ŽENSKA MED DVEMA SVETOVOMA
avtor ELIO CANDUSSI
“Ženska med dvema svetovoma – Moje življenje v senci Sadama Huseina in moj pobeg pred tiranijo” je naslov knjige, izdane leta 2005, ki mi jo je priporočila moja hči, ki je pred nekaj leti v Benetkah imela priložnost osebno spoznati avtorico. Priporočila mi jo je, da bi lahko razmislila o določenem vidiku zgodbe, in sicer o drami žensk, ki so žrtve posilstva, krutega spolnega nasilja, ne v družini, temveč v določenih zgodovinskih in vojnih kontekstih. Zvezek je biografija Zainab Salbi, ki je kot otrok živela v senci iraškega diktatorja v privilegiranih razmerah, nevedoča o Sadamovi krutosti in njegovih spolnih obsedenostih.
Vendar pa je Zainab komaj dopolnila dvajset let in se zavedla situacije in pobegnila v Združene države, kjer je začela znova graditi svobodno in neodvisno življenje ter se odločila posvetiti pomoči ženskam, žrtvam bolj ali manj “organiziranih” posilstev. Znano je, da je zmagovita vojska med vojnami pogosto dovolila svojim vojakom, kot “nagrado” za pogum in zvestobo vodji, izvajati napade na poražene, ne le proti vojakom poražene vojske, temveč tudi proti nedolžnim civilistom; poleg kraje hrane in dragocenosti ter zažiganja hiš lahko vojaki končno sprostijo in posilijo vse ženske, ki jih mimogrede srečajo. Ti dogodki so se zgodili povsod po svetu in ves čas, vse od časa posilstva sabinskih žensk iz rimskega spomina. To se je zgodilo in je “normalno”. Vse to me ni posebej presenetilo, saj gre za dobro znano in dokumentirano zgodovino, večinoma se je dogajalo daleč od mojega mesta in sveta, na primer v Iraku, kot je omenjena knjiga.
Moja občutljivost za organizirano posilstvo se je spremenila, ko Zainab pripoveduje, da je brala članek v “Čas o taboriščih posilstev v Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem, kjer so bile ženske dan in noč zaprte in posiljene, očitno s strani srbskih vojakov.” Odšla je v te države, srečala nekatere od teh posiljenih žensk in se odločila ustanoviti posebno fundacijo v njihovo obrambo, imenovano “Ženske za ženske v Bosni.”
Govorimo o dogodkih izpred nekaj več kot trideset let, torej iz let 1992–95, v času Slobodana Miloševića. Zainab dokumentira in navaja, da je srbski diktator organiziral “posilske taborišča”, torej kraje, kjer so bile ženske vseh starosti zaprte, da bi jih sistematično posiljeval in poniževal ter uničil njihovo osebnost. “To niso bili neformalni tavaki v gozdovih; srbska vojska je za ta namen zasedla hotele, šole in javne stavbe ter delovala pod očmi celega sveta, praktično brez motenj. Žrtve je izpuščala, ko so bile noseče, da niso več mogle splaviti svojih srbskih otrok.” Zmagoviti vojaki niso posiljevali po lastni pobudi, nasprotno, bili so prisiljeni posiljevati, ukazani so jim bili, kot se zgodi v vojni, ko moraš ubijati, da preživiš. Zaradi tega v nekaterih primerih vojaki niso imeli volje za to, še posebej, če je bila žrtev premlada, zato so jih, če je šlo vse po načrtih, posmehovali njihovi tovariši ali, še huje, kaznovali nadrejeni. Ženske so se sramovale posilstva, ki so ga doživele, in so molčale, da ne bi diskreditirale svojih družin. V vseh pogledih je bila to načrtovana vojna strategija, hujša od etničnega čiščenja, saj je bila namenjena teroriziranju in uničenju celih družin in družbenih skupin.
Iskreno moram reči, da o tem nisem vedel ničesar, čeprav so se ti dogodki zgodili nekaj sto kilometrov od mojega doma, v času tako blizu in na znanstveno organiziran način, veliko bolj ciničen kot posilstva v preteklosti. Ti dogodki so se zdeli nemogoči, nerealni, naivno nisem verjel, da je mogoče doseči takšno stopnjo krutosti in hladnosti. Odločil sem se za raziskovanje na internetu, ki je danes veliko lažji. Dovolj je bilo, da sem obiskal Wikipedijo pod naslovom »taborišča posilstev« in podrobno prebral njihovo uporabo kot orodja psihološkega bojevanja, obogateno z zgodbo zgodovinskih dogodkov, od najstarejših časov do posilstev v letih 1992–95 v Bosni in Hercegovini. Po ocenah Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo govorimo o številu od 20 do 50 tisoč žrtev, večinoma muslimank. Torej se zdi, da je Zainabina izjava in zgodba potrjena!
Minilo je več kot 30 let in sprašujem se: kdo je bil kriv teh zločinov ali je bil njihov sostorilec bolj ali manj seznanjen z njimi, kot živijo danes, je bil sojen in obsojen? Kaj pa ženske, ki so preživele, zdaj so morda stare 50-60 let, ali so uspele nekje na svetu znova zgraditi novo življenje ali so ostale zasidrane v patriarhalno družino izvora in skrivale očetovstvo otroka, ki so ga rodile?
A najbolj zaskrbljujoče vprašanje se nanaša na otroke, rojene kot posledica posilstva, ki bodo zdaj stari 30-35 let.
Nekatere bo mater ubila ob rojstvu iz sramu, druge bodo zapuščene v sirotišnici in nato posvojene, mnogi drugi bodo verjetno ostali z materjo, v Bosni ali emigrirali daleč stran. A drama bo eksplodirala, ko bo kot odrasel “sin posilstva” izvedel kruto resnico bodisi od matere bodisi od tretjih oseb, ki so mu morda želele škodovati; danes bo živel dvojno identiteto, najprej kot nedolžen otrok in nato kot odrasel v krizi. Ali bo lahko znova zgradil “normalno” življenje ali bo moral emigrirati daleč od Bosne, kot je to storilo več žensk, da bi si ponovno zgradile življenje? Kakšen odnos bo imel z biološko materjo in posvojiteljico? O zavrnitvi ali razumevanju? Bo šel iskat svojega biološkega očeta? Vsak primer bo zgodba zase, a še vedno dramatična.
Ni pomembno, koliko “otrok posilstva” je, ocenjuje se, da jih je nekaj tisoč ali deset tisoč, odvisno od interesov strani pri pretiravanju v nekem smislu, a tega nikoli ne bomo izvedeli in na koncu je to malo pomembno. V resnici lahko na spletu najdete več zgodb, vse osebne pričevanja, ki jih pripovedujejo ženske, ki so doživele nasilje ali otroci posilstva, ko odrastejo, zgodbe, ki jih svet raje pozabi ali jih skriva v predal ali v skrinji na podstrešju. Radoveden bralec ima nalogo raziskovati.
To so vprašanja, na katera ne morem odgovoriti, a ali je komu bilo mar za te žrtve? Ali pa se je zahodni svet, kot običajno, obrnil stran?
Na koncu se moram zahvaliti Zainab, ker je odprla okno v grozote tega sveta, tako blizu in daleč. Glej: https://www.womenforwomen.org/, zdaj “Ženske za ženske mednarodno.”