MEJA MED TEM, KAR GOVORIMO IN TEM, KAR SMO
piše PETER ABRAMI
Osmi januar. 2025. Manjka mesec dni. Zdi se mi, da me dež prosi, naj izberem. Zdi se, da me sprašuje: “Si Italijan? Si Slovenec? Kaj si?”. Kot da bi med padanjem poskušal razjedati neko enotno, drugačno, tretjo identiteto. V zadnjih dveh letih sem zaradi študija živel v Bologni in se soočal z dekleti in fanti z vsakega dela polotoka. “Ampak od kod si? Od kod si?”. Presenetljivo je (morda samo zame …), kako človek z zapuščanjem lastnega kotička uspe, ker je prisiljen to storiti, videti ga tak, kot je: kotiček. Tako sem se znašel v situaciji, da sem moral regazom razlagati moje življenje na meji. Pojasniti, da doma govorimo dva jezika, da sem obiskoval šole s slovenskim učnim jezikom , a z italijanskim ministrskim programom, in da ko igrajo Azzurri, ni samoumevno, da navijamo zanje. Vprašanja so prihajala: nekatera zanimiva, druga nepomembna, tretja ostra, neprijetna. Zadeve so navsezadnje vedno neprijetne za tiste, ki se odločijo, da jih ne bodo videle kot preproste.
Preprosta. Mislim, da to naša zgodovina ni, kljub poskusom, da bi jo tako opisali. Mislim, da žrtve ene in druge strani ni mogoče združiti na tabli na nekem drevoredu, kot pri matematični enačbi. Če bi bili v čarobnem svetu Harryja Potterja, kjer portreti govorijo, kdo ve, ali bi se Milojka in Norma pogovarjali med seboj ali pa bi drug drugi obrnili hrbet, oddaljeni, nezaupljivi. Kot razdeljeni z mejo.
In ta naša mesta? Ali se med seboj pogovarjata ali obračata hrbet druga drugi? Sta združeni ali ločeni? Med pisanjem naletim na knjigo iz leta 2004 z naslovom Goriziani&Novogoričani (morda se je bo kdo spomnil …), zbirko misli navadnih ljudi na obeh straneh meje o »padcu meje« ob vstopu Slovenije v EU. Dvajset let kasneje, v času GO25, je zanimivo slišati, ko se z ljudmi govori (pa tudi ko se bere komentarje na različnih družbenih omrežjih, svet se je res spremenil …), še vedno popolnoma ista mnenja, pa naj bodo zaupljiva, pesimistična, skeptična, navdušena, brezbrižna, zasanjana… Kot da bi lahko vzeli knjigo, posodobili naslovnico, jo preprodali z istimi mislimi in ta bi bila še vedno izjemno aktualna.
Danes, kot pred dvajsetimi leti, borderless. A smo zares? Seveda, če pogledamo, kar je za nekatere Piazza Transalpina, za druge pa Trg Evrope (trenutno gradbišče, vendar dajmo mu čas…), lahko to tudi verjamemo: odprt, svoboden, gladek prostor (kot bi rekel Deleuze). To je »evropska« meja, tista, kjer je spomladi prijateljica, ki me je obiskala iz Toskane, lahko posnela običajno fotografijo z eno nogo na eni strani in eno na drugi, kot da bi sama postala meja, jo premagala, preklicala, gospodarica meje. Toda le nekaj korakov od Trga Evrope ima prehod ulice San Gabriele/Erjavčeve že bolj podobo meje “vecia maniera”. Zaradi ukazov z Rima lahko pogosto vidimo policijski avto, ki varuje prehod. Vendar je to le opomnik na pravo veliko »državno« mejo mesta, mejo Ruse hiše, sedež urada za priseljevanje, kamor vsak dan prehajajo ljudje, subjekti, telesa, za katere meja še kako obstaja. Da ne omenimo dejstva, da je bil še pred nekaj leti iz razlogov, povezanih z izrednimi razmerami zaradi pandemije, prehod z ene strani na drugo onemogočen (ali vsaj močno omejen), kar nas je popeljalo nazaj v obdobje, v katerem osebno nikoli nisem živel, in nas spomnilo, kako se določena prizadevanja in pobude rasejo zelo počasi, a se spremenijo v kristalne vaze, ko se stvari drugače obrnejo.
Zadeva je torej zelo kompleksna. Toda kompleksnost ni (ali ne bi smela biti) prah, ki ga je treba pomesti pod preprogo ali posesati z električno metlo. Lahko jo razumemo bolj kot nek kamen, ki ga je treba razbiti, da se razkrije posamezne dele in da se lahko razume njegovo naravo. Ni dovolj, da rečemo da smo borderless, da to postanemo. Meja bo še naprej obstajala na tak ali drugačen način, materialna ali nematerialna, če bomo bežali pred neprijetnimi vprašanji.
Trenutno dež še naprej pada, ura tiktaka.