MARKO VOGRIČ

avtorice LORELLE KLUN

Marko Vogrič je pred kratkim v Galeriji 75, razstavišču Fotokluba Skupina 75 v San Florianu del Collio, predstavil razstavo »20 od 65«, ki združuje približno štirideset del, nastalih v zadnjih dveh desetletjih delovanja.

Izbor razstave se je osredotočil na umetnikovo edinstveno perspektivo, ki raziskuje tako nenavadne urbane perspektive kot naravne elemente, lovi dih polj in zemlje ter ga zapira v sanjske vizije.

Iz njegovega avtoportreta se pojavljajo naravna ozvezdja, prepleti in veje, ki gledalca očarajo tudi zaradi vizij, pridobljenih z uporabo kamere z luknjico, naprave brez leče, vendar opremljene z majhno luknjico, skozi katero vstopa svetloba in odtisne sliko na notranji nosilec; ta preprosta oprema s svojimi posebnostmi in dolgimi časi osvetlitve predstavlja idealen medij za izboljšanje filozofije počasne fotografije.

Od vizionarskih utrinkov narave nas pot vodi do serije »Dan po«, v kateri podobe obale po nevihti postanejo grenka metafora za razmislek o krhkosti naših ekosistemov. Majhen robot igrače, naplavljen na obalo in izgubljen sredi uničene pokrajine, se zdi kot vesoljec, ki tiho in nemočno opazuje posledice nebrzdanega človeškega razvoja.

Razmišljanja in vprašanja o pogosto konfliktnih odnosih med človekom in naravo se nadaljujejo v »Mechanobotanici«, nadrealistični seriji, v kateri stara delovna miza gosti nepričakovane kombinacije cvetja, ki se s svojo občutljivo ranljivostjo podreja posegu rašp, svedrov in žag.

Skromna mehanična delavnica se nato spremeni v moteč laboratorij, kjer se vrzel med akademsko in obrobno znanostjo vse bolj briše; kader za kadrom oživi nov herbarij, ki se odpira »nenavadnemu«, tistemu občutku, ki utripa, ko nekaj običajno znanega dobi drugačne in nepričakovane konotacije.

Zaznavno dezorientiranost dodatno podžigajo nova imena z latinskimi soglasji, ki jih avtor pripisuje rožam: »Gerbera Jamesonii Planata«, »Helianthus Frankensteinii«, »Lilium Candidum Secatum«.

Druga predstavljena serija, morda najbolj ikonična, je »Miška v …«, ki avtorja , spet zahvaljujoč uporabi kamere z luknjico , spremeni v sodobnega flaneurja.. Iz znanih krajev – Gorice, Nove Gorice – se raziskava razširi tudi na druga mesta, kot so Rim, Dunaj, Ljubljana, London, Pariz; posebni utrinki in široke panorame se modro distancirajo od bleščečih in umetnih posnetkov določenih vrst fotografije ter nas popeljejo v redko dimenzijo, magično začasno ustavljeno v času.

Marco Vogrič je vsrkal in podrobneje razvil poetiko Eugèna Atgeta, s pogledi, ki sta jih kasneje oboževala Breton in Man Ray, tistimi, ki so bili v nasprotju s pompoznimi in opevanimi podobami monumentalnega Grande Villea in so namesto tega dajali prednost navidezno anonimnim pogledom, stranskim ulicam in majhnim trgovinam. Od nadrealistov se zdi, da je tudi Vogric sprejel teorijo‘Informe, ki je bil uporabljen za “»zniževanje« umetniških kategorij, tako z iskanjem subjektov “manj plemenit« ali pa niso vredni pozornosti, bodisi z obrnitvijo kompozicijskih koordinat: njegova točka snemanja je radikalno znižana na raven cestne površine, tako da pokrovi jaškov z litoželeznimi bareljefi ali s kamnom, obrabljenim od časa, osvojijo ospredje.

Razstavo zaključuje »Wunderkeller«, manjša instalacija, ki prikazuje Vogričevo vsestranskost in strast do eksperimentiranja. Vsaka stran trdne snovi, tako notranja kot zunanja, poustvarja stene, tla in strop kleti, polne predmetov, kar je globok poklon njegovemu očetu in njegovemu fotografskemu delu, a tudi – kdo ve – morebitna nadaljnja ustvarjalna in operativna smer umetnika.