OBMEJNA ČUSTVA

piše ALDO RUPEL

V mesto sta se z družinama preselila v rani mladosti, v njem sta odraščala. Sodila sta v žrtvovano generacijo in nato v generacijo upora, najprej v obrambo lastne narodnosti, nato vojaškega, ki je dajal upanje za zmago. Pred vojno se nista čustveno vezala na nikogar, med njo pa so prednosti bile družbenega značaja z raznimi zadolžitvami. On se je vrnil v mrežo okupatorjevih varnostnih sil. Služboval je v mestnem središču, stanoval v severnem, ona je bila aktivistka v vzhodnem kvartu. 

V okviru ilegalnega dela nista nikoli prišla v stik. Sodila sta v različna omrežja in konspiracija je bila stroga. Potem je dobil nalogo, da jo zasleduje. Nalogo je opravljal s figo v žepu, saj je kril, namesto da bi razkrival njene premike. Po nekaj tednih se je nanjo navezal, najprej miselno, potem se je odločil in s pretvezo jo je na cesti legitimiral. Zaiskrilo se je in začela sta se shajati. Tvegala sta, kajti pri zapletenih in nikoli dorečenih odnosih v ilegalno obveščevalnem delu se ni v tistem prelomnem času nikoli vedelo, iz katerega mimo vozečega avtomobila bo pokukala cev in bo človek trenutek za tem že umiral na asfaltu. 

Potem sta prišli zmaga in svoboda; zadihala sta in zaživela. Nadoknadila sta vsa medvojna odrekanja. Spoznala sta in dojela sporočilnost svojih teles, v nepremičnosti in tišini. Prepuščala sta se prepletajočemu se valovanju.

Toda v zakulisju vsakdanjega življenja in usod so delovali interesi mednarodnih razsežnosti. Nekdanji zavezniki so zatajili in postali nasprotniki, povezali so se s sovražniki. Na križiščih različnih narodov in družbenih ureditev je to pravi eksploziv: kar je bilo prej varno, je postalo nevarno, kar je bilo pravično, je postalo krivično, kar gotovo, negotovo. Tudi življenje. V septembru 1947 je prišlo do propagandnega in fizičnega preganjanja Slovencev z napadi na društvene sedeže in zasebno lastnino. Vrstili so se pretepi, lov na človeka, vdori v stanovanja in trgovine, pisarne, naenkrat je bilo požganih 30.000 knjig. V okoliščinah »demokracije« in vojaške uprave zahodnih zaveznikov. 

Njega so pričakali po službi in ga napadli. Komaj jim je ušel čez demarkacijsko črto. Njo s v službi odslovili, prejemala je grozilna pisma, napadli so njen dom na ulici proti Šempetru. 

V dveh dneh je bilo zanju konec vsega. Prej sta slutila, da bosta nekoč dahnila »DA«, a takrat se je demarkacijska črta nepredušno zaprla, križišče je zamrlo in zapihal je bolj mrzel severni veter hladne vojne. Listin za prehod ni bilo. Na tej strani otrplo mesto, na drugi livade in redke domačije do dveh večjih naselij… ter železniška proga. Ob vsiljeni ločitvi nista mogla drugega kot žalovati v tišini. Mestni Slovenci in tisti bližnjega zaledja so prihajali do žic v primerni razdalji, da so se pozdravili in klicali sporočila o sorodnikih ali si samo pomahali. Podeželje je ostalo brez upravnega, zdravstvenega, industrijskega in trgovinskega središča. 

Prihajala sta tudi onadva in se nemo gledala, ne da bi se mogla potolažiti vsaj z dotikom prstov, a med brstenjem je ljubezensko čustvo sila iznajdljivo. Dogovorila se je z neko družino, ki je stanovala v domačiji tik zraven železnice in bodeče žice; ponekod se je meja zažrla kar med vrtove in dvorišča. Po pošti sta se uskladila za zmenek: ona ga bo čakala ob oknu prijateljičine spalnice, on bo preoblečen v železničarskega preglednika tirov prihajal do okna, da bosta izmenjala nekaj stavkov brez prisotnosti drugih oseb. Nista slutila, da sta začela z nekaterimi drugimi drobnimi pojavi vzdolž žice presegati demarkacijsko črto. 

Omenil ji je, da bodo začeli na livadah z gradnjo novega mesta. Ni se smel vrniti v »staro«, a pojavila se je možnost, da se ustali v »novem«. Sčasoma bi se morda ona preselila. Ni se izšlo. Zaradi njenega obolenja in oddaljene hospitalizacije se nista videla poldrugo leto. Življenje je šlo svojo pot. Pripetila se mu je drugačna čustvena povezava, brez vzhičenja, a sprejemljiva. 

Ko se je vrnila iz okrevališča, je demarkacijska črta že nekoliko popustila, prebivalci na obeh straneh so dobili nekakšne dovolilnice; pravili so jim prepustnice. Omogočale so štiri prehode mesečno, kar je za dva pomenilo osem možnosti. Ne ve se, ali je šlo za naključje ali za domeno: enkrat sta se pa le srečala. Žerjavica je spet vzplamtela v ogenj. Izkoristila sta vse znanje iz časa konspiracije zato, da sta se obveščala, srečevala in se razhajala v tajnosti. Točke za stik so se pomnožile, kajti poleg Gorice je nastajalo novo mesto, Nova Gorica. Kraji za srečanja so se pomnožili, s čimer se je zmanjšala možnost, da bi ju kdo večkrat opazil skupaj in pomislil na tajno razmerje. Njuni plameni so plapolali do prvih znakov hujših degeneracijskih bolezni, do daljših hospitalizacij, ko sta si le dopisovala. Bivanje na križišču, razpeto med dvema mestoma, jima je prekrižalo prvotne načrte, toda po svoje jima je omogočilo srečo, ki verjetno ne bi bila tako trajna, če bi živela pod isto streho. Čeprav je takšno pojmovanje že nekoliko izrabljeno, vseeno napišimo, da je šlo za dve mesti in eno samo veliko čustvo.