DA NAS PRED VNUKI NE BO SRAM
piše MARKO MARINČIČ
Guy in Hammoudi sta se pod nalivom v hladnem februarskem popoldnevu s postaje na Trgu Evrope podala na sredino trga in obstala na Vecchietovem mozaiku. “Je to res pri vas meja?,” sta nejeverno spraševala. Da, res je. Ni bilo vedno tako, nekoč je tu stal zidek z mrežo. Bili so drugi časi, težji tudi za nas, a nikoli tako težki, kot so tam doli pri njih. V Palestini.
Tam stoji med zasedenimi ozemlji Zahodnega brega in Izraelom osem metrov visok in 730 kilometrov dolg zid. Opremljen je s kontrolnimi stolpi, kamerami in elektronskimi senzorji, mejni prehodi pa so nekaj vmesnega med podzemnimi labirinti in pregradami za živino. Uporabljajo jih Palestinci, s katerimi ravnajo prav kot z živino. Judovski naseljenci ne, oni imajo varne ograjene avtoceste, po katerih se prosto premikajo med Izraelom in naselbinami, ki palestinsko ozemlje delijo na arhipelag ločenih otokov.
Pravzaprav tisti zid ni mejni zid. Zajeda se v notranjost ozemlja, ki naj bi po desetinah resolucij Združenih narodov bilo palestinsko, a je še vedno pod okupacijo izraelske vojske in se na njem čedalje bolj množično naseljujejo koloni, povečini rasistični judovski skrajneži. Tisti zid je sredstvo osvajanja in poniževanja, dominacije enega naroda nad drugim.
Guy in Hammoudi sta mirovnika. Zidov nočeta, ločevanje zavračata in ga s svojim vsakodnevnim aktivizmom presegata. Prvi je Jud, drugi Palestinec. Guy je aktivist judovske mirovniške organizacije Ta’ayush (živeti skupaj), Hammoudi pa je med ustanovitelji palestinske Youth of Sumud (vztrajna mladina), ki si na podeželskem območju južno od Hebrona prizadeva za obstoj palestinskega življa v 25 manjših naseljih pod pritiskom nasilja kolonizatorjev in vojske.
Le nekaj dni po njunem obisku v Gorici in Novi Gorici je na podelitvi letošnjih oskarjev film “No other land” bil nagrajen kot najboljši dokumentarec. Film prikazuje judovsko kolonizacijo prav tega območja, v njem med drugimi nastopa Hammoudijev brat.
Guy in Hammoudi sta v Gorici prišla na povabilo Foruma za Gorico in drugih organizacij. Nekaj dni prej sta v Bocnu prejela nagrado Fundacije Alexa Langerja za sožitje in nenasilno upornost. Alex Langer je bil južnotirolski borec za sožitje, graditelj mostov in preskakovalec zidov, ki na narodnostno mešanih območjih ločujejo pripadnike različnih skupnosti in sožitje potiskajo v etnične kletke. Njegov Poskus dekaloga za sožitje je še danes neprecenljiv priročnik in vir navdiha za vse, ki živimo na obrobjih držav, kjer se etnične meje ne ujemajo z državnimi. Prav tako nam njegove intuicije ponujajo uporabne instrumente za soočanje z migracijami.
3.julija letos bo 30 let, odkar se je Alex Langer odločil za odhod s tega sveta. Le nekaj dni kasneje, 11. julija, bo tudi 30 let od začetka genocida v Srebrenici. Lahko se vprašamo, kako bi Langer doživljal in kaj bi skušal narediti, da se danes preprečita genocid Palestincev v Gazi in etnično čiščenje v vzhodnem Jeruzalemu in na Zahodnem bregu. Kot evropski poslanec Zelenih si je prizadeval za ustavitev nasilja v Bosni in Hercegovini. Le nekaj tednov pred smrtjo je Evropski uniji namenil preslišan poziv: Evropa se bo prerodila ali pa bo umrla v Sarajevu. Težko je ugibati o motivih, ki človeka privedejo do samomora, toda njegovi nekdanji prijatelji vedo povedati, da jim ni bil tuj obup zaradi ravnodušnosti Evrope do masakra v Bosni.
