KO POGREŠANJE POSTANE LJUBEZEN

piše KATJA CANALAZ

“Skrbeti pomeni skrbeti za to, česar drugemu manjka. Tu lahko razmišljamo o eni najbolj pronicljivih formul, ki jih je Lacan podal za opredelitev ljubezni. Ljubezen naj bi pomenila, da drugemu damo tisto, česar sami nimamo. Ljubiti pomeni dati tisto, česar nimaš. (…) Darovati pogrešanje v ljubezni pomeni prav to: dati občutek, da je prisotnost drugega tisto, kar v meni vzbuja njegovo pogrešanje. Ko rečemo »ljubim te«, nekomu drugemu sporočamo, da je naše življenje brez te ljubezni življenje, ki mu nekaj manjka, in da ta ljubezen povzroča pogrešanje. Največje darilo, ki ga zaljubljenec lahko podari tistemu, ki ga ljubi, je podariti pogrešanje tistega, ki ga ljubi. Kot da bi rekli: »Pogrešam te« – to je temeljna beseda ljubezni.”

Ko sem prvič zaslišala te besede in Lacanovo opredelitev ljubezni, ki jo je predstavil italijanski psihoanalitik in esejist Massimo Recalcati v televizijski oddaji Lessico Amoroso (RAI, 2019), se mi je takoj v glavi orisal spomin.

Moje otroška leta sem preživela v Nediških dolinah, pravzaprav v Rečanski dolini, v majhni vasici, ki ni imela nič drugega kot hiše in svoje prebivalce. Nobene trgovine, gostilne … Čas smo preživljali z igranjem po ulicah vasi, pri sosedi, ki nam je nudila kak bombon ali sladoled v poletnem času, s kolesarjenjem do reke, z igranjem z gumbi, ki jih je vaščanka skrbno hranila v pločevinasti škatli. Vsake toliko so nas skregali in smo tako daleč stran tekli in se skrivali. Preprosti otroški dnevi, ki so me izoblikovali in s katerimi se je Benečija globoko zasidrala vame.

Nato sem se z družino preselila v Videm, a tam sem imela le uradno prebivališče; tam sem zaspala in se zbudila. Moje življenje pa se je vsekakor nadaljevalo in odvijalo v Benečiji: najprej zaradi Dvojezične šole, v Čedadu zaradi športne dejavnosti, nato v Gorici, Ljubljani in ne nazadnje v Kopru, pred mojo vrnitvijo v rodno Benečijo.

Omenila sem spomin, ki se mi je povrnil na dan, ko sem poslušala Recalcatijeve besede. V odraščanju se dobro spomnim, da sva med vožnjo v avtu z mamo rade poslušali CD-je, ker ja, takrat še ni bilo mogoče priključiti USB-ključa, kaj šele telefona ali današnjih spletnih glasbenih platform.

Leta 2007 je bil izdan CD Kekko Bergnach Unplugged, na katerem je glasbena skupina Beneške Korenine s pomočjo Slovenskega sedeža RAI posnela najbolj priljubljene pesmi najbolj priljubljenega beneškega glasbenika Kekka Bergnacha. Po njegovi smrti so izdali ta CD in med različnimi pesmimi me pesem Vsaka vičer vsakič globoko pretrese, skoraj kot da bi mi vsakič prebodla srce.

Pa tudi ti ne pozabi,

De v ti dolini si se rodiu,

De še vse rože bojo jokale,

Če ti pa zdaj jih Zapustiš.

Ne pozabi na tvoje navade,

Ne pozabi na tvoj jezik,

Ne pozabi na smrieke zelene,

Tud na slaviča opunoči.

(Vsako vičer, Kekko Bergnach)

Bil je in je med najbolj priljubljenimi CD-ji.

Povrnimo se k spominu. Ko sem opravila vozniški izpit, sem bila doma v Vidmu, a živela v Ljubljani. Ko sem se vračala domov, sem se rada usedla v avto in se peljala do svoje Benečije, do svoje Rečanske doline. Nikogar nisem obiskala, le peljala sem se do in po dolini. In seveda se je CD vrtel v avtu.

Zakaj? Samo zato, da ne bi pozabila, da sem se v tisti dolini rodila. Da bi opazila, kako so se stvari med mojo odsotnostjo spreminjale, kako so letni časi obarvali hiše in gozdove. V sebi sem začutila veliko bolečino, ker sem vedela, da tam nisem mogla ostati.

In če pomislim danes na tiste vožnje, sem začutila, koliko pogrešam svoje doline, svojo domačo zemljo, sosede, otroke, starejše osebe, trenutke, ko te je nekdo ustavil na cesti in vprašal: »Čigava si?«, popoldneve v reki, ritem življenja, ki je čisto človeški … Pogrešala sem vse to, ker je bilo in je del mene. In prav v tem pogrešanju sem začutila isto krčenje telesa, ki ga lahko nekdo doživlja ob koncu ali težavah v partnerskem odnosu oziroma v najbolj preprostem razumevanju ljubezni. Sobivala sem z vsem tem, a sem vedela, da se bom vrnila, in tako sem storila.

Benečija je v očeh večine zapuščen prostor in pogosto jo zunanji opazovalci pretirano romantizirajo.

Pogosto, ko sem imela obiske prijateljev, so bila redna vprašanja: »Joj, kako se sploh vozite po teh ozkih cestah? Koliko časa vožnje imate do prve trgovine? Ali se ne počutiš osamljeno tukaj, v tem tihem prostoru?«

Sprva sem taka vprašanja doživela skoraj kot žalitev. Sicer so bila njihova vprašanja popolnoma legitimna, saj so v vasi same hiše, osnovne storitve pa so oddaljene; obkrožen si z zanemarjenim gozdom, kjer so ceste ozke in nanje padajo kamni in drevesa, kjer sta telefonska in internetna povezava pogosto odvisni od vremena, kjer so hiše okoli tvoje zaprte in zapuščene, kjer mogoče v teku dneva ne srečaš nikogar v vasi, kjer nimaš garaže pred hišo …

Rodila sem se v tem okolju in to okolje me je vzgajalo za življenje. Vzgajalo me je spoštovanje in dialog z ljudmi, tišina vasi me je vzgajala pri poslušanju in razumevanju same sebe, poslušanju zgodb starejših, ki so bile istočasno zgodbe vseh nas. Vzgajalo me je tudi pri razumevanju časa oziroma pri tem, kako pravilno in kakovostno ravnati s časom.

In ja, mogoče je moja prva ljubezen prav Benečija: beneška zemlja, melodije in naglasi našega slovenskega narečja, glas starejših, ki danes ne odmeva več po vasi, njihovi obrazi, polni gub, ki so pričali o življenju, polnem nasmehov in žrtvovanja, veter, ki odpihne listje, in travniki, ki iz leta v leto izginjajo.

Verjetno Benečija nima pred seboj zlate prihodnosti, a zagotovo vem, da brez nje jaz ne bi obstajala in ne bi bila ženska, ki sem danes.