KDO SE BOJI MIRU V TATARSKI PUŠČAVI?

piše FRANCO JURI

Ni dvoma, da je preobrat, ki ga je svetu vsilil ameriški predsednik Donald Trump, zaskrbljujoč. Njegova napoved, da želi Ameriko (znova) narediti »veliko« – brez priseljencev, proti znanosti, intelektualcem, univerzam in sodnikom, obenem pa si zlepa ali zgrda prilastiti Grenlandijo, Panamo, Kanado, ukrajinska nahajališča redkih zemelj in Gazo, očiščeno palestinskega prebivalstva, da bi postala nekakšna meka za ameriške in izraelske oligarhe in gangsterje na dopustu – je že ustvarila distopično situacijo, ki si je še včeraj nismo mogli predstavljati.

Da bi se kozarec evropskih strahov napolnil do roba, pa je tukaj predvsem Trumpov »filoruski« obrat glede ukrajinskega vprašanja – njegovo kupčevanje s Putinom. In tu pridemo do paradoksa: veliki ameriški nasilnež si želi mir brez pogojev, Evropa pa kliče k vojni za »pravičen mir«. Medtem ko je bila Evropska unija doslej bolj ameriška od same Amerike in si je streljala v koleno, da bi izkazala svojo atlantsko zvestobo, se zdaj znajde v položaju, kjer jo podpira Amerika, ki je bolj proruska od Rusije, in nov mednarodni red. Kot je zapisal Vlado Miheljak v Mladini: »Kdor ima Trumpa za zaveznika, ne potrebuje sovražnika, kot je Putin.«

Evropa, preplavljena s paniko, trenutno ne počne drugega kot da šteje in se znova razporeja – med Macronom, Starmerjem ter bojevitima Von der Leyen in Kallas – v poskusu, da bi strnila vrste in našla vsaj videz enotnosti, ki bi nekako ohranila atlantsko os, pri tem pa nadaljuje demonizacijo Rusije, čeprav v zadregi zaradi Trumpovih prorusko obarvanih izjav.

Pojdimo po vrsti. Vojna v Ukrajini, katere začetek se običajno pripisuje ruskemu vojaškemu napadu februarja 2022, ima v resnici precej bolj zapleteno ozadje. Številni analitiki, ki še niso postali del evroatlantske pripovedi, kot resničen začetek vojaškega konflikta izpostavljajo »revolucijo na Majdanu« leta 2014 – jasno protiruski obrat po begu predsednika Janukoviča iz Kijeva. Sledili so spopadi med nasprotujočimi si nacionalizmi, požar v Domu sindikatov v Odesi, kjer je bilo živih zažganih 48 ruskih aktivistov, ruski separatistični upor v Donbasu, poboji, ki jih je izvajal ukrajinski bataljon Azov v tej regiji, priključitev Krima Rusiji ter tiha vojna v vzhodni Ukrajini, ki je v osmih letih terjala 14 tisoč življenj.

A poleg vsega tega kaosa in propada Minskih sporazumov – ki so bili po besedah Angele Merkel mišljeni bolj kot taktična zamuda kot resen poskus umiritve – je Putina najbolj razjezilo in pognalo v bes predvsem vztrajanje Zahoda pri vključitvi nekdanjih sovjetskih republik Gruzije in Ukrajine v NATO. Slednja velja za zgodovinsko jedro stare Rusije s svojim dostopom do Črnega morja. To vztrajanje je napovedal George Bush mlajši leta 2008 v Bukarešti, v nasprotju z zagotovili, ki so jih Gorbačovu in Jelcinu dali zahodni voditelji po padcu Berlinskega zidu, da se NATO ne bo širil vzhodno od Nemčije. Ta eksplozivna zmes je naposled eksplodirala pred tremi leti s tem, kar je Rusija poimenovala »posebna vojaška operacija«, v resnici pa gre – po mednarodnem pravu – za vojno agresijo proti suvereni državi in članici Združenih narodov. Podobno kot so bile zahodne vojne v Afganistanu, Iraku in Libiji.

Ukrajina, ki je Putina in njegovo vojaško poveljstvo presenetila, je reagirala odločno, s politično in vojaško podporo ZDA, EU in NATA. Po treh letih pozicijske vojne, ki (še) ni prerasla v spopad s taktičnim jedrskim orožjem, je slika klavrna: stotisoči mrtvih na obeh straneh, država razdeljena in na kolenih, eksodus 20 milijonov Ukrajincev, mednarodna situacija pa negotova. Evropa se je znašla v spirali militarističnih politik, kjer je izraz »mir« prepovedan, razen če je povezan z množičnim ponovnim oboroževanjem proti Rusiji. Celo papeževa sporočila o miru so bila prezrta ali javno zavrnjena.

Od februarja 2022 je Evropska unija, pod vodstvom militantne Ursule von der Leyen in z zunanjo politiko, ki jo vodi mlada Estonka – izrazito protiruska in z malo zgodovinsko-geografske izobrazbe – krenila po neznani in minirani poti. Prekinila je vse mostove z velikim vzhodnim sosedom in uvedla tisoče sankcij proti Moskvi, ki so bile pogosto pospremljene z bojevito retoriko, celo na področju kulture in umetnosti. Predvsem pa je prizadela lastna gospodarstva.