Enako ravnodušno danes spremljamo dogajanje v Palestini, kjer je ponovna agresija Izraela enostransko zrušila krhko premirje v Gazi, medtem ko se na Zahodnem bregu pospešuje etnično čiščenje. Izraelski vladi se mudi. Ob Hamasovem napadu 7. oktobra 2023 je dobila priložnost in pretvezo za dokončanje tega, kar je začela leta 1948: izgnati Palestince z njihovega ozemlja in raztegniti meje judovske konfesionalne države “od reke do morja”. Sionisti se razburjajo, ko pro-Pal demonstranti skandirajo to geslo, češ da gre za zanikanje pravice do obstoja izraelske države. Toda spričo nedosegljive vojaške premoči jedrsko oboroženega Izraela in brezpogojne podpore, ki mu jo kljub vsem vojnim zločinom in več kot polstoletni ilegalni okupaciji nudijo ne samo ZDA ampak tudi večina članic EU, je ogroženost Izraela le teoretična. Dosti bolj stvarna je nevarnost, da bo “med reko in morjem” prišlo do etničnega čiščenja palestinskega naroda.
Prav v dneh, ko sta Guy in Hammoudi bila v Italiji, je Donald Trump poslal v svet srhljiv video Gaza-beacha, podpredsednik izraelskega parlamenta Nissim Vaturi pa je brez sramu izjavil, da so Palestinci izmeček, subhumana bitja. “Nihče na svetu jih noče, ženske in otroke je treba ločiti, moške pobiti, vse do zadnjega.”
Se je kdo na svetu zgrozil zaradi te izjave? Mediji so jo večinoma preslišali, politiki pa niso niti za hip odstopili od brezpogojne podpore sionizmu. Nemški krščanski demokrat Friedrich Merz še ni sedel na kaclerski stol, pa je že napovedal, da bo Benjamina Netanjahuja, šefa krvoločnega Vaturija, rade volje sprejel na obisku v Berlinu in mu še na misel ne pride, da bi ga po nalogu Mednarodnega kazenskega sodišča dal aretirati zaradi vojnih zločinov.
V teh pogojih je prizadevanje Guya in Hammoudija za enakopravno sobivanje in mir v Palestini podobno Sizifovim mukam. Pa vendar vztrajata, ker drugače ne moreta. Guy iz etičnega prepričanja, da je to edino pravilno in pravično, Hammoudi iz potrebe po preživetju. Kot je povedal na novinarski konferenci v knjigarni Maks in nato na srečanju v Podturnu, živi na območju, ki ga oblegajo in vsakodnevno napadajo judovski naseljenci ob podpori izraelske okupacijske vojske. “Ne smemo se oddaljiti več kot 20 metrov od hiš, sicer tvegamo strel,” je povedal. Kljub temu vztrajajo na svoji zemlji, da jim jo ne odvzamejo, kot so jo leta 1948 njihovim dedom v zdajšnjem Izraelu. Za časa Nakbe – katastrofe, je morala družina v begunstvo. Pristali so na pustem, nerodovitnem območju južno od Hebrona. Trda zemlja je vse, kar imajo in je niso pripravljeni prepustiti kolonizatorjem, čeprav so že mnogi kmetje padli v spopadih v bran oljčnih nasadov ali v požigih hiš.
Hammoudi je star šele nekaj čez 20 let, a je do zdaj bil že osem krat v zaporu. Prvič, ko je bil deset let star in so ga prijeli na poti v šolo. Rodil se je in vselej živel pod okupacijo, “dve državi za dva naroda” je zanj votlo geslo, boljše bodočnosti ne vidi, le trmasto in nenasilno vztraja na koščku zemlje, ki še preostaja njegovi družini.
Guy je star nekaj čez 50 in je eden od kakih sto judovskih mirovnikov, ki z lastnimi telesi preprečujejo še hujše nasilje nad Palestinci. Kljub prepovedi vojske gredo aktivisti v palestinska naselja in sadovnjake, s svojo prisotnostjo ščitijo domačine in dokumentirajo nasilje. Prikazal je srhljive video posnetke o brutalnosti naseljencev in vojske. V enem skupina zamaskiranih hrustov z gorjačami pretepa kmete pri obiranju oljk. Ženski povzročijo več zlomov, še enega kmeta ranijo, vojaki, ki so iz bližine videli vse, pa pustijo napadalce oditi in aretirajo dva Palestinca. Drug prizor: trije oklepniki drvijo skozi vas, eden namerno zavozi v stojnico prodajalca sadja in zelenjave ob cesti in mu vse uniči. Tretji: bager brez razloga pomečka parkiran tovornjak. Četrti: ostrostrelec ustreli oslička, ki vleče voz z revnim imetjem družine. Čisti sadizem. Prizor presune gledalca. Še bolj ga misel, da so v Gazi tako streljali na ljudi.
