PRENOVA TRGA EVROPE IN TRIDENTA

piše MATEJ KLANJŠČEK

Začetki in projekt Maxa Fabianija

Trg Evrope predstavlja, skupaj s »Tridentom«, enega izmed najpomembnejših mestnih krajev na mejah evropskih držav, ne samo zaradi svoje zgodovinske in simbolične vrednosti, temveč tudi zaradi izvirnosti svoje urbanistične zasnove. Njegova oblika in funkcija izhajata iz natančne vizije sodobnega mesta, oblikovane med koncem 19. in začetkom 20. stoletja, ko je bila Gorica na višku svoje srednjeevropske sezone, mejno mesto in strateško vozlišče avstro-ogrskega cesarstva. V tistih letih so ključna vprašanja o urbanističnem načrtovanju zadevala pospeševanje infrastruktur, še posebej oskrbo z vodo, cestne povezave in krepitev železniškega omrežja. Projekt nove Transalpske železnice (Wocheinerbahn), ki bi Trst povezala z Dunajem, je predstavljal možnost preoblikovanja severnega dela mesta. Leta 1901 je goriška Občina razpisala natečaj za redakcijo splošnega prostorskega načrta, pri katerem je sodeloval arhitekt in urbanist Max Fabiani (1865-1952), učenec Otta Wagnerja in znamenita figura v srednjeevropski arhitekturni kulturi. Fabiani je interpretiral novo železniško postajo ne zgolj kot infrastrukturo, ampak kot element, ki bi pospešil širjenje mesta: točko zastopstva in vhoda v mesto.

Okoli leta 1906 je Fabiani zasnoval načrt t.i. Tridenta Transalpine, radialnega cestnega sistema, ki bi urejal nov trg pred železniško postajo – takrat Görz Staatsbahnhof – kot stično točko treh perspektivnih osi, ki so danes ulice Foscolo, Caprin in Luzzatto, priključene na ulico Monte Santo. Sistem, navdihnjen z baročnimi vzorci, ki so bili na novo interpretirani na sodoben način, je združeval monumentalnost in funkcionalno racionalnost ter vzpostavil skladno povezavo med arhitekturo železniške postaje, krajino in mestnim tkivom. V tem načrtu je bila postaja – ki jo je v eklektično-secesijskem slogu zasnoval arhitekt Robert Seelig – osrednji element simetrične kompozicije s trietažnim centralnim delom in dvema dvoetažnima stranskima deloma. Odpirala se je na široki trg, ki je brez fizičnih ovir bil urejen kot prostor za druženje in zastopstvo. Fabianijeve ideje so našle odmev in nadaljevanje v drugih sočasnih ali poznejših projektih, kot so predlogi Antonia Lasciaca (1905), ki je zasnoval krivuljne in radialne sheme drevoredov, in v urbanističnem načrtu iz leta 1921, ki ga je sestavil sam Fabiani skupaj z Lodovicom Braidottijem in Riccardom Del Nerijem, kjer je sistem vizualnih in perspektivnih povezav med velikimi mestnimi prostori (trgi, avenijami, reko Sočo, hribi in vrtovi) predstavljal usmerjevalno strukturo mestne širitve. Ta urbanistični pristop je odražal natančno podobo mesta, tj. mesto-park, v skladu z krajinsko in podnebno usmerjenostjo Gorice, kot jo je slavil Carlo von Czoernig, ki jo je v drugi polovici 19. stoletja poimenoval »avstrijska Nica«.

Od razdelitve do ponovne povezanosti

Prva svetovna vojna je predstavljala globok prelom: železniška postaja, strateška infrastruktura, je bila zaradi bombardiranja močno poškodovana. Po priključitvi Gorice Italiji je bila stavba obnovljena v skladu s prvotnimi načrti, trg pa je ponovno uredil sam Fabiani. Leta 1923 je postaja dobila ime Gorizia Montesanto. Med drugo svetovno vojno je bila železniška postaja ponovno prizorišče vojnih dogodkov, uporabljala se je za prevoz vojakov in vozil ter, tragično, kot vozlišče za konvoje, usmerjene v koncentracijska taborišča. S koncem spopadov in opredelitvijo novih geopolitičnih razmerij je bilo goriško ozemlje zaupano zavezniški vojaški upravi do leta 1947, ko je bil sklenjen mirovni sporazum. Meja med Italijo in Jugoslavijo je bila takrat potegnjena natančno čez Trg Evrope, ki je skupaj z mestom bil razdeljen na dva dela: na eni strani del trga, na drugi pa železniška postaja in zemljišče, na katerem bi zraslo novo mesto Nova Gorica. Desetletja sta trg fizično prečkala bodeča žica in kasneje ograja, konkreten simbol politične in eksistencialne razdelitve dveh svetov. Iz kraja srečevanja in zastopstva se je trg spremenil v območje ločitve in nadzora, simbol hladne vojne in evropskega zloma. 

