NA MEJI
piše MIRT KOMEL
China Mieville si je v svojem romanu The City and the City zamislil dve mesti—»vzhodnoevropski« Besźel in »bližnjevzhodni« UI Qoma—mesti dvojčici, ki sta pravzaprav eno mesto, vendar med njima teče meja, ki funkcionira kot nekakšna zamegljujoča zavesa—»železna zavesa« če hočete—nad katero bdi tajna policijska organizacija Breach. Ampak poglavitna značilnost te meje je, da so prebivalci obeh mest sami navajeni, že od rane mladosti, »ne-videti« (un-see) drugo mesto in sosednje prebivalce, kajti vse, kar vidijo, takorekoč mentalno zbrišejo iz vidnega polja.
No, to je, vsaj po mojem mnenju, natanko situacijo, v kateri smo v obeh Goricah živeli ne samo pred odgrnitvijo »železne zavese«, ki je razločevala zahodno Evropo od vzhodne in s tem—po ideološki liniji kot učinku retorične figure churcillovske metafore o »železni zavesi«—kapitalizem in komunizem, ampak tudi kasneje in celo še danes, ko smo prebivalci mest kakor da navajeni »ne-videti« sosednje meste in sosednje prebivalce, ki jih mentalno odmislimo čisto tako, kakor da bi bili prebivalci distopičnega romana The City and the City.
Marcel Štefančič jr. je v svoji knjigi Slovenski sen v eseju z naslovom O najbolj odprti meji zapisal, da če hočemo vedeti, kako je nastala ta ultimativna meja, železna zavesa, se moramo »spomniti italijanskega filma Srce brez meja (Cuori senza frontiere), ki ga je leta 1950 posnel Luigi Zampa. Churchill leta 1946 na eni strani sveta izreče besedi ‘železna zavesa’, na drugi strani sveta—takoj naslednje leto, leta 1947, v idilični kraški vasici na italijansko-jugoslovanski meji, v kateri vsi živijo v slogi in bratstvu—pa se potem zgodi tole: zavezniki, zmagovalci II. svetovne vojne, skozi vasico, ki leži ob jugoslovansko-italijanski meji, potegnejo belo črto. To je vse. Več ni treba. Narišeš belo črto. Tako malo komunizem loči od kapitalizma in kapitalizem od komunizma.«
Nekaj let nazaj, še v času pandemije, ko se je meja ponovno dvignila, si je italijanski umetnik Salvatore Cali, ki je gostoval v Carinarnici, zamislil performans, v katerem je na italijanski strani meje potrosil po cesti italijansko moko, na slovenski pa slovensko, nato pa posnel, kako so avtomobili in kolesarji raznašali moko na obe strani tako, da sta se moki pomešali v eno. No, to je, mislimda, pravi pristop, kako tisto s kredo začrtano mejo zabrisat tako, da se zabrišejo meje.
Hegel je v več svojih delih izpeljal neko določeno filozofijo identitete, ki je mislimda še vedno aktualna, še zlasti za pričujoči premislek: običajna filozofija identitete operira tako, da afirmira preprosti obrazec »jaz=jaz« in s tem implicitno sprejme, da »jaz ni drugi«—heglovska filozofija identitete pa stvari subvertira tako, da pravi, da je afirmacija identitete, s katero se »jaz« razloči od zunanjega »drugega«, vselej že nekaj, kar se začne z notranjo razločitvijo, z notranjo mejo, ki jo »jaz« izpelje znotraj sebe.
Mar ni to natanko naša situacija? Iščemo tisto, kar bi nas poenotilo, pa ne vidimo, da smo razliko vzpostavili znotraj nekdaj že skupnega, multikulturnega, multietničnega prostora, kakršnega nam je nudila—v dobrem in zlu—stara avstroogrska, kjer je Gorica že bila ena, in v kateri so sobivale različne etnije. Tisto, kar iščemo, smo že davno izgubili. Čisto tako kot lacanovski objekt a ali objekt-razlog-želje: tisto, kar zasledujemo kot objekt želje je nekaj vselej-že-izgubljenega.
In kaj je heglovska rešitev problema identetite? Neskončna sodba, da je identiteta pravzaprav identiteta »identitete in ne-identitete«, je afirmacija enotnosti sebe in drugega v njuni različnosti. Če se za konec vrnem nazaj na začetek: inšpektor Tyador Borlú, protagonist romana The City and the City, mora zaradi umora Mihalia Geary prečiti fiktivno mejo med fiktivnimi mesti, in preiskava ga povede na sled legendi o Orciny, tretjem utopičnem mestu, ki naj bi obstajal med dvema distopijama, in za katerega se izkaže, da je v resnici pod oblastjo tajne policijske organizacije Breach, ki bdi nad prestopniki.
Tisto, kar, skratka, potrebujemo, ni neko utopično »tretje mesto«—takorekoč »goriški Orciny«—pač pa heglovska identiteta »identitete in ne-identitete«, enotnost v različnosti, ki bi nam omogočila, da (prav tako heglovsko) »od-vidimo ne-videnje«, »odmislimo odmišljanje«, ki preči še vedno stoječo, akotudi zarjavelo »železno zaveso«, tako da bomo tisto črto s kredo lahko spremenili v moko, ki se bo tako zlahka pomešala, in to ne z nevem kakšnim mentalnim preskokom, pač pa s prakso, že samo s tem, da bomo mejo v praksi prestopali.