Pekel iz Gaze se seli na Zahodni breg, pravi Guy. Začelo se je že pred 7. oktobrom 2023, v začetku tistega leta, ko se je umestila skrajno desna vlada. “Netanjahu je Hamasov napad izrabil kot okno priložnosti za končni obračun s Palestinci,” pove. Čim več jih hoče izgnati, jim pobrati zemljo, preostale pa zapreti v rezervate kot v Gazi. Dogaja se “gazifikacija” cele Palestine. Po premirju v Gazi so s tanki vdrli v Dženin, Tulkarem in druga naselja. Porušili so domove kakih 40-50 tisoč Palestincev, na stotine so jih ubili, druge izgnali.
Guy je kot Jud življenje posvetil boju za sožitje in pravičnost. Ve, da zaradi tega veliko tvega, a ne more drugače, ker je to njegova etična dolžnost. A tudi sam je izgubil upanje. “Izrael je prežela rasistična in suprematistična ideologija. Imamo se za izvoljeno ljudstvo, po holokavstu mislimo, da nam je vse dovoljeno. S Palestinci ravnamo, kot da niso ljudje.” Obupal je, da bi Izrael zmogel preseči apartheid, doseči pravično sobivanje dveh narodov in mir.
Potreben bi bil poseg od zunaj, kot v Južni Afriki, kjer se je rasistični režim zrušil, ko so mu ZDA in Velika Britanija odrekle podporo. A kaj, ko Trump ščuva k etničnemu čiščenju, Evropa pa molči. “Na vas je, da pritisnete na vaše vlade,” je Guy pozval poslušalce, “da vam ne bo treba lagati vnukom, ko vas bodo spraševali: Vedel si, kaj se dogaja. Kaj pa si ti naredil, da se ne bi?”
Res. Kaj smo naredili, kaj lahko še naredimo za konec genocida? Po holokavstu smo prisegali: Nikoli več! Zdaj se spet dogaja. Nihče ne bo mogel reči, da ni vedel, četudi nam mediji marsikaj prikrivajo. Medijska manipulacija je ob vojaški premoči najpomembnejše orožje Izraela, vsako kritiko doleti najmanj obtožba antisemitizma. Evropske vlade se udinjajo tem pritiskom. Zaradi poslov, orožarskih in drugih z Izraelom, zaradi slabe vesti iz preteklosti, zaradi političnih kalkulacij in oportunizma, zaradi naveze skrajnih evropskih desnic, ki jih zaznamuje izrazita islamofobija, medtem jo je sionizem absorbiral nekdanji antisemitizem. Judov ne marajo v Evropi, podpirajo pa Izrael, ki je z zatiranjem Palestincev prvak boja proti islamu.
Gorici sta obrobni, pa vendar sta letos v soju žarometov Evropske prestolnice kulture. Radi se samovšečno ponašamo, da smo znali preseči mejo, da smo pri nas zgradili vzorno sožitje. Dajmo tej pretirani samohvali nekaj realne vsebine. Bodimo akterji aktivnih politik miru in sožitja. Pošljimo Rimu, Ljubljani, Bruslju glasno sporočilo, da nam je dovolj teptanja mednarodne pravičnosti. Vem, da je v tem trenutku z oboroževanjem in militaristično paranojo obsedena Evropa gluha za take pozive. A če Guy in Hammoudi vztrajata, spričo vsega, kar se tam dol dogaja, morda lahko tudi mi dvignemo svoj glas. Če bo dovolj močan, ga bo kdo slišal. Pa četudi ne, nam vsaj ne bo treba povešati pogleda pred vnuki, ko nas bodo spraševali, zakaj nismo takrat, ko bi še lahko, ničesar naredili. Za Palestino. A tudi za Evropo.