Z razpadom Jugoslavije in sledečim procesom evropske integracije je trg postopoma ponovno pridobil svojo fizično in simbolno celovitost. Vstop Slovenije v Evropsko unijo leta 2004 in njen pristop k schengenskemu območju leta 2007 sta zaznamovala konec fizične meje in Trgu Evrope vrnila prvotno vlogo kraja prehoda in povezovanja. Kamnita tla s simboličnim mozaikom Franca Vecchieta v središču, ki danes označuje pozicijo stare meje, ohranjajo spomin na delitev, vendar spreminjajo njen pomen: iz ovire v skupni identitetni znak. Trg je tako postal simbol čezmejnega sodelovanja in srce projekta integracije med Gorico in Novo Gorico, ki je dosegel vrhunec s priznanjem Evropske prestolnice kulture 2025.

Možnosti prenove

Projekt prenove Piazze Transalpine / Trga Evrope in Fabianijevega Tridenta je vključen v okvir preobrazb, povezanih z Evropsko prestolnico kulture 2025, katere predstavlja enega najpomembnejših simbolnih in infrastrukturnih posegov. Cilj je dvojen: po eni strani ponovno povezati mestno tkivo, ki ga je v preteklosti razdelila meja, po drugi pa trgu in njegovemu radialnemu sistemu vrniti prvotno vlogo mestnih vrat in skupnega reprezentativnega prostora.

Projekt si prizadeva za vzpostavitev enotnega, integriranega in čezmejnega urbanističnega sistema, ki bi poudaril arhitekturno in simbolično vlogo železniške postaje v Novi Gorici in prostora pred njo; izboljšal urbano in okoljsko kakovost ter spodbujal počasno mobilnost in vključujočo dostopnost; ustvaril skupni prostor za dogodke, kulturne in družbene dejavnosti z večnamenskimi funkcijami; upošteval načelo DNSH (Do No Significant Harm) in minimalne okoljske kriterije v skladu s financiranjem iz evropskega programa ESRR (Evropski sklad za regionalni razvoj) 2021–2027, tako za italijanski kot za slovenski del.

Projekt temelji na nekaterih strateških načelih, med katerimi so: skupni in odprti prostor brez arhitekturnih ovir z novo, neprekinjeno tlakovano površino ter potmi za pešce in kolesarje; zmanjšanje neprepustnih površin in povečanje zelenih površin v korist podnebne odpornosti; ureditev dostopa za vozila s pomočjo skritih zapornic za zaščito pešcev; okrepitev sistema za odvodnjavanje meteorne vode; priprava na dogodke in prireditve z integrirano opremo in infrastrukturo; ovrednotenje spomina na mejo s simboličnimi elementi tlakovanja ter prostori za umetniške in spominske instalacije.  

Upravni in pripravljalni vidiki dela

Projekt obnove območja, ki zajema Trg Evrope in Trident, je nastal v okviru institucionalnega sodelovanja med EZTS GO (Evropsko združenje za teritorialno sodelovanje Gorica–Nova Gorica–Šempeter-Vrtojba), Občino Gorica in Mestno občino Nova Gorica. Načrtovanje sta vodili italijansko-slovenski ekipi Ravnikar Potokar Arhitekturni Biro (Ljubljana) in DRH Studio Dinale – Rigonat Hugues (Benetke) v sodelovanju s SA Architetti ter številnimi inženirskimi svetovalci za naprave in infrastrukturo. Z združitvijo dveh sprva ločenih projektov je bilo mogoče zagotoviti arhitekturno in krajinsko enotnost ter usklajenost časovnega razporeda izvedbe.

Čezmejni sporazum o izvedbi projekta je postavil pravne in operativne temelje za skupno izvedbo čezmejnega infrastrukturnega projekta. Ta je opredelil vloge, pristojnosti in odgovornosti vpletenih strani, pri čemer je EZTS-ju dodelil vlogo edinega naročnika za dela skupnega interesa, obema občinama pa vlogo lastnikov in upravljavcev svojih ozemeljskih delov. Sporazum je poleg tega določil načine dvostranskega financiranja med italijansko in slovensko upravo ter mehanizme tehnično-upravnega usklajevanja za zagotovitev enotnosti projekta in skladnosti z zakonodajo v obeh pravnih sistemih. 

Projekt je imel na voljo skupni znesek 4,22 milijona evrov, ki je nastal iz vsote prispevkov obeh ozemeljskih delov projekta: italijanski del je znašal 1,40 milijona evrov, slovenski del 1,92 milijona evrov in delež, namenjen Tridentu (Gorica), pa 0,90 milijona evrov. Skupni znesek samih del na obeh straneh meje je znašal 2,78 milijona evrov. 

