GIORGINA IN MARIJA

avtor MARCO MENATO

Giorgio Ossola, rojen leta 1930, znan knjigarnar in založnik iz Gorice, ima dar pripovedovanja zgodb, ustnih (morda tudi zaradi svojih starih izkušenj kot učitelj v osnovni šoli) kot tudi pisanja. V zadnjih letih je tiskarnah izročil nekaj zvezkov spominov na svojo Gorico, začenši z zgodovino, družbeno in urbanistično ulice in njenih prebivalcev, Ritorno in via Mazzini (LEG, 2012, nova razširjena izdaja 2020). Dve manjši knjigi (kar pomeni le na strani konsistentnosti), razprodani in v zelo omejeni izdaji, imajo ljubezen v Gorici kot svojo sladko ozadje: Maria (2025) in Giorgina (2026), prva posvečena njegovi ženi, ki je pred kratkim umrla, druga pa materi. V obeh lahko cenite prijeten in razpršen slog, dopolnjen s fotografskimi sekvencami v črno-beli in sepiji, pa tudi, a je značilnost vseh LEG izdaj eleganca grafičnih izbir in tiska.

To sta dve zgodbi, ki se prepletata, a tudi ko se zdi, da se ponavljata, se v resnici pogled vedno spremeni in s tem tudi občutki, besede, podobe. Gre za zgodbo otroka, ki svoj čas deli med šolo na Via Cappuccini v Goriciji, nato v Trstu na Deutsche Schule in celo v Meranu, ter tobačarno, pravzaprav na Via Mazzini, prej Via del Municipio. Odsotni oče, ki ga je spoznal šele v mladosti in skoraj po naključju v Nemčiji, v Duisburgu (zgodba je zelo živa in nočem mu vzeti želje po odkrivanju), živi z babico Terezijo in materjo, ki po nosečnosti popolnoma izgubi vid (in tudi tu so zelo lepe strani); kljub resni okvari bo lahko nadaljeval posel, vedno mu je pomagal edini sin. Ta otrok, ki je bil tako preizkušen že od malih nog, ne bo obupal, se ne bo pritoževal, ne bo prosil za subvencije ali pomoč, ampak bo sam in trmo našel pot do svojega življenja: študij, izpite, sijajno opravljena tekmovanja, končno imenovanje za učiteljico v različnih šolah na območju Gorice. In nato srečanje z Mario Adamo, ki bo postala spremljevalka celotnega napornega življenja, prihod njegovih sinov Adriana in Federica ter vnukov. A v vsem tem zanosu je ideja, da si nekaj zgradi, da nadaljuje – pod drugim nebom – izkušnjo tobačnega trgovca, vsakodnevnega stika s strankami, zaupanja in pogovorov. Še vedno mu mati nevede pomaga v pomoč. To so knjige, večinoma v nemščini, ki jih je hranil na skromni polici, to je kovček starih knjig, ki ga je avstrijski častnik leta 1945 pustil Giorgiu, medtem ko je bil na dolžnosti v trgovini, z obljubo: “Morda se bom vrnil po njih. Medtem pa jih obdrži ti!” Iz teh knjig se je rodila ideja o odprtju ‘delavnice’ (kot je pogosto rekel v šaljivem tonu), očitno rabljenih knjig: leta 1964 na Via Morelli (dobro se spomnim, tam sem kupil svoje prve ‘stare’ knjige) se je preselil na Via Cascino, kjer je skupaj s svakinjo Valerio prodajal tudi pohištvene dodatke, nato v Corte Sant’Ilario v Palazzo Lenassi (ki je še vedno poslujal pod vodstvom Federica, ki je medtem razširil področje delovanja tudi na umetniškem področju), nazadnje v Corso Verdi pred javnim vrtom, glavno prizorišče več let kasneje festivala èStoria, ki ga je zasnoval Adriano Ossola, ki je prevzel vajeti založbe in jo preoblikoval iz lokalnega založnika v nacionalnega založnika zgodovinskega področja, ne da bi pozabil na njegove lokalne korenine.

Gre za zgodbo o dolgem življenju, polnem odpovedi in morda napak, pa tudi številnih družinskih zadovoljstev (strani, posvečene ženi, so prežete z veliko hvaležnosti) in poklicnih zadovoljstev, zanimivih na primer o sodobnem trgu starin in nekaterih uspešnih uredniških odločitvah. Zgodba, ki presega osebne meje in pomaga javnosti razkriti ne le Gorico, kaj je bila Gorica, prava Gorica, razdeljena na italijansko, nemško (Giorgio v svojih knjigah dejansko doda pravi priimek Beindl, Ossola je bila kasnejša izbira) in Slovenke (njegova babica po materi se je rodila v Vedrijanu v Brdi), mesto, ki se ni vrnilo – kot zlahka in zmotno pravijo – domovini, a je na neki točki, v prvi in celo drugi vojni, izgubilo vse: v korist česa?