senci, vključno z velikim delom nekdanje vojaške ceste do nekdanje vojašnice graničarjev. Razgledi vabijo k postankom in fotografiranju. Ob poti srečujem sledi prve svetovne vojne – piramide ob cesti označujejo frontno črto – in rastlinstvo, značilno za fitogeografsko, ne politično mejo. Tu se stikajo različni „okraji“: predalpski, sredozemski, dinarski. Biotska raznovrstnost je temeljna značilnost narave.
Na vrhu srečam nekaj turistov, a predvsem tišino – oziroma, bolj pravilno, zvoke narave.
Pot je sicer zahtevna, ne toliko zaradi razmer na cesti, temveč zaradi fizičnega izziva. Vzponi so naporni, a z voljo in pripravljenostjo jih je mogoče premagati. Nekaj postankov za počitek in pitje (bidoni so bili ob prihodu skoraj prazni) je bilo nujnih – a nisem upošteval, da je lokal v nekdanji vojašnici zaprt.
Vendar pa je bilo priti na vrh nadvse zadovoljivo, tudi zato, ker so me potem čakali dolgi spusti skoraj do Prevala.
Lokve – Loqua
Manjkalo mi je ponoviti kolesarski izlet proti Lokvam, čeprav sem kot fant tja že šel s prijatelji. Tokrat pa sem se odpravil sam. Začetek je bil kar težak, prvi klanec ob kamnolomu je bil naporen, a ko sem ujel ritem – počasen, ne sunkovit – se ga da premagati.
Z manjšo strmino se vzpenjam, a vedno se vzpenjam, z le nekaj krajšimi premori ob naseljih, vse do Lokav.
Vzponi te prisilijo, da piješ vodo – a bolje je že prej preventivno popiti kakšen požirek, preden postane usta suha.
Vzponi te prisilijo tudi v razmislek, v razgledovanje.
Do križišča za Čepovan je bilo kar nekaj prometa, saj je bil delovni dan, a vozniki so spoštovali kolesarje in prehitevali z varnostno razdaljo. Nato pa – kot da bi se scena razblinila – vedno manj, potem skoraj nič.
Sledijo gozdovi – najprej črni bor (žal z borovo sprevodnico), nato smreke, bukve, mešani gozdovi.
Premalo poudarjena, a čutna značilnost kolesarjenja po teh krajih je vonj – smola, zemlja, sveže posekano lesno steblo.
Na Lokvah ni bilo nikogar, niti medveda, razen morda mene samega…
Nazaj? Ne, ker – kot rečeno – apetit raste z jedjo, in zato naprej, po še ne popolnoma utrjenem makadamu, ki je, čeprav delno raven, zahteval več truda. Kolesa so puščala brazde. Da ne govorimo o naslednjem klancu…
Tišina je bila popolna, razen zvokov narave: veter med drevesi, let ujed.
Potem pa spust – ogromen spust skoraj do Ajdovščine – in neizbežno, še ena zvočna podlaga.
Seveda mi je veter v prsa „pomagal“ na poti domov. Čudovita izkušnja.
… iz Jesenic naprej
Ura je 7:30 (ne 7:40) zjutraj in vlak odpelje.
Večjezična napoved v slovenščini, italijanščini in angleščini obvesti potnike na peronu o skorajšnjem prihodu vlaka iz Sežane proti Jesenicam. En del vagona je namenjen prevozu koles, s prilogo 1,50 €, ki velja cel dan.
Do Mosta na Soči (Sveta Lucija) železnica poteka ob reki Soči/Isonzo. Tu se sreča z dvema drugima rekama: Idrijco in Bačo. Ob slednji je bil iz strateško-vojaških razlogov leta 1906 speljan nadaljnji del trase.
Iz vlaka na kolo
Iz Transalpine, ki poimenuje omrežje železnic za boljše povezave med osrednjo Evropo in tržaškim pristaniščem, na Rudolfinsko progo – od Ljubljane do Trbiža/Tarvisia –, danes preoblikovano v zelo priljubljeno kolesarsko pot D2 (kot tudi Alpe Adria FVG 1) skozi alpske doline. Pokrajina bogata z zelenjem – svetlozeleni gozdovi in travniki, izmenično s polji. Vonj silaže, dobro vodenih hlevov in gozda. Ta vonj postaja vse močnejši, ko kolesarska pot iz Kranjske Gore (FVG1/bis) pride do trbiškega gozda, čez Rateško polje. Tu privrejo na dan številni izviri, ki tvorijo Savo Dolinko. Ta reka, ki se kasneje združi z Savo Bohinjko, je najdaljša v Sloveniji in teče skozi Hrvaško, Bosno in Srbijo, da se nato izlije v Donavo.
Nedaleč od kolesarske poti, ob vzporedni glavni cesti, je Mednarodna šola mushinga in vlečnih psov.
Drevesa
Eno drevo še posebej izstopa – lipa, v nemščini Linde, v slovenščini lipa – sveto drevo, simbol življenja. Z okoljskega vidika je lipa izredno učinkovita pri čiščenju zraka, tako z uravnavanjem temperature kot z absorpcijo škodljivih plinov in prašnih delcev.
Ena zelo pomembna lipa, razglašena za spomeniško zaščiteno, raste v parku Beneške palače v Malborghettu. Zanimivost: to mesto se ni vedno imenovalo tako. Njegovo prvotno ime je bilo Bamborgert. Toponim verjetno izhaja iz pripadnosti bamberškim škofom ali iz pomena „bogat trg“. Po zgodovinskih dogodkih in uničenju kraja s strani beneške vojske (ob koncu 14. stoletja) je postal Malborghetto.