METAMESTO
piše MARCEL ŠTEFANČIČ, JR.
V Trstu nihče ne umre.
Veliki Italo Calvino bi ga lahko mirno uvrstil med svoja Nevidna mesta – tja nekam med Adelmo, v kateri »srečuješ le mrtve« (in kamor »prideš umirajoč«), Eusapio, v kateri »ni več mogoče vedeti, kdo je živ in kdo mrtev«, in vse tri verzije Laudomie, »mesta živih«, »mesta mrtvih« in »mesta nerojenih«. Trst bi zlahka mejil na »nevidna mesta«: Trst – mesto, v katerem nikoli nihče ne umre! Metamesto.
Kdo ve, morda bi ta Trst mejil tudi na Penthesileo, v kateri »ni nikoli jasno, ali si že sredi mesta ali pa še vedno zunaj,« kakor tudi ni nikoli jasno, »ali zunaj Penthesilee obstaja zunanjost.« Živo si predstavljam, kako morbidno je to vprašanje zvenelo v času hladne vojne, ko je bila zunanjost Trsta brez zunanjosti, ali bolje rečeno – ko je bila zunanjost Trsta »nevidna« Jugoslavija.
Trst ne bi mogel biti niti »nevidna« Olinda, »mesto, ki raste v koncentričnih krogih«, niti »nevidna« Leonia, mesto, »ki se vsako leto razširi« – Trst ni imel kam. Lahko bi zrasel le v višino. Navzgor. Kot »nevidna« Isaura, »mesto, ki se v celoti giblje navzgor«. Trst je pokazal to tendenco – in zgradil nebotičnik. Grattacielo via Campo Marzio. Svojega edinega. »V vsakem nebotičniku se nekomu zmeša,« pravi Calvino, ko govori o Zirmi, »redundantnem mestu,« ki se »tako ponavlja zato, da bi si ljudje vsaj kaj zapomnili.« Trst bi lahko postal le nebotičen – vertikalen. Kot »nevidna« Octavia, »pajčevinsko mesto«, ki lebdi med gorama, povezanima »v vrvmi in verigami in brvjo« (in prebivalci vedo, da »mreža ne bo večna«). Ali pa kot »nevidni« Baucis, mesto nad oblaki, mesto, ki »se ne dotika tal« in do katerega »se povzpneš po lestvah«. Prebivalci imajo tam zgoraj vse, kar potrebujejo, zato »dol sploh raje ne hodijo«, ampak življenje opazujejo z daljnogledi in teleskopi. Lahko bi jih obrnili proti Sloveniji – bili bi na isti višini. Kot obe Gorici, »povezani mesti« (kot se glasi podnaslov knjige Gorica Nova Gorica Andree Bellaviteja). Gledali bi si iz oči v oči. Trst in Novi Trst – Utopija, ki je ni nikoli bilo, tako da je tam zgoraj, onstran Fernetičev, luknja – bi se drgnila drug ob drugega in iskala položaj, ki bi jima nudil največji užitek. Tako kot obema Calvinovima »nevidnima« Valdradama, ki se – ležeč druga nad drugo – zrcalita druga v drugi, zato njuni prebivalci ne smejo prav ničesar prepuščati naključju in površnosti. Ne smejo umreti. Če nočejo, da umre podoba v zrcalu.
Trst – mesto, v katerem nihče ne umre – bi lahko oglaševali s sloganom: Nočeš umreti – pojdi v Trst! Ali natančneje: Nočeš umreti – stopi v tržaški bar! Saj veste, v enega izmed tistih, v katerih ljudje stojijo. Raje stojijo kot sedijo. Še pomislijo ne, da bi sedeli. Sedenja ne pogrešajo. In neskončno uživajo v tem, da stojijo. Ne bi mogli sedeti in piti in uživati. Ne bi mogli sedeti in kramljati, besedovati, razpravljati, klepetati, čenčati. Ko stojijo, so natančnejši, silnejši, prepričljivejši, literarnejši.
A prav v teh tržaških barih sem spoznal, da je Trst mesto, v katerem nihče ne umre. Zakaj? Ko si v Sloveniji ogleduješ stare kmečke hiše, na svoje veliko presenečenje opaziš, da so ljudje nekoč spali v zelo kratkih posteljah. Kako so sploh lahko ležali, sem se vedno spraševal, potem pa mi je neka vodička povedala, zakaj so bile postelje tako kratke – ker ljudje, ko so spali, sploh niso ležali, ampak sedeli. Sede so spali iz strahu, da ne bi umrli – ljudje vedno umrejo, ko ležijo. Ko spijo leže. Tako so verjeli. Za tega, ki je umrl, so rekli, da »se je stegnil«. Ko umreš, »se stegneš«. Ergo: če se v postelji stegneš, lahko umreš. Zato so Slovenci v postelji raje sedeli.
Tržačani, ki jim je hladnovojna tesnoba opolnomočila metafizične kaprice, so le radikalizacija Slovencev – ne upajo si niti sedeti. Za vsak primer raje kar stojijo. Da ne bi umrli. Razlog več, da je bil Trst ustvarjen za pisatelje, ki pišejo stoje. Številni pisatelji so pisali stoje – Charles Dickens, Virginia Woolf, Lewis Carroll, Vladimir Nabokov, Philip Roth in predvsem Ernest Hemingway. »Delovna navada, ki jo ima od začetka: ko piše, stoji. Stoji v svojih prevelikih salonarjih na ponošeni koži manjšega kuduja – nasproti njega sta na višini prsnega koša pisalni stroj in bralna tabla,« je poročala The Paris Review. Ker je stal, je bil vedno v angažirani, kreativni, napadalni, akcijski preži, pravi Girish Shukla (Times Now). Ker je stal, je pisal z vsem telesom. Ker je pisal stoje, je bil lahko oster, hiter, živahen, silovit, klen, preprost, jedrnat, precizen, jasen, zgoščen, neposreden in bistven, a tudi nekonvencionalen. Pisanje stoje mu je oblikovalo slog – in ga osredotočilo. Discipliniralo. Uredilo mu je misli, jezik in srce. Lahko je odvrgel ves balast. In ves dolgčas. Ker je stal na prstih, je tako zvenela tudi njegova proza. Romane Imeti ali ne, Komu zvoni, Pariz – premični praznik, Sonce vzhaja in zahaja, Starec in morje in Zbogom, orožje! bi lahko pisal v kateremkoli tržaškem stand-up baru. In ko jih berete, se zdi, da jih tudi je. V Trstu nihče ne umre, ko piše stoje.
Stavim, da je tudi James Joyce pisal stoje. In stavim, da je prav zato prišel v Trst. Mar ni Uliks roman o sprehodu po Trstu?