In ne le to – ob prvih znakih pogajanj je Evropa nekritično sledila anglosaksonskim sirenam, ki so sabotirale Erdoganov mirovni poskus v Istanbulu, ki ga je Moskva delno že podprla. Vojna se je zato nadaljevala, Zelenski pa se je prepričal, da je zmaga nad Rusi neizbežna in da je ponovno zavzetje Krima le še vprašanje časa. Miliarde dolarjev in evrov orožja in streliva so pritekale v Ukrajino, medtem pa Rusi še naprej napredujejo meter za metrom, ne da bi jih ustavil tudi tragično spodleteli ukrajinski napad na rusko regijo Kursk.

A prava hladna prha je prišla s Trumpom, katerega retorika proti Zelenskemu zdaj presega celo Putinovo – šel je tako daleč, da je ustavil vojaško pomoč Ukrajini.

Kako pa se je na ta preobrat odzvala zmedena Evropa? 

Prvi, ki je stopil v ospredje in se ponudil kot evropski jedrski voditelj, je bil – seveda – Emmanuel Macron, predsednik z nizko legitimnostjo v lastni državi, saj je njegova stranka na parlamentarnih volitvah 2024 dosegla porazen rezultat. A kot vemo, je vojna čudežni tonik: ko je strah pred Rusijo dovolj velik, se lahko še tako vprašljiv voditelj prelevi v spoštovanega poveljnika. Kot Napoleon. In tako, ob sklicevanju na neposredno rusko grožnjo Franciji in Evropi, se Macron ponuja kot potencialna zamenjava za Ameriko, ki se umika – oborožen z jedrskim arzenalom.

Na drugi strani Rokavskega preliva mu ostro odgovarja Keir Starmer, prav tako voditelj z jedrskim orožjem, vendar s hipotekami brexita in z Združenim kraljestvom, ki se želi znova povezati z EU – a kot igralec prve lige. Potem je tu še neizogibna Ursula von der Leyen, ki v pričakovanju zasedanja Sveta in Parlamenta izbruhne: »ReArm EU!« – 800 milijard evrov za oboroževanje. Kaja Kallas doda: »40 milijard,« nato pa se zadovoljivo ustavi pri 5 – za orožje Ukrajini!

Zelenski, hvaležen evropskim botrom, po javnem ponižanju, ki sta mu ga na televiziji v Ovalni pisarni priredila Trump in J.D. Vance, in na priporočilo generalnega sekretarja NATO Marka Rutteja, je zdaj pripravljen, da se ponižno vrne v Washington in podpre ameriški načrt za premirje – o pogojih katerega bosta odločala Trump in Putin.

Evropski svet je potrdil načrt za ponovno oborožitev, a predsedniki vlad so zaskrbljeni nad računico. Vsakdo misli na svoje volivce in neizogibne reze v socialno porabo. Evropska komisija pristane na izjemo pri fiskalnih pravilih: države se lahko zadolžujejo prek dovoljenih meja, a le za vojaške izdatke.

Ne gre pozabiti na Ruttejev grob komentar: »Če ne želite povečati vojaške porabe, se naučite rusko ali pa se preselite na Novo Zelandijo!«

Vsem pa uide ena tistih podrobnosti, v katerih se pogosto skriva hudič: po Evropi vse hitreje raste skrajna desnica. Velik del te je naklonjen tako Trumpu kot Putinu. Njihova moč raste, ker liberalne, konservativne, socialdemokratske in celo zelene stranke niso bile sposobne ohraniti niti socialne kohezije niti izvesti zelenega prehoda. Zdaj vse stavijo na vojaško industrijo – v veliki meri zasebno – kot na iluzorno rešitev proti krizi, še posebej v nemških sanjah.

Zaslepljene z atlantizmom so evropske vlade slepo sledile neoliberalnim geopolitičnim direktivam z druge strani Atlantika, kar je ustvarilo družbeno nezadovoljstvo. Po ruski invaziji na Ukrajino so se odpovedale poceni in kakovostnim virom energije, s čimer so najbolj prizadele nacionalne industrije – predvsem v Nemčiji, pa tudi v Italiji. Pogoltnile so celo grenko resnico sabotaže Severnega toka, ki je evropske države še bolj odvisne od dražjih in dolgoročno nezanesljivih alternativnih virov.

Zdaj pa prihajajo še Trumpove carine.

Evropa je v globoki krizi – a nanjo odgovarja na najslabši možni način: z militarizacijo in podporo vojaški industriji, čaka na sovražnika iz svoje »puščave Tatarov« v spominu na Buzzatijev roman in ga skuša pregnati s topovi. A odpoved politiki miru ter socialnega in trajnostnega razvoja bo le poglobila družbene razlike, strahove in osiromašila velike dele prebivalstva.

Politične spremembe, ki jih narekuje jeza in strah, ter zlorabljena demonizacija priseljencev so vse bolj verjetne – in to ne le v ZDA. Jutri bi lahko Evropa, oborožena do zob, demokratično prešla v roke novih skrajno desničarskih vlad.

Je to res prihodnost, ki si jo želimo za našo celino?