KAJ MISLIMO, KO GOVORIMO, DA ČLOVEK STANUJE, PREBIVA?

piše KARLO NANUT

Osnovne stvari v človekovem življenju so preproste, a niso vedno lahke v dojemanju. Po drugi svetovni vojni je bilo glavno mesto nemškega Reicha, Berlin, popolnoma uničeno, 90% stavb je bilo porušenih, morali so ponovno vse na novo zgraditi. Spraševali so se, kako in kje bi začeli, saj so bile povsod le ruševine. Arhitekti in inženirji so poklicali najprej znanega filozofa Martina Heideggerja, da jim je razložil, kaj pravzaprav pomeni stanovati v nekem kraju, kaj mislimo, ko govorimo, da človek prebiva (v nemščini: wohnt). Obnova mesta ne more pomeniti zgolj ponovno izgradnjo nekega prostora. Ponovno graditi pomeni obnoviti kraje srečevanja, izmenjave in spomina, pomeni obnoviti “habitat”, življenjski prostor, svobodnih in enakopravnih državljanov. 

Dandanes je nujno potrebno, da različna področja znanja sodelujejo med seboj. Po drugi strani filozofija, kot dinamična ontologija, se zanima bolj, kot za posameznike, za odnose med njimi in na prostor gleda kot na področje prihodnosti. V svojih delih se je Heidegger večkrat vrnil k temi kraja, prebivanja in okoli teh izrazov razvil obsežno razmišljanje o najglobljem pomenu človeškega bivanja in človeške narave. V dobi, ko sta znanost in tehnika dosegla že zavidljivo popolnost znanja, bi si pričakovali in obenem želeli, da bi podobno jasnost dosegli tudi v razkrivanju človekove notranje podobe, se pravi njegovega bistva, njegovih kulturnih in duhovnih dimenzij, ki jih zavzema v svetu. Če rečem, da sem človeško bitje, sem s tem povedal zelo malo. 

Heidegger se je spraševal o najglobljem pomenu besedne zveze ”ich bin” (jaz sem). V stari nemščini glagol ”bauen” (zidati, graditi) je pomenil tudi ”prebivati, biti”, kar je danes izraženo z glagolom sein (biti) in ki se v sedanjiku sprega:”ich bin”, ”du bist” (jaz sem- prebivam, ti si- prebivaš). Način, s katerim ”ti si” in ”jaz sem” v svetu, način, s katerim ”mi ljudje smo, živimo na zemlji”, je ”bauen”. Hkrati glagol pomeni tudi skrbeti za polje in ga obdelovati (v nemščini: den Acker bauen), obdelovati vinograd. Biti človek, pravi Heidegger, pomeni: biti na zemlji kot smrtnik; to pa pomeni: prebivati. Heideggerjeva velika hipoteza torej se glasi: ”jaz sem” pomeni ”jaz prebivam”, ali pa tudi: ”človek obstaja kot človek, ker prebiva nekje”; kar med drugim pomeni, da le človek, kot človek, v pravem pomenu ”prebiva”. Človek deli z drugimi živimi bitji marsikatero dejanje:  diha, se hrani, počiva, se jezi, itd. Ampak med vsemi bitji edino človek ”prebiva”. V tej perspektivi se ”prebivanje” ne pojavlja kot ”ena” med mnogimi človeškimi dejanji, ampak kot obzorje, ki obdaja in ureja vsa človeška delovanja: vsako človeško dejanje je, prav zato, ker je človeško, izraz ali manifestacija ”prebivanja”. Človek je tudi ”odprto bitje”, kar pomeni, da je ”izpostavljen” drugačnosti, ki je ni mogoče prevzeti; njegov način bivanja je neizogibna spodbuda in vztrajno ponovno odpiranje nekemu drugačnemu, nečemu, kar je drugačno od njega samega, a ga presega – to je tudi prvotna nemirnost človeškega položaja. 

Človek ni zaprt krog, je tisti, ki je vedno odprt, ki sili nekam, vedno si spreminjajoče bitje, vedno dinamičen, ne statičen. Kje so njegove prostorske in časovne meje, ne vemo, imenujemo ga homo viator (latinski izraz, ki pomeni človek popotnik). S tega vidika je treba razumeti trditev, da obstaja še kaj drugega, kot izrazito človeško, izključno človeško, in kot takšno je znak njegove lastne ”duhovnosti”: človek je duhovno bitje, ker je njegov način bivanja odprt, potujoč, ”izpostavljen”, od samega začetka v gibanju proti drugemu kot drugemu. Zato človek obstaja in živi kot človek le v toliko, kolikor ”prebiva”. In če je bivanje način, s katerim jaz oblikuje svet, je prav tako res, da model bivanja v prostoru, ki nam je predlagan ali vsiljen na družbeni ravni, ni tisti, ki bi človeka postavil v središče prostora. 

Kaj nam torej o človeku pove dejstvo, da so mesta, ki jih sam ustvarja, postala odtujena, torej ”nekraji”, ki so zasnovani le za hiter pretok in hitro porabo, ki povzročajo trpljenje in kjer posamezniki ostajajo anonimni in osamljeni? Izhodišče za opredelitev pojma bivanja je zapisano v prvi Mojzesovi knjigi: Bog je ustvaril edenski vrt in vanj postavil človeka, da ga obdeluje in zanj skrbi, ga varuje. Dve stvari hkrati: obdelovati in varovati oziroma skrbeti za. Kaj pa počne današnja družba? Gotovo spodbuja obdelovanje, produktivnost, na varovanje, na skrb pa pozablja. Ta mesta, ki povzročajo trpljenje, so zgradbe, vendar so verjetno kraji, kjer je prisotna ena sama skrb, potrošništvo, ki izkrivlja prostor in ga organizira po svojih potrebah. V naši potrošniški družbi se želja po posnemanju življenjskega sloga, ki ga trenutno priporočajo najnovejše ponudbe na trgu, ne povezuje več z zunanjim pritiskom. Nasprotno, to željo  dojemamo, kot še en dokaz in izraz osebne svobode, kar pa ne izhaja iz resnice.  Pravo dejanje, ki jo zahteva življenje, je pa v tem, da poleg tega, da obdelujemo in gradimo nov svet, moramo biti tudi zanj res odgovorni. 

Arhitektura lahko deluje pri obnovi dostojanstveno le, če se postavi na stran življenja, na stran spomina in dostojanstva vseh državljanov. Prava kriza bivanja ni pomanjkanje stanovanj, temveč dejstvo, da so ljudje pozabili, kako ”pristno, verodostojno” bivati, torej kako ”svobodno” živeti na zemlji.