ČLOVEK Z MEJE

piše STOJAN PELKO

Pričujoče besedilo je razširjena verzija uvodnega pozdrava pred predavanjem hrvaškega pisatelja Miljenka Jergovića z naslovom »Kaj je danes nova stvarnost?« v goriškem Kulturnem domu 6. marca 2025.

Kako se je Miljenko Jergović znašel v goriškem Kulturnem domu? Uf, dolga zgodba.

Nekoč davno, pred več kot dvajsetimi leti, sem si želel, da bi Miljenko napisal filmski scenarij po pesmi Eda Maajke Mahir in Alma, ki bi ga režiral Jan Cvitkovič. Ni uspelo, je pa uspel Janov in Edin video-spot Mater vam jebem.

Nekoč pozneje, pred desetimi leti, sem si želel, da bi v okviru naše kandidature za evropsko prestolnico kulture – samo da je bila »naša« takrat dubrovniška – Miljenko prevzel knjigarno na Stradunu in v njej en mesec ponujal knjige po svojem izboru. Ni nam uspelo, saj nas je premagala Reka.

V tretje, pred šestimi leti, pa je šlo: ko so v Kostanjevici razstavljali Irwinove uokvirjene portrete bosanskih narodnih herojev iz serije Was ist kunst?, smo se z Miranom Moharjem in Goranom Milovanovičem pogovarjali, kako fino bi bilo, če bi Miljenko, ki je o banjaluški razstavi napisal krasno kolumno za Jutarnji list, prišel v Kostanjevico povedat, kdo je bil Valter, ki je branil Sarajevo, katera narodna heroina je bila imamova hči, kateri heroj pa je končal kot pomočnik poveljnika Golega otoka. 

In je prišel – in je bilo nepozabno.

Lani smo mu z odprtimi usti in solznimi očmi prisluhnili v Vilenici, ko je globoko pod zemljo prejemal istoimensko nagrado in pojasnil, da smo v teh krajih vedno znali sosede metati v jame. Tedaj smo si dali roko, da pride v Gorico.

In zdaj smo tu, v Kulturnem domu … in se je vse sestavilo. Naj pojasnim, kaj je to »vse«.

Goran Milovanovič, direktor Galerije Božidarja Jakca – Muzeja moderne in sodobne umetnosti iz Kostanjevice na Krki, je predlagal, da bi na znanstvenem simpoziju ob razstavi Odmaknjeni pogled spregovoril tudi nekdo, ki ni umetnostni zgodovinar, ampak bi širše orisal duha časa dvajsetih in tridesetih let dvajsetega stoletja. Jergović se je izkazal za izjemno izbiro: ne samo zato, ker je v svojem opusu popisal oba ključna sarajevska dogodka, ki sta zamejila 20. stoletje – sarajevski atentatat na prestolonaslednika Franca Ferdinanda leta 1914 in obleganje Sarajeva v bosanski vojni po razpadu Jugoslavije – ampak tudi zato, ker od njegovega romana Rodbina najprej vemo, da so v njegovi družini bili doma tudi tigrovci. 

Goran nas je najprej januarja gostil na kostanjeviški razstavi – in ker je bila Miljenku všeč, je hitro pristal biti govorec na novogoriškem simpoziju. Sredi februarja je iz Zagreba prispelo štirinajst čudovitih strani avtorskega rokopisa – in lahko smo se lotili prevodov in priprav na predavanje. Še celo z Borisom Pericem, našim dobrim duhom scenarističnih rezidenc, smo se dogovorili, da peljemo gosta po predavanju v Vecchio Gorizio, da s Skladom Dorčeta Sardoča obudimo spomin še na druge tigrovce. 

Skratka, če si človek nekaj dovolj intenzivno želi in ne odneha po prvem neuspehu, se na koncu vse prav zloži. Zato sem iskreno vesel in ponosen, da je Miljenko nocoj z nami. 

A to še ni vse. Kjer se komaj konča ena, se že začenja druga zgodba.

S tem, ko Jergović s fascinantnim prepletom družbene zgodovine in družinske zgodbe sklepa eno poglavje uradnega programa evropske prestolnice kulture, obenem že tudi odpira drugega: je namreč prvi v seriji predavateljev celoletnega Festivala kompleksnosti.

Krenili smo po sledi ljubljanskega manifesta poglobljenega branja, premierno predstavljenega na frankfurtskem knjižnem sejmu pred dvema letoma, ko je bila Slovenija častna gostja – in gradimo serijo tistih herojev in heroin, ki se ne ustavljajo na površini, ampak kopljejo globoko pod površjem, kolektivnim in individualnim; ki se diktatu enovrstičnic zoperstavljajo z dolgimi podredji, medijskim sound-bitom z melodijo avtorske pisave, algoritmom socialnih medijev pa z logaritmi progresivne, kritične misli. Zato bodo letos Miljenku Jergoviću sledili Didier Eribon, Slavoj Žižek, Ilija Trojanow, Kapka Kasabova, Antonio Scuratti … in številni drugi.

S tem pa pridemo do še globljih prepletov obeh projektov uradnega programa GO! 2025. V predgovoru kataloga razstave je direktor Milovanovič zapisal, da so v vseh teh letih program in vizijo kostanjeviškega muzeja gradili v duhu misli Srečka Kosovela: »Ne bodimo časovno in lokalno omejeni. Naše kulturno življenje mora biti v vrsti evropskih kulturnih stremljenj.« In res je v mreži ustanov in mest, ki jih je Kostanjevica na Krki s simpozijem pripeljala pod Kostanjevico v Novi Gorici, veliko evropskih prestolnic kulture: Reka, Gradec, Pecs, Maribor, Novi Sad, zapovrh pa še Nova Gorica in Chemnitz.

Zakaj se moramo danes povezovati podobno misleči – in zakaj se tragični spomin na minulo dobo nujno povezuje z dramatičnim uvidom v sedanjost? Prva alineja v zgodovinski preglednici, ki na razstavi v Kostanjevici visi na odprtem hodniku med dvema sobama, v katalogu pa jo najdete na koncu, pod naslovom »Svet 1925«, je naslednja: »3. januar. Mussolini vzpostavi diktatorsko oblast«. In le odstavek nižje: »14. februar: Rehabilitacija nacistične stranke na Bavarskem.« Prvi je še danes častni občan Gorice, v Chemnitzu pa je Alternativa za Nemčijo segla do skoraj 33 odstotkov. Torej se imamo še kako o čem pogovarjati, če hočemo realistično govoriti o novi stvarnosti v Evropi … in svetu. 

In zakaj smo se na Jergovićevo predavanje odpravili čez mejo, iz Nove v staro Gorico? Ker smo tisti redki, ki smo imeli privilegij brati njegovo besedilo še preden smo ga slišali v živo,, vedeli, kako se konča. Takole sklene svojo pripoved Miljenko Jergović:

»Če bi se danes, spomladi 2025, moj Nono in naš striček Berti iz Ravnikarjeve in Titove Nove Gorice peš, korak za korakom, napotila proti Gorici, bi oba zagotovo šla domov k svojim. In če bi se potem, še istega ali naslednjega dne, moj Nono in naš striček Berti iz Gorice spet peš, korak za korakom, namenila proti Novi Gorici, bi oba gotovo spet šla domov k svojim. To pomeni biti človek z meje. Takrat hiša obstaja le, dokler se ji bližaš; dokler ti za hrbtom ostaja neki tvoj Drugi. In to je že sto let ta naša nova stvarnost.«