Tehnični in inženirski vidiki

Analiza območja je pokazala kritične točke, povezane z neenotnostjo pešpoti in kolesarskih poti, propadanjem objektov, neenotnostjo tlakov in različnim upravljanjem med državama. Ni manjkalo pa priložnosti za prenovo: uvedba zelenja in ulične opreme, okrepitev multimodalnosti (izposoja koles, pešcone), poudarjanje čezmejne identitete ter spodbujanje kulturnih in družbenih dogodkov na trgu in okoliških ulicah. Iz tega je izhajala poglobljena analiza obstoječih povezav:

1. Promet: tri osi predstavljajo glavni dostop do trga iz italijanskega dela mesta, z zgodovinskimi voznimi pasovi in pločniki, ki so bili obnovljeni, ter novimi tlakovanji v skladu z zasnovo trga. Bili so predvideni ukrepi za ureditev prometa s pomočjo premičnih, skritih zapornic: štiri so bile nameščene v Italiji vzdolž ulic Caprin in Foscolo, dodatne štiri pa v Sloveniji na Kolodvorski ulici. Te omogočajo popolno zaprtje trga za promet, s čimer se omogoči oblikovanje skupnega prostora, tj. nadzorovano sobivanje tokov pešcev, kolesarjev in izjemoma vozil z omejeno hitrostjo (≤20 km/h), pri čemer imajo prednost mehka mobilnost ter turistično-kulturne poti.
2. Počasna mobilnost: v okviru prenove so bile vzpostavljene neprekinjene pešpoti in kolesarske steze, ki zagotavljajo prehodnost in varnost ter so v skladu z UNI-standardi in evropskimi smernicami za mehko mobilnost. 
3. Javni prevoz: območje je povezano z železniškim vozliščem slovenske železniške postaje in postajališči lokalnega javnega prevoza, kar spodbuja multimodalnost.
4. Mestne povezave: ulice se priključujejo na zgodovinsko ulico Monte Santo in povezujejo trg s soseskami, parki in mestnimi središči.

Družbena, kulturna in simbolična vrednost projekta ter gospodarska obnova

Trg Evrope predstavlja danes enega najbolj izrazitih primerov urbane obnove kot orodja za družbeno in teritorialno povezovanje. Iz kraja ločevanja – ki ga je desetletja zaznamovala bodeča žica meje – se je trg preoblikoval v enoten skupni javni prostor, ki uteleša evropsko sodelovanje in kulturno sobivanje med Gorico in Novo Gorico. 

Nova prostorska ureditev omogoča neprekinjeno uporabo trga s strani prebivalcev obeh držav brez fizičnih ali zaznavnih ovir ter daje občutek pripadnosti enotnemu urbanemu tkivu. Neprekinjena tlakovana površina, enotna zasnova zelenja in odsotnost višinskih razlik med italijanskim in slovenskim delom so arhitekturni elementi, hkrati pa tudi simbolna sporočila enotnosti. Vsaka gradbena odločitev – od neprekinjene tlakovine do skupnih klopi – prispeva k pripovedovanju zgodbe mesta, ki se je iz meje spremenilo v most in ki uteleša vrednote kohezije, zgodovinskega spomina in evropske prihodnosti.

Projekt je del programa Evropske prestolnice kulture, katere predstavlja enega od glavnih stebrov. Območje je namenjeno gostovanju širokega spektra kulturnih in uprizoritvenih dejavnosti: čezmejnih glasbenih in gledaliških dogodkov, razstav na prostem in začasnih instalacij, uradnih slovesnosti in spominskih dogodkov, festivalov ter javnih prireditev. Trg je zasnovan tako, da lahko sprejme do 5.000 ljudi med dogodki z velikim obiskom, zahvaljujoč integrirani infrastrukturi (električne naprave, pripravljeni avdio-svetlobni sistemi, ožičene površine, nastavljivi dostopi). V prihodnosti se bo oblikoval kot stalna evropska agorà, kraj srečevanja med kulturami in delavnica občinskega sodelovanja.

Ključni element operativnega uspeha je večravninsko upravljanje, za katerega je odgovoren EZTS, ki je deloval kot edini naročnik. Ta struktura je zagotovila enotnost meril in postopkov ter omogočila celostno upravljanje dveh pravnih okvirov (italijanskega in slovenskega), sočasno usklajevanje razpisnih postopkov in postopkov pridobivanja dovoljenj, upoštevanje pogojev financiranja iz Operativnega programa ESRR 2021–2027 za obe strani meje ter izvajanje dvostranskega nadzora gradbenih del s popolno sledljivostjo tehničnih odločitev in tokov oskrbe. Upravljavski model EZTS GO predstavlja danes odlično prakso, ki jo je mogoče ponoviti v drugih evropskih čezmejnih kontekstih, saj dokazuje izvedljivost skupne infrastrukture, upravljane po enotnih tehničnih standardih in skupnih okoljskih nadzorih.

Obnova Trga Evrope in Tridenta je reprezentativen primer tega, kako lahko sodobno urbanistično inženirstvo združi funkcionalnost, trajnost in kulturno vrednost. Projekt ni omejen le na obnovo arhitekturne in okoljske kakovosti zgodovinsko ogroženega območja; dokazuje, kako lahko javna infrastruktura služi kot orodje socialne kohezije in teritorialne diplomacije, da na novo opredeli fizične in mentalne meje mest.