ISONZO SOČA 1989 – 2025, DOLGA DOGODIVŠČINA
piše AGOSTINO COLLA
Revija Isonzo Soča, ki je bila ustanovljena leta 1989 po zaslugi svojega ustvarjalca in glavnega urednika Daria Stasija, idealno in ekonomsko podprta s strani založbe Transmedia v osebi Borisa Perića, je v zapletenih letih, polnih pričakovanj in upanja, odprla okno na znano obzorje, a za večino neznano in nerazumljeno. Uspelo ji je v njenem namenu, da razkrije mejo, ki jo je do takrat ignorirala večina politikov, ne pa tudi ljudje, ki so tukaj vedno živeli in delili, ravno zato, ker so bili pomešani s sanjami in pričakovanji. Torej ne le mejna revija, ampak orodje znanja in odprtosti do drugega, ki do takrat ni bilo tako obravnavano in znano. Revija, ki je imela in ima zaslugo, da je tistim, ki jo berejo, predstavila zgodovino, geografijo, umetnost in okolje teh dežel.
Dežele, ki so bile večini neznane in malo raziskane, so nato z revijo z leti postale sredstvo za razumevanje dogodkov v teh krajih skozi čas, hkrati pa odkrivanje njihovega bogastva, začenši z najbolj oddaljenimi starinami do najnovejše zgodovine. Orodje za branje našega ozemlja, ki nikoli ni imelo posebnega interesa za njegovo izboljšanje. Potovanje, ki sega v 35 let zgodovinskih, geopolitičnih in družbenih raziskav na ozemlju, ki je vedno kazalo svojo vrednost mešanega jezika, kjer so ljudje, ki so vedno vztrajali in živeli na teh ozemljih, uporabljali, morda celo nezavedno, visoke oblike civilnega sožitja, ki so jih dali človeški in družbeni odnosi, ki so se tukaj prepletali skozi stoletja in ki, Še posebej v ciklu dramatičnega leta 900 so se morali kljub sebi spopasti z dolgo zgodovino žalovanja in zatiranja zaradi nacistično-fašističnega totalitarizma na eni strani in po drugi svetovni vojni s pristopom Jugoslavije najprej k sovjetskemu bloku, nato pa je od leta 1948 presegla pripadnost neuvrščenemu bloku. Tukaj, v teh krajih, je bilo mirno in konstruktivno sobivanje vsakdanji kruh. Tukaj so družinske vezi, naklonjenost in delo vedno ustvarjali tiste priložnosti za civilno sobivanje, ki so dejansko sčasoma gradile pravo tkivo našega skupnega ozemlja.
Obe mesti – Nova Gorica in Gorica – sta v vseh pogledih na koncu svojih ozemelj geografske in upravne pristojnosti, oziroma Gorica in Goriška. Dve mesti s skupnimi in zelo zapletenimi problemi: zdravje, okolje, promet, logistika, upravljanje zemljišč, naravni viri (beri Soša). Zato bo prav z vidika GO2025 pomembno, da se ta kritična vprašanja obravnavajo s sinergijskim duhom in pristopom. Resničnost dejstev, ki jo potrjuje pripravljenost obeh strani, da se pridružita širokemu in artikuliranemu kulturnemu dogodku, kot je ta, ki ga bomo doživeli v letu 2025, je nedvomno priprava na uresničitev skupnega projekta. Projekt Skupnosti, ki se nadaljuje prav v skladu z namenom, ki ga je Evropska unija dosegla v preteklih letih, in vključuje vse države, ki jo danes sestavljajo. Priložnost za prihodnost in priložnost, ki jo je treba izkoristiti: ljudje so na to pripravljeni in to so potrdili z množičnim sodelovanjem na otvoritvi GO2025 8. februarja. Z njihove strani obstaja pripravljenost, da naredijo ta korak in ga zahtevajo od politike, ki mora opraviti svoj del, da bi naslednjim generacijam zagotovila omembe vredno prihodnost.
Duh te revije je bil vedno premagati vse tiste oblike oviranja in nezanimanja za vse dogodke, ki so sledili njeni zgodovini skozi stoletja. Nekaj nedoločljivega in nedoločljivega, da ga vedno potisnemo v nasprotno in nasprotno smer. Zdaj, zahvaljujoč temu duhu, bo uresničitev teh projektov postala oprijemljiva in mogoča. Ob tej priložnosti se misel vrne v spomin našega dragega prijatelja Daria Stasija. Če se GO2025 lahko uveljavi kot evropska prestolnica kulture, dragi Dario, bo to dolgoval tudi ljudem, kot ste vi. Idejam, ki ste jih želeli potrditi s svojim delom, s svojo strastjo, predvidevanjem in sanjami.
Hvala Dario.