GORICI PRIHODNOSTI MED SANJAMI IN RESNIČNOSTJO

avtor ANDREA BELLAVITE

Nova Gorica jeseni, Gorica spomladi pa se bosta soočili z imenovanjem upravnih volitev. Po zaključku intenzivnega obdobja Evropske prestolnice kulture, ali lahko upamo na skupno analizo problemov in predstavitev perspektiv?

Skupni diskurz bi bil bolj potreben kot kdaj koli prej, politični programi pa bi si lahko predstavljali – kot še nikoli – tako na najstarejši kot na “novi” del mesta. Čas je, da se usedemo za mizo in skupaj, prav skupaj, predlagamo novo vizijo biti mesto. Ideja je lahko tudi ista stranka ali mestni simbol, ki naj bi bil predstavljen tako na območju Italije kot v Sloveniji.

Ko govorimo o upravljanju virov občine, je vedno treba upoštevati dva vidika: idealno vizijo, torej širok horizont za premikanje in odprte možnosti za bolj ali manj oddaljeno prihodnost, ter sposobnost sprejemanja operativnih odločitev, ki jih je mogoče doseči z iskanjem sredstev, ter odnos odličnega sodelovanja s tehniki pisarn, spremljanje dejanj s stalno pozornostjo, sposobnost sodelovanja z drugimi lokalnimi oblastmi ter z regionalnimi in nacionalnimi oblastmi.

Kar zadeva vizijo, sta Gorica in Nova Gorica poklicani, da bosta svetilnik za mir v svetu. To smo že doživeli v nekaterih trenutkih prestolnice kulture, ko se je človek resnično počutil kot sestavni del družbene celote. To je posledica zgodovine, ki je spremljala dvajseto stoletje od svetovnih vojn in totalitarizma do prijateljskega sobivanja in zdaj do polnega deljenja namenov. V tem kontekstu je očitno, da mora biti kultura prava osnova vsakega skupnega dejanja, naj bo to socialno, gospodarsko, urbano ali okoljsko. Kako si predstavljamo ta izjemen kraj leta 2050, kjer se jeziki, kulture, filozofske in verske vizije sveta vse bolj harmonično prepletajo?

In kako je mogoče ta namen doseči? Kako lahko konkretno zgradimo prihodnost, v kateri bo zakon sobivanja zakon enotnosti pri krepitvi raznolikosti?

Obstaja več tem – v moji knjigi Senza confini, Gorizia e Nova Gorica dalla A alla Ž – Označil sem jih približno trideset, z začetnicami črk abecede. Segajo od gostinstva do knjižnic, od gospodarstva do rek, od mladih do jezikov, od gora do miru, od vojaškega suženjstva do toponimije, od socialne pomoči do cest.

O vsaki od teh tem bi bilo veliko za povedati. V tem kontekstu bi izpostavil tri nujnosti.

Nova Gorica skupaj z Gorico lahko postane odličen laboratorij za gradnjo pravičnosti in miru na celotnem planetu. Zahvaljujoč prispevku univerzitetnih inštitutov in raziskovalnih ustanov je bilo mogoče ustanoviti šolo za usposabljanje Evropskega civilnega mirovnega korpusa, ki je bila vključena v mednarodno akademijo, sposobno privabiti ljudi, zlasti mlade iz Evrope in sveta, ki želijo prispevati k pomirjanju tekočih konfliktov. Lahko bi razmišljali tudi o ponovni uporabi in ureditvi številnih opuščenih barak, ki bi lahko postale središča sobivanja in prijateljstva za študente s petih celin. Posebna razporeditev ozemlja bi lahko omogočila vzpostavitev središča srečanj, dialoga in pogajanj za delegacije ljudstev, ki so med seboj v vojni. To se je že zgodilo v preteklosti, lahko se vrne v sedanjost.

Drugo področje je sprejem. Vsak človek bi moral biti “doma”, ne glede na to, ali pride v območje Gorice zaradi turizma, službe ali drugih potreb. Sistem sprejema tistih, ki bežijo pred lakoto, vojno in preganjanjem, bi lahko zgradili skupaj, na vrhu balkanske poti. Prisotnost toliko praznih fizičnih struktur bi lahko omogočila posebej vznemirljive stanovanjske eksperimente, vključno z ustvarjanjem novih načinov medsebojnega povezovanja med domačini in novopriseljenci, v deljenju namenov, ki jih spodbuja sledenje določenim oblikam podpore, ki so že dale odličen dokaz, kot je SPRAR (danes SAI) v Italiji.

Seveda je možnost sprejemanja ljudi tudi vir znatnih sredstev. Območje Gorice se mora zavedati svojega izjemnega potenciala. Omogoča zgodovinsko meditacijo, ki spremlja obiskovalca od časa neandertalcev do rimske osvojitve, od ustanovitve Akvileje do Velikega patriarhata, od srednjeveških predlogov do prve svetovne vojne, da ne omenjamo popolne edinstvenosti njenega kompleksnega dvajsetega stoletja. Reke in gore, ki gledajo na območje, prinašajo lepoto, ki jo je treba še posebej popestriti, predvsem ljubitelji počasnega turizma, z nepozabnimi potmi, ki se razvijajo v dolinah Soče in Vipave, ter s kolesarskimi potmi, ki omogočajo pedaliranje, osveženo z meglicami, ki se dvigajo iz večbarvnega toka Soče. Gastronomske ponudbe in priložnost za poskus nekaterih najbolj izjemnih evropskih vin dodajajo dodatne razloge za privlačnost v deželi, kjer živijo prijazni, prijazni ljudje, odprti za nasmeh in deljenje.

Tretji element je socialna država. Jasno je, kako zelo trpi ozemlje. Možnosti, da se uresničijo v službi, so majhne, veliko mladih je prisiljenih živeti drugje. Trgovine se ena za drugo zapirajo in povsod lahko vidiš žalosten znak “za najem” ali “za prodajo”. Bistveno je, da se sistem socialne pomoči takoj deli v celoti, težave pa se ne ustavijo pred jezikovno raznolikostjo in še manj pred znamenito belo črto meje. Moramo razmišljati o brezdomcih, družinah v ekonomskih težavah, sinergiji z institucijami Nove Gorice in Gorice, ki se ukvarjajo s problemi najrevnejših in najšibkejših.

Za vse to – in še veliko, veliko več – je treba dejansko doseči nekaj nujnih predpostavk.

Prvi je jezik jezika. Na žalost, kljub nekaterim pohvalnim izboljšavam zaradi odličnih organiziranih in spontanih tečajev za odrasle, znanje slovenščine v italijanskem delu še vedno zelo primanjkuje, a tudi italijanščina postaja vse redkejša. Potrebno je veliko vložka, da se ta resnična meja premaga in doseže zagovarjani pasivni večjezičnost, vsaj razumevanje jezika drugega, če ga res ni mogoče govoriti.

Drugi je zelo zanimiv in ga je treba izkoristiti kot izjemno priložnost. Stanovanjska kriza in eksponentno dvigovanje cen stanovanj v Sloveniji – vključno z Novo Gorico – sta ustvarila povsem novo situacijo, o kateri še vedno imamo malo zavedanja. Tisoči prebivalcev Nove Gorice so se preselili v Gorico, kar je staremu mestu prineslo pridih velike novosti, ki je med drugim omogočilo premagovanje občutka praznine, ki ga povzroča preveč stanovanj z polkni in zaklenjenimi portali. Na ta način se naravno uresniči tisto, česar so se nekateri Italijani bali, a so si najbolj želeli – ideja enega samega mesta, kjer se Slovenci in Italijani dejansko mešajo, začnejo razmišljati in ustvarjati pustolovsko ter eksperimentalno skupno gradnjo.

Tretja predpostavka je globoka želja po mednarodnosti. Medtem ko se zdi, da povsod po svetu prevladujejo nove rasistične in ekskluzivistične logike, je v Gorici in Novi Gorici mogoče začeti inovativno pot. Gre zagotovo za rekonstrukcijo tkanine, ki je bila do začetka dvajsetega stoletja očitno enotna, ne za anahronistično ponovno izdajo grofije Gorica, temveč za začetek novega sistema mednarodnega upravljanja. Občine v dolinah Soča, Idrijca in Vipava (zakaj pa ne? tudi tiste v dolinah Natisone) bi se lahko združile v novo EGTC/EZTS, oblikovale avtonomno entiteto na obeh straneh stare meje, sposobno privabljati pozornost in financiranje ne le svojih nacionalnih vlad, temveč tudi neposredno Evropske unije. Gre za gradnjo nove ideje domovine, brez meja in brez omejitev, ki jo ustvarja sobivanje in ne nasprotovanje.

Sanje? Zberimo se, sedanji in bodoči kandidati za administratorje Gorice in Nove Gorice! Če v to verjamemo in če skupaj gradimo opeko za opeko, v idealnosti in konkretnosti, to novo vizijo sveta, lahko to zagotovo storimo. In utopija, kot je rekel veliki Franco Basaglia, lahko končno postane resničnost.